Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V primeru sklenitve poravnave ima oškodovanec pravico do odškodnine, če gre za škodo, ki je ni bilo mogoče pričakovati ob podpisu sodne poravnave.
Nobene ovire ni, da sodišče zaupa izvedensko delo tuji instituciji.
Pritožbam se ugodi in se izpodbijana sodba in sklepa razveljavijo in zadeva vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 15.600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe ter znesek 19.739,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega izplačila. V posledici take odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 81.300,00 SIT.
Še pred izdajo sodbe pa je 27.10.1992 in 24.5.1993 izdalo sklepa, s katerim je sodnemu izvedencu priznalo nagrado za opravljeno delo v znesku netto 42.500,00 SIT, oziroma 10.000,00 SIT netto in 5.000,00 materialnih stroškov.
Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da je imela občutek, da se vodi postopek njej v škodo, da se jo na razne načine skuša prepričati, da naj od vložene tožbe odstopi. Tekom postopka je šlo za grobe kršitve procesnega prava. Sodišče naj bi sprejelo sklepe, ki se jih ni držalo in jih je sprejelo po lastni iniciativi ali na pobudo tožene stranke. Tožnica je zalagala za izvedenca izredno visoke predujme, ki so dolgo ležali na sodnem depozitu. Zoper sklep o izvedenini dr. A. K. se je tožnica pritožila, vendar ta sklep ni bil poslan v reševanje pritožbenemu sodišču. Sodišče naj bi vodilo postopek tako, da tožbo že apriori zavrne.
Temeljno vprašanje je ali je izvensodna poravnava zajemala tudi škodo, ki jo tožnica sedaj vtožuje, vendar se sodišče ni spuščalo v obravnavanje bodoče pričakovane škode, ki je bila zajeta v poravnavi.
Nadalje tožnica v pritožbi obširno opisuje svoj trud, da bi dokazala zatrjevano škodo ter pri tem kritizira delo sodišča in mnenje izvedencev, ki jim očita nestrokovnost (dr. A. K.) in pristranskost oziroma odvisnost od tožene stranke. Tožnica je sama na obravnavo pripeljala izvedenca, da bi ga sodišče zaslišalo in soočilo z izvedencem dr. A. K., vendar je sodišče prve stopnje to odklonilo, čeprav je v svetu praksa, da se v takem primeru izvedenci konfrontirajo. Tožeča stranka opozarja, da je večkrat pozivala sodišče, da pribavi dokumentacijo CIT in ker tega ni storilo je potem sama na lastno pest to dokumentacijo pridobila in na podlagi te dokumentacije bodo izvedenci lahko ugotovili tožničino dejansko stanje ob škodnem dogodku. Izvedenec, ki ga je angažirala tožnica, je na vprašanja odgovoril povsem drugače kot dr. A. K. Sodišče ni poskušalo odgovoriti na vprašanja ali so vse škodne posledice znane v času sklenitve poravnave marca 1982 bile znane tudi tožnici. V nadaljevanju pritožbe tožnica opisuje svoje poklicne in družinske težave. Nadalje tožnica trdi, da je tekom postopka dokazala, da škoda, ki jo sedaj vtožuje ni bila zajeta v izvensodni poravnavi. Z izvedeniškimi mnenji in potrdilom ginekološkega inštituta pa meni, da je dokazana vzročna zveza med njenim sedanjim obolenjem in zdravstvenim stanjem ter škodnim dogodkom, ugotoviti bi bilo potrebno le višino odškodnine. Nadalje tožnica navaja, da sodišče neutemeljeno zavrača mnenje dr. D. in spregleda izpovedbo dr. J. M., da ne more povsem izključiti plevritisa v povezavi s ključnimi komplikacijami in ne obrazloži zakaj ne upošteva dveh potrdil I. Nadalje tožnica trdi, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni neposredno zaslišalo dr. O. in dr. B., ker ni ustrezno obrazložilo vzročne zveze in ker ni ocenilo vseh dokazov. O tem, kaj je bilo dogovorjeno z izvensodno poravnavo bi bilo potrebno zaslišati odvetnika K. ter osebe, ki so sklepale poravnavo v imenu tožene stranke. Nadalje tožnica navaja, da sta dva škodna dogodka obravnavana različno za kar ni utemeljena podlaga, saj je bila iz istega škodnega dogodka R. priznana odškodnina (spis IV P v zvezi s spisom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp in spisom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips). Tožnica na koncu predlaga, da bi bilo potrebno postaviti za izvedenca neodvisno institucijo iz tujine, saj ima tožena stranka zdravstveni monopol. V pritožbi zoper sklep o odmeri izvedenine z dne 27.10.1992 tožnica navaja, da je izvedenina in administrativni stroški odmerjena v prenizkem znesku in tudi v nasprotju z dogovorom sindikata F. Tožnici ni znano, kako je izvedenec opredelil izgubo časa, iz lastnega pa lahko pove, da ni izvedel nikakršnega pregleda in nobenih preiskav in da je celo zavrnil dokumentacijo. Nadalje tožnica opisuje nekorektno delo izvedenca.
V pritožbi zoper sklep z dne 24.5.1993 tožnica navaja, da odmerjena nagrada ne ustreza dejanski porabi časa, sicer pa je izvedenec za izdelavo izvedeniškega mnenja že prejel honorar in na obravnavi ni povedal nič novega. Sodišče je tudi materialne stroške odmerilo previsoko, saj bi izvedencu lahko priznalo potne stroške z javnim prevoznim sredstvom. Tožnica predlaga ustrezno spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanih sklepov.
Pritožbe so utemeljene.
Med pravdnima strankama je bila 22.3.1982 sklenjena izvensodna poravnava. Izvensodna poravnava je pogodba s katero stranki z vzajemnimi popustitvami prekineta spor oziroma odpravita negotovost in določita svoje vzajemne pravice in obveznosti (čl. 1089 ZOR).
Predmet poravnave je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, v konkretnem primeru odškodninskega razmerja. S plačilom 450.000,00 takratnih din je tožena stranka plačala le takratno in bodočo pričakovano škodo, v tej poravnavi pa ni zajeta odškodnina za nadaljnje nepričakovane težave in posledice. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ni vzročne zveze med sepso in sedanjimi zdravstvenimi težavami, ki jih opisuje tožnica. Pri tem je sodišče tako svojo odločitev oprlo na mnenji izvedenca dr. A. K. in dr. J. M. Kljub temu, da je imela tožnica ves čas postopka pripombe na delo izvedenca dr. A. K. in v ta namen predlagala zaslišanje dr. Š. in soočenje z izvedencem dr. A. K., sodišče prve stopnje tega dokaza iz nerazumljivih razlogov ni izvedlo, čeprav je dr. Š. tožnica pripeljala na glavno obravnavo takrat, ko je bil vabljen izvedenec dr. A. K. Ker se sedaj v pritožbi tožeča stranka sklicuje na pismeno mnenje dr. Š. iz katerega izhaja, da izvedenec dr. K. ni odgovoril na bistvena vprašanja ali so težave tožnice v vzročni povezavi s težkimi septičnim stanjem ter ali okvara imunskega in karmonalnega sistema vpliva na pogosta obolevanja tožnice. Ob tem se pokaže, da izvedeniško mnenje ni tako prepričljivo kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Da se odpravi vsak dvom ali obstoja vzročna zveza med sepso in zdravstvenimi težavami, ki jih zatrjuje in opisuje tožnica ter da se ugotovi ali gre za nepričakovano škodo, je bilo pritožbi tožnice ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. (čl. 368 ZPP). V ponovnem odločanju bo potrebno vse zgoraj navedene okoliščine ugotoviti z izvedenstvom tuje zdravstvene institucije kot predlaga tožnica v pritožbi s tem, da bo morala stroške za take ekspertize založiti tožnica sama. Pritožba sicer nima prav, ko uveljavlja bistveno kršitev določb postopka zaradi nekorektnega vodenja postopka, saj iz listinskih dokazov kaj takega ne izhaja, tožnica pa je tudi brez pripomb podpisala zapisnike. Neutemeljeno tudi pritožba očita sodišču prve stopnje, da je na neprimeren način ugotavljalo vzročno zvezo med sepso in bolezenskimi težavami, saj v takem primeru ne gre za pravno vprašanje, temveč za strokovna vprašanja za katera sodišče nima strokovnega znanja in se lahko ta vprašanja ugotavljalo le z izvedenci. Prav tako se ne more uspešno sklicevati na zadevo III P, ko v tistem postopku tožnica R. uveljavlja nadaljnjo škodo iz drugih bolezni (fistula).
Utemeljeni sta tudi pritožbi tožnice zoper sklep o odmeri izvedenine z dne 27.10.1992 in 24.5.1993. Stalni sodni izvedenec ima pravico do nagrade za svoje izvedensko in povračila vseh stroškov. Pri odmeri nagrade se upošteva obseg dela, zahtevnost vprašanj o katerih je podano izvedensko mnenje in načelo, da je nagrada za izvedensko delo praviloma enaka nagradi za podobno strokovno delo povečeno za delo v podaljšanem delovnem času (nadurno delo) - čl. 14 in 15 pravilnika o stalnih sodnih izvedencih (Ur. list 33/82). Ob tem, ko sodišče prve stopnje v izpodbijanima sklepoma samo navaja, da je izvedencu priznalo nagradi, ki ustreza zamudi časa, obsegu dela in trudu za opravljeno delo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz čl. 354/2 tč. 13 ZPP, saj se izpodbijanih sklepov ne da preizkusiti.
Zaradi tega je bilo utemeljenima pritožbama ugoditi in izpodbijana sklepa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (čl. 380 tč. 3 ZPP). V novem odločanju o izvedenimi bo moralo sodišče prve stopnje pozvati izvedenca koliko ur je porabil za izdelavo izvedeniškega mnenja, koliko znašajo materialni stroški, opraviti poizvedbe pri izvedenčevem delodajalcu koliko znaša njegova nadura in oceniti ali je število ur, ki jih izvedenec uveljavlja za svoje delo primerno.
Kot že omenjeno je bilo zaradi tega utemeljenim pritožbam ugoditi ter izpodbijane odločbe razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (čl. 370 in 380 tč. 3 ZPP). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče pravilno odločiti o zadevi.
Izrek o stroških temelji na določilu čl. 166 ZPP.