Jedro

Iz obširnih razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje izhaja, da sta nižji sodišču ugotavljali, kaj vse je tožnica nudila očetu namesto toženke in ji na ta način prihranila izdatke, ki bi jih sicer z očetom morala imeti toženka na podlagi izročilne pogodbe z dne 2.12.1981. Pravnoodločilna dejstva za uporabo določbe 210. člena ZOR (prikrajšanje in korist) so bila tako ugotovljena. Nasprotna revizijska zatrjevanja zato niso sprejemljiva. Revizijska trditev, da je zmotno ugotovljena višina koristi oziroma prikrajšanja, pa predstavlja izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka A. B. plačati tožnici M. S. 637.280 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.11.1992 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 66.500 SIT. Tožbeni zahtevek proti toženi stranki T. B. je v celoti zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in razveljavilo odločitev o plačilu pravdnih stroškov. V ostalem je pritožbo zavrnilo, sodišče prve stopnje pa obenem opozorilo, da bo potrebno v nadaljevanju postopka odločiti tudi o tožbenem zahtevku tožnika F. G. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožbena stranka A. B. (v nadaljevanju tožena stranka) in v reviziji uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je odločilo le o tožbenem zahtevku tožnice M. S., pritožbeno sodišče pa je v glavi sodbe navedlo kot tožnika tudi F. G., obenem pa v izreku sodbe sodišču prve stopnje naložilo, da mora v nadaljevanju postopka odločiti tudi o njegovem tožbenem zahtevku. To dokazuje, da si niti sodišče prve, niti sodišče druge stopnje nista na jasnem, kakšen je procesni položaj vseh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe celo omenja, da naj bi tožnik G. tožbo umaknil, pritožbeno sodišče pa je mnenja, da do umika tožbe ni prišlo. Ob vsem tem zato ni jasno, o čem je bilo doslej sploh razsojeno. Tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugovor tožene stranke o krajevni pristojnosti dokazuje, da sodišče prve stopnje ni doumelo poteka pravde. Ker se ne ve, o čem je bilo sploh odločeno, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je tudi prekoračilo pritožbeni okvir. Zaključek sodišča druge stopnje, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, ni obrazložen. Glede uporabe materialnega prava pa je pritožbeno sodišče spregledalo, da je mogoče določbo 133. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) uporabiti le v primerih zakonitega preživljanja. Za uporabo določbe 210. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - pa bi bilo potrebno najprej ugotoviti, ali je tožnik na svojem premoženju utrpel prikrajšanje in ali je s tem tožena stranka obogatena. Sodišče je samo ugotavljalo tožničina prikrajšanja, čeprav obstoja prikrajšanj tožnica sploh ni zatrjevala. Višino zahtevka pa je sodišče ugotavljalo z izvedencem kmetijske stroke, ki s finančnim področjem nima nobene zveze. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno naj se reviziji tako ugodi, da se pritožbi tožene stranke ugodi, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa kot neutemeljen, stroškovno zavrne.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Tožnica M.S. je vstopila v pravdo namesto pokojnega očeta. Tožena stranka temu ni ugovarjala. Oče je tožnici cediral terjatev, ki jo je imel proti toženi stranki. Revizija naj se zato zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče v uvodu sodbe kot tožnika navedlo tudi sedaj že pok. F. G., ne more biti prav nobenega dvoma, da o tožbenem zahtevku tega tožnika v dosedanjem postopku še ni bilo odločeno. To jasno izhaja tudi iz izreka izpodbijane sodbe, kjer je izrecno navedeno, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka odločiti tudi o tožbenem zahtevku tega tožnika.

Revizijo je mogoče vložiti le proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (1. odstavek 382. člena ZPP). Ker o tožbenem zahtevku tožnika F. G. taka sodba doslej še ni bila izdana, revizijsko sodišče na revizijske trditve, da nižji sodišči nista pravilno obravnavali njegovega procesnega položaja, da v resnici do umika tožbe ni prišlo itd., ne odgovarja. Predmet preizkusa v revizijskem postopku je tako lahko le odločitev o tožbenem zahtevku tožnice M. S., glede katerega je bila pravnomočna sodba sodišča druge stopnje že izdana. Glede njenega tožbenega zahtevka pa pritožbeno sodišče ni prekoračilo niti tožbenega zahtevka, niti pritožbenega okvira, kot se v reviziji neutemeljeno zatrjuje, obe sodišči pa sta svojo odločitev tudi obrazložili in za svojo odločitev navedli pravno podlago. Poleg 210. člena ZOR je sodišče prve stopnje kot pravno podlago res navedlo tudi 133. člen ZZZDR, vendar pa je pritožbeno sodišče v razlogih svoje odločitve zavzelo jasno stališče (zadnji odstavek na 4. strani razlogov sodbe), da te določbe v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Netočna je zato revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče spregledalo, da je mogoče določbo 133. člena ZZZDR uporabiti le v primerih zakonitega preživljanja.

Iz obširnih razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje tudi izhaja, da sta nižji sodišču ugotavljali, kaj vse je tožnica nudila očetu namesto toženke in ji na ta način prihranila izdatke, ki bi jih sicer z očetom morala imeti toženka na podlagi izročilne pogodbe z dne 2.12.1981. Pravnoodločilna dejstva za uporabo določbe 210. člena ZOR (prikrajšanje in korist) so bila tako ugotovljena. Nasprotna revizijska zatrjevanja zato niso sprejemljiva. Revizijska trditev, da je zmotno ugotovljena višina koristi oziroma prikrajšanja, pa predstavlja izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Kot tožena stranka v reviziji tudi sama ugotavlja, kršitev, ki se nanaša na krajevno pristojnost, ni revizijski razlog (1. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče na revizijske trditve, ki so povezane s strani tožene stranke zatrjevano nepravilno uporabo določb ZPP, ki se nanašajo na krajevno pristojnost, ne odgovarja.

Iz navedenih razlogov v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Tožena stranka z revizijo ni uspela. Zato mora sama trpeti svoje stroške revizijskega postopka (154. člen ZPP). Sama pa jih mora trpeti tudi tožeča stranka, ki je na revizijo odgovorila. To pa zato, ker njen odgovor ni v ničemer pripomogel k rešitvi revizije. Zato stroškov revizijskega odgovora ni mogoče opredeliti za stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP).