Jedro

Sodišče prve stopnje je toženi stranki na prošnjo dalo dodatni rok za odgovor na tožbo in ker tudi v tem roku ni vložila odgovora, spremenjeni pa so bili tudi pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, je utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 209,749.541,70 SIT s pripadki ter da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pravdne stroške. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri med drugim trdi, da je odločitev prvostopnega sodišča v nasprotju z ustavno pravico do obrambe in do enakopravnosti pred zakonom in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v obravnavo in se strankam omogoči enakopravnost ob hkratnem upoštevanju z ustavnim zakonom zagotovljenih procesnih pravic. Pritožba ni utemeljena. Po določilu prvega odstavka 318. člena ZPP/99 izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon določa v štirih točkah 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, čeprav ji je bila tožba vročena v odgovor, hkrati pa je ugotovilo tudi, da so podani pogoji po 318. členu, torej je presojalo tudi o tem, ali gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, o tem, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva na katera se opira, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali dejstvi, ki so splošno znana. Tudi po dodatnem roku, ki ga je določilo sodišče za vložitev odgovora na tožbo, le-tega tožena stranka ni vložila. Sodišče je toženi stranki dalo vse možnosti, da bi na tožbo odgovorila, tako da ni utemeljena pritožnikova trditev, da nima zagotovljenih procesnih pravic. Trditve, ki jih podaja v pritožbi o tem, da je urgiral pri UNZ Maribor za izročitev dokumentacije, ne morejo vplivati na odločitev sodišča prve stopnje, saj bi tožena stranka morala vsaj prerekati tožbeni zahtevek in sicer po temelju in po višini. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so podani pogoji iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, je ravnalo pravilno in zakonito, ko je izdalo zamudno sodbo. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje po 353. členu ZPP.