Jedro

Namen povrnitve potnih stroškov je razviden že iz njihovega poimenovanja. Namen povrnitve materialnih stroškov je povrnitev stroškov, ki nastanejo z analizami, meritvami, preiskavami in drugimi za izdelavo izvida in mnenja potrebnimi stroški. Nič v samem Pravilniku torej ne kaže na to, da bi se povrnitev materialnih stroškov in povrnitev potnih stroškov medsebojno izključevali.

Razlogi za nemožnost vstopa niso na strani izvedenca, kar je izvedenec pojasnil, glede tega pa tožeča stranka v svoji pritožbi ni navedla ničesar. Izvedenec je svoje delo opravil toliko, kolikor je glede na okoliščine mogel in je zato upravičen do nagrade.

Izrek

I. Pritožba zoper točko 1 izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. II. Pritožba zoper točko 2 izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s prvo točko svojega sklepa razveljavilo sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani o naložitvi denarne kazni tožeči stranki zaradi zlorabe procesnih pravic (opr. št. VII Pg 3105/2010 z dne 18. 11. 2014). Z drugo točko sklepa je odmerilo nagrado izvedencu za izdelavo izvedenskega mnenja, ki se je nanašal na nepremičnine.

2. Tožeča stranka je zoper sklep vložila pritožbo. V pritožbi navaja, da nagrada za študij 200 strani dolgega spisa ni bila potrebna, saj ni bilo potrebno izvesti nikakršne študije. Meni tudi, da ni bila upravičena odmera nagrade za dva do tri ure trajajoči ogled nepremičnin, saj izvedenec ni mogel vstopiti v zgradbe. Po pritožnikovem mnenju izvedensko mnenje tudi ni bilo zelo zahtevno, saj naj bi šlo za običajno in navadno izvedensko mnenje. Izvedenec naj bi tudi ne bil upravičen do povrnitve materialnih stroškov in še potnih stroškov, ki se naj bi po pritožbenem mnenju izključevali.

Pritožba zoper točko 1 izreka izpodbijanega sklepa

3. Pritožnik je povsem na koncu svoje pritožbe predlagal odložitev plačila sodne takse za pritožbo. Kakršnihkoli razlogov za takšno zahtevo ni navedel, sodno takso pa je potem plačal. Tožeča stranka je torej zmogla plačati sicer nizko sodno takso (33,00 EUR). Ravnala je tako, da je iz njenega ravnanja mogoče sklepati, da zaradi plačila sodne takse ni ogroženo opravljanje njene dejavnosti (4. odstavek 11. člena ZST–1). Če bi bilo ogroženo, bi namreč tožeča stranka sodne takse, ki pa je zelo nizka, ne bi bila plačala. Ker je to storila, se je s svojim ravnanjem sklepčno odpovedala svojemu lastnemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je zato odločilo o pritožbi.

4. S točko 1 izreka je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo za tožečo stranko ugodno odločbo. Zaradi nje je bila tožeča stranka oproščena plačila kazni. Za vložitev pritožbe zoper takšno odločbo tožeča stranka nima pravnega interesa in je zato pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo (4. odstavek 343. člena in 1. odstavek 366. člena ZPP).

Pritožba zoper točko 2 izreka izpodbijanega sklepa

5. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo na temelju 2. točke 365. člena ZPP.

6. Odmera nagrade in stroškov za izvedensko delo se ravna po „Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih tolmačih“. Ta pravilnik bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju označevalo kot „Pravilnik“.

ŠTUDIJ SPISA

7. Da se lahko izvedencu dovoli pregled spisa, predvideva 1. stavek 2. odstavka 252. člena ZPP. V tej konkretni zadevi pa je to prvostopenjsko sodišče izvedencu celo naložilo (točka II sklepa o postavitvi izvedenca, sklep z dne 5. 2. 2014, l. št. 125). Razumljivo pa je tudi, da mora izvedenec v nekaterih zadevah preštudirati spis, da sploh lahko pravilno opravi svojo nalogo. Pritožba meni, da mu zato ni potrebno napraviti študije; to drži. Vsekakor pa mora preštudirati spis, kar je nekaj povsem drugega.

8. Prvostopenjsko sodišče je izvedencu priznalo nagrado v višini 138,00 EUR za študij spisa (3. točka 1. odstavka 48. člena Pravilnika). Takšna nagrada je bila vsekakor utemeljena na temelju navedene določbe Pravilnika, saj jo Pravilnik kot takšno izrecno predvideva.

OGLED NEPREMIČNIN

9. Prvostopenjsko sodišče je izvedencu priznalo nagrado za dva ogleda nepremičnin v dolžini dveh do treh ur vsakič. Skupna nagrada znaša po odmeri prvostopenjskega sodišča 184,00 EUR. Edini pritožbeni razlog, ki ga pritožba sploh navaja je bil, da izvedenec ni mogel vstopiti v zgradbe. Razlogi za nemožnost vstopa niso na strani izvedenca, kar je izvedenec pojasnil (pismi sodišču z dne 1. 3. 2014 in 14. 3. 2014), glede tega pa tožeča stranka v svoji pritožbi ni navedla ničesar. Izvedenec je svoje delo opravil toliko, kolikor je glede na okoliščine mogel in je zato upravičen do nagrade.

10. Opisane okoliščine same po sebi še ne pomenijo, da ogled zunanjščine nepremičnin ni mogel trajati toliko časa, kolikor je izvedenec navedel in je potem prvostopenjski sklep tudi vzel kot temelj za odmero nagrade. Glede tega pritožba pa pritožba molči. Pritožba je zato neutemeljena.

VREDNOTENJE IZVEDENSKEGA MNENJA

11. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je bilo izvedensko mnenje zelo zahtevno, in je zato odmerilo nagrado po 3. točki 1. odstavka 51. člena Pravilnika. Pritožba meni, da je bilo takšno izvedensko mnenje navadno, kakršnih je bilo izdelanih že veliko, in da izvedenec ni opravil niti ogleda. Tudi obrazložitev naj bi bila povsem običajna.

12. Prvostopenjsko sodišče je izvedenca postavilo zato, da „izdela pisni izvid in mnenje, tako da izračuna odmeno za uporabo nepremičnin (oškodovanje za izgubo koristi, ki bi jo oškodovanec lahko dosegel, če bi nepremičnine sam uporabljal …) ... in sicer za obdobje od 7. 12. 1991 do 15. 6. 2006“ (točka II izreka sklepa o postavitvi izvedenca z dne 5. 2. 2014, l. št. 125). Ugotavljanje odmene za uporabo več razmeroma zelo starih, različnih nepremičnin v posebni legi in še za nazaj, celo za obdobje od leta 1991 do 2006, je pač zelo zahtevno. Samo izvedensko mnenje je tej težki nalogi primerno. Katera so bila tista izvedenska mnenja, za katera pritožba trdi, da so bila za konkretno lokacijo že izdelana (in celo ničkoliko!) pa pritožba sploh ne navaja in se zato s tem pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Prvostopenjsko sodišče je torej svojo pravico do presoje uporabilo pravilno.

MATERIALNI STROŠKI IN KILOMETRINA

13. Prvostopenjsko sodišče je priznalo izvedencu tako materialne stroške v višini 123,30 EUR (3. odstavek 45. člena Pravilnika) kot tudi stroške kilometrine v višini 14,10 EUR (4. odstavek 41. člena Pravilnika). V obeh primerih je ravnalo pravilno.

14. Da so potni stroški in materialni stroški stroški dveh različnih vrst, je razvidno že iz 1. in 4. točke 40. člena Pravilnika. Če bi bili potni stroški tako ali tako vrsta materialnih stroškov, potem bi posebna postavka za povrnitev potnih stroškov sploh ne bila potrebna.

15. Namen povrnitve potnih stroškov je razviden že iz njihovega poimenovanja. Namen povrnitve materialnih stroškov je povrnitev stroškov, ki nastanejo z analizami, meritvami, preiskavami in drugimi za izdelavo izvida in mnenja potrebnimi stroški (1. odstavek 45. člena Pravilnika). Nič v samem Pravilniku torej ne kaže na to, da bi se povrnitev materialnih stroškov in povrnitev potnih stroškov medsebojno izključevali.

Stroški pritožbenega postopka

16. Pritožnik je predlagal, da se plačilo sodne takse za pritožbeni postopek odloži. Potem pa je sodno takso za pritožbo kljub temu plačal. S svojim ravnanjem je sklepčno pokazal, da ne vztraja pri svojemu lastnemu predlogu, zato o njem pritožbeno sodišče ni odločalo.

17. Ker pritožnik ni prijavil nobenih stroškov, o njih sodišče tudi ni odločilo.