Jedro

Dodatki k plači (dodatek zaradi vplivov okolja, dodatek za izmensko delo, dodatek za deljen delovni čas, dodatek za osebno uspešnost, dodatek za uspešnost poslovanja območne enote), ki jih določa kolektivna pogodba delodajalca in s tem posredno tudi pogodba o zaposlitvi in od katerih je delodajalec obračunal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, predstavljajo plačo, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove in torej tudi pri izračunu nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se na koncu 3. alineje črta besedilo „vse v roku 15 dni in“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo Območne enote v ... tožene stranke z dne 7. 6. 2004 in odločbo z dne 13. 9. 2004. Tožnici je priznalo nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v znesku 10.718,32 tedanjih SIT oz. 44,73 EUR na mesec od 9. 1. 2004 dalje, s 1. 2. 2004 se nadomestilo uskladi z 2,6 % in znaša 10.997,00 SIT oz. 45,89 EUR. Toženi stranki je naložilo, da tožnici v 8 dneh izplača razliko v nadomestilu za januar 2004 v znesku 5,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2004 do plačila, razliko za februar 2004 v znesku 5,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2004 do plačila ter izplača od vključno marca 2004 dalje do pravnomočnosti sodbe zapadle mesečne zneske razlik med odmerjenim nadomestilom v znesku 10.997,00 SIT oz. 45,89 EUR in nadomestilom, odmerjenim in izplačevanim po izpodbijani odločbi v znesku 9.741,91 SIT oz. 40,65 EUR, z upoštevanjem revaloriziranih zneskov v skladu z vsakokratnim sklepom o uskladitvi pokojnin, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega zneska razlike nadomestila od vsakega prvega dne v mesecu za znesek razlike preteklega meseca, vse v 15 dneh. V 4. točki izreka je v presežku zahtevek zavrnilo, v 5. točki izreka pa je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne 804,15 EUR stroškov postopka v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da ji prizna nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v znesku tedanjih 25.039,41 SIT, podredno pa jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče nepravilno ni upoštevalo izvedenskega mnenja. Napačno je upoštevalo razporeditev tožnice na drugo delo z 31. 12. 2003. Višina dodatkov k plači ob podpisu pogodbe o zaposlitvi ni bila znana, pri ugotovitvi višine ni mogoče uporabiti določb pokojninske zakonodaje o izračunavanju višine nadomestila. Znan podatek ob razporeditvi je le osnovna plača ter dodatek za delovno dobo, ne pa tudi ostali spremenljivi dodatki. Plačo s količnikom 1,55 je tožnica prejemala šele od februarja 2004 dalje. Sodišče je spregledalo, da glede na krajši delovni čas tožnica ni upravičena do dodatka za deljen delovni čas ter, da tudi ne opravlja več dela v izmenah. Izplačila osebne uspešnosti in uspešnosti poslovanja območne enote niso stalni prejemek. Sodišče bi moralo upoštevati mnenje izvedenke, da je opravičena do nadomestila v višini 25.038,41 tedanjih SIT. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je le delno utemeljena, ker je izrek prvostopenjske sodbe v 3. točki v nasprotju sam s seboj, saj je sodišče uvodoma toženi stranki naložilo izplačilo razlike v 8 dneh, na koncu točke pa je določilo 15 dnevni izpolnitveni rok. V tem delu je sodišče bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08). Ker Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 29. členu določa 8 dnevni rok za izpolnitev dajatve, ker gre očitno za pisno pomoto in ker po 359. členu ZPP sodišče druge stopnje ne sme spremiti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, je izpodbijano sodbo v delu, v katerem je izrek sam s seboj v nasprotju spremenilo tako, da je izpolnitveni rok določilo le v trajanju 8 dni.

V ostalem je pritožba neutemeljena in je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker je bila tožnica z odločbo tožene stranke z dne 3. 12. 2003 od 31. 12. 2002 dalje razvrščena v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno lažje delo s polovico delovnega časa ji je tožena stranka z odločbama z dne 5. 3. 2004 priznala pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, z dne 7. 6. 2004 pa pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 9. 1. 2004 dalje. Med strankama je sporna višina nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki jo je tožena stranka odmerila v znesku tedanjih 9.495,04 SIT od omenjenega datuma dalje. Ob tem je upoštevala pokojninsko osnovo na omenjeni datum, ki jo je izračunala v višini 108.204,52 tedanjih SIT in tožničino plačo na drugem ustreznem delu za polni delovni čas, ki je po potrdilu delodajalca z dne 3. 3. 2004 znašala v bruto znesku 156.930,30 SIT na mesec.

Tožnica je dokončno zavrnilno odločbo tožene stranke (priložena v upravnem spisu in priloga A2 sodnega spisa) izpodbijala z utemeljitvijo, da delodajalec ni sporočil pravilnih podatkov o plači na drugem ustreznem delu, ker je upošteval spremenljive dodatke, ki jih tožnica po pričetku dela na drugem ustreznem delu dejansko ne prejema.

Glede na datum nastanka invalidnosti in ob upoštevanju prehodne določbe 446. člena sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je potrebno tožničino zahtevo presojati po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), ki se je glede pravic na podlagi invalidnosti uporabljal do 31. 12. 2002. Tožnica je invalid II. kategorije in uveljavlja tako nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom kot nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo in pojasnilo materialno pravne določbe 133. do 137. člena ZPIZ/92, po katerih se odmeri nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Nadomestilo plače se izplačuje od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom oz. na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti oz. drugo ustrezno delo (1. odstavek 190. člena ZPIZ/92). Podatek o bruto plači na drugem ustreznem delu je s potrdilom z dne 3. 3. 2004, priloženim v upravnem spisu, sporočil tožničin delodajalec in sicer za januar 2004 v znesku 156.930,30 tedanjih SIT. Ta podatek je, kot izhaja iz dokončne odločbe, upoštevala pri izračunu tožena stranka, preverila pa ga je tudi sodna izvedenka, ki jo je postavilo sodišče prve stopnje. Pravna podlaga odločitve je 1. odstavek 134. člena ZPIZ/92, po katerem je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnine ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo zaposlitvi. Plača tožnice v pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 2003, ki je pričela veljati 31. 12. 2003, pomeni osnovno plačo ter dodatke v višini prispevka delavca k uspešnosti poslovanja organizacijske enote, uspešnosti poslovanja ter, kot določa 15. člen pogodbe, dodatkov in drugih plačil v skladu s kolektivno pogodbo delodajalca. Sklicevanje na veljavno kolektivno pogodbo oz. splošne akte delodajalca glede sestavin plače je v skladu z 2. odstavkom 29. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007). Po kolektivni pogodbi M.M.M. d.o.o., ki se po 1. odstavku 3. člena uporablja od 1. 3. 2003 do 1. 3. 2004 z možnostjo podaljšanja uporabe, če ni odpovedana, je plača delavca, kot določa 1. odstavek 116. člena, sestavljena iz osnovne plače, dodatkov k osnovni plači, plače na podlagi uspešnosti poslovanja in plače na podlagi delovne uspešnosti. Na podlagi uspešnosti so delavci upravičeni do dela plače po 121. in 122. členu kolektivne pogodbe zaradi prispevka delavcev k uspešnosti poslovanja organizacijske enote ter na podlagi delovne uspešnosti posameznega delavca. Dodatke k plači določa splošno 130. člen kolektivne pogodbe v obliki dodatka za napredovalni razred, za posebne obremenitve pri delu, neugodne vplive okolja in nevarnosti pri delu, za delo v posebnih pogojih dela, za delovno dobo ter drugih posebnih dodatkov v smislu 135. člena kolektivne pogodbe. S primerjavo listinskih obračunov plače (priloga C21 – C29 v spisu) je mogoče ugotoviti, da je tožnica ves čas veljavnosti kolektivne pogodbe in tudi po razporeditvi na drugo delo prejela dodatek zaradi vplivov okolja v višini 1 %, dodatek za izmensko delo v višini 10 %, v oktobru 2003 in januarja 2004 je na obračunskem listu prikazan dodatek za deljen delovni čas v višini 20 % od obračunanih 7 oz. 8 ur, od aprila do oktobra 2003 je bila osebna uspešnost določena v višini 2 %, novembra in decembra 2003 ter januarja 2004 v višini 1 %, višja kot v preteklih mesecih je le ocena uspešnosti poslovanja območne enote, ki je januarja 2004 znašala 6,80 %, v letu poprej pa se je gibala od 2,5 % v aprilu 2003 do 6,20 % v oktobru 2003. Nedvomno gre za dodatke, ki jih določa kolektivna pogodba delodajalca in s tem posredno tudi pogodba o zaposlitvi. Od navedenih dodatkov je delodajalec obračunal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da gre za plačo, ki se je po 1. odstavku 43. člena in 1. odstavku 44. člena ZPIZ/92 upoštevala in se po 1. in 4. odstavku 39. člena sedaj veljavnega ZPIZ-1 upošteva pri izračunu pokojninske osnove, torej je potrebno takšno plačo, kot je določal 137. člen ZPIZ/92, upoštevati tudi pri izračunu nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pokojninsko osnovo, kot jo je izračunala izvedenka ter tudi pravilno VI. varianto izračuna nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (list št. 121 v sodnem spisu), saj je pri tej plači potrebno upoštevati vse predpisane dodatke, kot so bili, v skladu s pogodbo o zaposlitvi, konkretno obračunani oz. izplačani ob razporeditvi na drugo ustrezno delo.

Pravilnost in ustrezno višino plače na drugem ustreznem delu dodatno potrjuje možnost uveljavljanja in način odmere druge pravice, ki pripada tožnici, to je nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Po 131. členu ZPIZ/92 je to nadomestilo enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, vendar pa nadomestilo lahko znaša največ 50 % najvišje pokojninske osnove. Zakonit in realen izračun plače, vključno z vsemi dodatki, je pomemben, ker višja plača na drugem ustreznem delu pomeni tudi višje nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom.

Z izjemo omenjene napake v izreku, je sodba sodišča prve stopnje pravilna. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo. Zaradi neuspele pritožbe je na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da stroške pritožbe tožnica nosi sama.