Jedro

V primeru, da zapuščinsko sodišče na pravdo napoti več dedičev, po kateri od njih s tožbo uveljavlja tudi tisto, na kar je bil napoten drugi dedič, to ni razlog za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Je pa mogoče v tem primeru tožbo ali njen del zavreči, če sodišče ugotovi, da hkrati tečeta dve oziroma več pravd o isti stvari.

V pravdi se ugotavlja ali oziroma koliko je zapustnik v korist zakonitega dediča še pred smrtjo neodplačno razpolagal, poračunavanje vrednosti daril, ki jih je zapustnik naklonil dedičem, pa se opravi v zapuščinskem postopku

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da darilna pogodba z dne 23.11.1995, s katero je zapustnica razpolagala v korist prvotoženca kot obdarjenca, tudi v delu, ki se nanaša na priznanje izključne lastninske pravice prvotožencu na stanovanjski hiši Ž. ter da glede na vlaganja priznava tudi večji lastninski delež od ene polovice na gospodarskih poslopjih, predstavlja darilo (1. izreka odločbe); v delu, s katerim tožeča stranka zahteva, naj se ugotovi, da darilna pogodba, s katero je zapustnica razpolagala v korist prvotoženca kot obdarjenca s celotnim svojim premoženjem, to je 1/2 solastninskega deleža na v izreku točno navedenih nepremičninah, ki sodijo h kmečkemu gospodarstvu Ž., predstavlja le darilo prvotožencu, ne pa tudi priznanja izključne lastninske pravice prvotožencu, pa zavrglo (2. točka odločbe).

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dovoljene pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče zadevo razveljavi in vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. V zvezi z zavrženjem tožbe je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da je zapuščinsko sodišče tožnika napotilo na pravdo zoper sodediče na ugotovitev, da je celotno premoženje, ki je bilo predmet darilne pogodbe z dne 23.11.1995, darilo. Torej ima že na podlagi napotitvenega sklepa pravni interes za vložitev predmetne tožbe in sodišče ni imelo pravne podlage za zavrženje tega dela tožbenega zahtevka. Tudi sicer ima stranka pravno korist za vložitev ugotovitvene tožbe, če z njo doseže določeno pravno korist, to pa v konkretnem primeru predstavlja ugotovitev pravne narave pogodbe z dne 23.11.1995, saj je od te odvisna velikost dednih deležev in vračunanje v dedne deleže. Prvostopenjsko sodišče pravnega interesa v tej smeri ni presojalo. Izrek odločbe pa tudi nasprotuje sam sebi, ker je odločalo o zahtevku tožnika glede parc. št. 165/1, ki pa je vpisana v vl. št. 431 k.o. x, glede katere je tožbo zavrglo.

Pri zavrnilnem delu pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik smiselno zatrjuje, da je dejansko šlo za darilo in da je zaradi tega prikrajšan njegov nujni delež. Predmet tega spora ni bil zahtevek tožnika kot nujnega dediča za dopolnitev prikrajšanja z vračanjem daril, ampak pravna narava pogodbe z dne 23.11.1995, kar izhaja tudi iz napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča. Od odločitve o pravni naravi pogodbe je namreč odvisna velikost dednih deležev in vračunanje le-teh, vendar je to vprašanje, o katerem bo odločalo zapuščinsko sodišče. Zaključki sodišča o tem, da tožnik naj ne bi predlagal ustreznih dokazov, so v nasprotju sami s seboj in z navedbami in dokazi tožnika. Tožnik namreč zatrjuje, da je celotno premoženje, ki je predmet pogodbe z dne 23.11.1995, darilo in je v zvezi s tem predlagal listinske dokaze ter zaslišanje strank in prič. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni postavil sklepčnega zahtevka, saj vrnitev daril v zapuščino ni predmet tega postopka. Pritožba sodišču očita tudi nezadostno obrazloženost glede izvedenih in zavrnjenih dokazov, da se ni izreklo o vseh relevantnih navedbah ter da ni res, da bi ga sodišče pozvalo na modifikacijo tožbenega zahtevka, kot navaja v obrazložitvi. Okoliščina, da se glede nepremičnin, ki so predmet tega tožbenega zahtevka, z izjemo parc. št. 165/1 k.o. x, vodi spor na podlagi tožbe prvega toženca, ni razlog za zavrženje dela tožbenega zahtevka. Ker se je pravda po tožbi prvega toženca začela kasneje, bi moralo sodišče zavreči njegovo tožbo.

Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Poleg tega pa iz obrazložitve sodbe izhaja, da je do povračila stroškov postopka upravičen le prvi toženec, iz izreka pa, da so do stroškov upravičeni vsi toženci.

Prvi toženec je odgovoril na pritožbo. Pritrjuje odločitvi in v pretežni meri razlogom izpodbijane prvostopenjske odločbe, zato predlaga višjemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Že napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, izdan na podlagi 210. člena Zakona o dedovanju (ZD), izkazuje pravni interes tožeče stranke za vložitev tožbe, tako da ga v pravdnem postopku niti ni potrebno presojati (prim. npr. sklep VS II Ips 454/1993). Na vsebino napotitvenega sklepa pa dedič, ki je bil napoten na pravdo, ni vezan (prim. odločbo VS RS II Ips 803/2007, sklep VSL II Cp 4113/2009). V pravdi, na katero je bil napoten, lahko dokazuje vsa tista dejstva, ki so relevantna za izdajo sklepa o dedovanju in so med dediči sporna, ne zgolj tista, glede katerih je bil izrecno napoten na pravdo. Že zato v primeru, da zapuščinsko sodišče na pravdo napoti več dedičev, po kateri od njih s tožbo uveljavlja tudi tisto, na kar je bil napoten drugi dedič, to ni razlog za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Je pa mogoče v tem primeru tožbo ali njen del zavreči, če sodišče ugotovi, da hkrati tečeta dve oziroma več pravd o isti stvari. Zato bo moralo prvo sodišče ugotoviti identiteto tožbenih zahtevkov po tej tožbi in po tožbi, ki jo je vložil prvi toženec na podlagi istega napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča. V primeru ugotovitve identitete je potrebno zavreči tisto tožbo oziroma njen del, po kateri se je pravda kasneje začela (189. člen ZPP).

Prvi toženec naj bi (tožbe v spisu ni) vložil tožbo za ugotovitev, da je darilna pogodba, ki sta jo dne 23.11.1995 sklenila mati pravdnih strank in prvi toženec (v nadaljevanju Pogodba), po vsebini pogodba o priznanju lastninske pravice na vseh nepremičninah, ki so bile predmet Pogodbe, in to do celote. Iz tožbenih trditev in postavljenega tožbenega zahtevkav tej pravdi, pa je kljub konfuznosti tožbe mogoče razbrati, da tožnik zatrjuje in dokazuje, da vse premoženje, ki je bilo predmet Pogodbe, predstavlja darilo matere pravdnih strank prvemu tožencu. Utemeljeno pritožba opozarja, da tožnik v tej pravdi ne uveljavlja prikrajšanja nujnega deleža. Zatrjuje le, da je bila Pogodba v celoti darilna. Darila, ki jih je zapustnik naklonil zakonitim dedičem, pa se skladno z določili 46. člena ZD vračunavajo v dedni delež. Tudi zato tožniku pravnega interesa za vložitev te tožbe ni mogoče odreči. Ker je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da tožnik uveljavlja prikrajšanje nujnega deleža, so stališča o nesklepčnosti tožbe materialnopravno zmotna. Vračunanje daril v dedni delež zakonitega dediča po 46. členu ZD predstavlja modaliteto pri delitvi zapuščine (prim. Dedovanje z uvodnimi pojasnili prof. dr. Karla Zupančiča, izdal Ur. list RS, osma, spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2005, stran 65 - 67). V pravdi se ugotavlja ali oziroma koliko je zapustnik v korist zakonitega dediča še pred smrtjo neodplačno razpolagal, poračunavanje vrednosti daril, ki jih je zapustnik naklonil dedičem, pa se opravi v zapuščinskem postopku (gl. sodbo VS RS II Ips 348/199). Tožbeni zahtevek s katerim tožnik zahteva, naj sodišče ugotovi, da so bile vse nepremičnine, ki so bile predmet Pogodbe, darilo prvemu tožencu, je torej sklepčen. Je pa res, da je iz v tej pravdi postavljenega tožbenega zahtevka zaradi nerodne dikcije težko razbrati, da tožnik dejansko zahteva, da se ugotovi, kaj vse v Pogodbi predstavlja darilo.

Zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja o vsebini tožbe in posledično zmotnega zaključka, da tožbeni zahtevek ni sklepčen, sodišče ni ugotavljalo za razsojo relevantnega in s strani tožeče stranke zatrjevanega dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določb 355. člena ZPP izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče najprej ugotovi, ali je v kakšnem delu te tožbe in tožbe, ki jo je vložil prvi toženec na podlagi istega napotitvenega sklepa, podana identiteta tožbe. Veljalo bi tudi razmisliti o združitvi obeh pravd, če so podani pogoji iz 300. člena ZPP, kar je odvisno tudi od tega, v kakšni fazi je postopek po tožbi prvega toženca. Pravde lahko sodišče združi tudi, če ni predloga strank (tožena je tak predlog umaknila). Kot je že obrazloženo, je potrebno predmetno tožbo obravnavati po določilih ZD, ki predpisujejo vračunanje daril v dedni delež (člen 46. in naslednji ZD). Prvostopenjsko sodišče bo torej moralo ugotoviti, ali je bila Pogodba odplačna ali neodplačna oziroma v kolikšnem delu je bila odplačna, v kolikšnem delu pa neodplačna.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Pri ponovnem odločanju o stroških postopka naj prvostopenjsko sodišče upošteva, da na strani tožene stranke nastopa več oseb, stroške pa je zaenkrat priglasila le prva tožena stranka.