Jedro

ZAzil sicer ne določa roka, kdaj mora oseba vložiti prošnjo za azil, vendar za tujce, ki nezakonito vstopajo v državo (kot je bilo tudi v tem primeru) v 1. odstavku 8. člena določa, da morajo zaprositi za azil pri pristojnem organu v najkrajšem možnem času.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.11.20005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku štiriindvajsetih ur od pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka).

Prvostopno sodišče se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z razlogi izpodbijane odločbe tožene stranke. Tudi po njegovi presoji so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, saj tožnik prošnje ni vložil takoj po prihodu v Republiko Slovenijo dne 12.9.2005, niti po tem, ko je bil s strani italijanskih organov vrnjen v Republiko Slovenijo in mu je bila izdana odločba o prekršku dne 13.9.2005 zaradi kršitve določb Zakona o tujcih (dne 12.9.2005 je ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo in istega dne iz Republike Slovenije v Republiko Italijo, po prijetju s strani italijanske policije na železniški postaji v G., pa je bil vrnjen policistom PMP V.), temveč je šele 15.9.2005, ko je bil zaradi odstranitve iz države nastanjen v Centru za tujce, Izpostavi Postojna (odločba o prekršku PMP V.) izrazil željo, da bi v Republiki Sloveniji zaprosil za azil. Ker tožnik v upravnem postopku in tudi v tožbi, ni navedel drugih razlogov ali drugih okoliščin oziroma predložil dokaze, ki bi lahko kakorkoli vplivali oziroma pojasnili, zakaj je prošnjo za azil vložil šele potem, ko je bil zaradi odstranitve iz države že nastanjen v Centru za tujce, sodišče ob izostanku tovrstnih navedb ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Navaja še razloge, zakaj ni opravilo glavne obravnave.

Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da navedena dejstva v izpodbijani tožbi niso točna, saj je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države in bi ga sodišče moralo zaslišati, da bi se prepričalo, da ne zlorablja azilnega postopka in da je vložil prošnjo takoj po prijetju, pa njegova vloga ni bila zabeležena. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Ženevska konvencija, Uradni list RS-MP, št. 9/92), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila.

Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo. Pravilna je presoja prvostopnega sodišča, da je tožena stranka v obravnavanem primeru utemeljeno odločala v t.i. pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil) in da je za svojo odločitev navedla pravilno pravno podlago (1. alineo 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil). Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je v izpodbijani sodbi povzelo prvostopno sodišče, se pritožbeno sodišče strinja s prvostopnim sodiščem, da je iz ravnanja tožnika sklepati, da zlorablja oziroma zavaja azilni postopek s tem, da je prošnjo za azil v Republiki Sloveniji vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, kar potrjujejo tudi podatki v predloženih spisih, da je tožnik bil dne 13.9.2005 odpeljan v Center za tujce (odločba o prekršku PMP V.) zaradi odstranitve iz Republike Slovenije in je v Centru za tujce šele dne 15.9.2005 izrazil željo, da bi v Republiki Sloveniji zaprosil za azil. ZAzil sicer ne določa roka, kdaj mora oseba vložiti prošnjo za azil, vendar za tujce, ki nezakonito vstopajo v državo, kot je bilo tudi v tem primeru, v 1. odstavku 8. člena določa, da morajo zaprositi za azil pri pristojnem organu v najkrajšem možnem času. ZAzil za tujce iz 8. člena tega zakona tudi določa, da lahko vložijo prošnjo za azil pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, azilne-m domu ali policiji. V obravnavanem primeru, ko je tožnik svojo namero za vložitev prošnje za azil vložil dne 15.9.2005, to je šele po dveh dneh bivanja v Centru za tujce (kamor je bil nastanjen po končanem policijskem postopku), možnost pa je imel zaprositi za azil že pri policiji takoj pri vstopu v Republiko Slovenijo (8. člen v povezavi z 2. odstavkom 25. člena ZAzil), je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik svojo namero za vložitev prošnje za azil vloži-l z namenom, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države, kar je okoliščina, ki se šteje za zlorabo oziroma zavajanje azilnega postopka. Tožnikova pritožbena navedba, da je vložil prošnjo za azil takoj po prijetju, pa v podatkih upravnega spisa nima opore.

Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu s tem, ko tožnik ni bil zaslišan. Po 4. odstavku 72. člena ZUS je takšna kršitev postopka podana le tedaj, kadar je opustitev oprave glavne obravnave vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost sodbe. To pa v obravnavanem primeru ni. O tem, ali gre za očitno neutemeljeno vlogo po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, je namreč na podlagi vloge in okoliščin, v katerih je bila podana, mogoče ugotoviti ali prosilec zavaja oziroma zlorablja postopek, torej ali je prošnjo za azil podal zato, da bi odložil svojo odstranitev iz Republike Slovenije. Te okoliščine pa so bile v upravnem postopku ugotovljene. Tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel, v čem bi lahko s svojimi nadaljnjimi izjavami glede tega razloga dokazal nasprotno.

Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj tak razlog stranka v pritožbi v upravnem sporu lahko uveljavlja le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče (5. odstavek 72. člena ZUS), tega pa v obravnavanem primeru ni.

Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.