Jedro

Da je tožeča stranka tista, ki naroča izdelavo obravnavanega izdelka, sledi tudi iz izjave predstavnikov družbe B., kar pomeni, da je pravilen zaključek tožene stranke, da je tožeča stranka naročnik in distributer obravnavanega izdelka potrošnikom in je zato kot nosilec živilske dejavnosti zavezana spoštovati predpise, ki zadevajo varnost živil in na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju: UVHVVR) je kot organ prve stopnje v postopku inšpekcijskega nadzora izvajanja umika/odpoklica izdelka, tožeči stranki kot zavezanki z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka prepovedala nadaljnje dajanje v promet, brezplačno ali proti plačilu, živilo A., 1000 ml, z rokom uporabnosti 2. 1. 2018, za katero je bilo z laboratorijskim preizkušanjem ugotovljeno, da zaradi povečane vsebnosti prostega klora in neprimernih organoleptičnih lastnosti predstavlja nesprejemljivo tveganje za zdravje in ni primerno za prehrano ljudi. V 2. točki izreka je tožeči stranki odredila obveščanje potrošnikov o razlogih za umik živila iz 1. točke, v 3. točki določila rok za izvršitev ukrepa, ki je z dnem vročitve odločbe, v 4. točki naložila tožeči stranki, da organu posreduje dokazila o ravnanju z umaknjenim živilom in dokazila o izvedenem obveščanju potrošnikov v roku 3 dni po izvršitvi ukrepov iz 1. in 2. točke izreka, v 5. točki izrekla, da pritožba ne zadrži izvršitve ter v 6. točki ugotovila, da v postopku izdaje te odločbe ni bilo posebnih stroškov.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bil inšpekcijski nadzor uveden po uradni dolžnosti, povod za to pa je bila prijava s strani Zdravstvenega inšpektorata RS, Območne enote Koper, v kateri se z ozirom na postavljeni normativ za pitno vodo navaja povečana vsebnost arzena in kloroforma v izdelku A., ki se trži kot negazirana brezalkoholna pijača, proizvaja pa ga pogodbeni podizvajalec B. iz Ljubljane. Vzorčenje je bilo izvedeno pri podizvajalcu B., s strani izvajalca analiz, ki je Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (v nadaljevanju: NLZOH), pa je bilo ugotovljeno, da v vzorcu ni bila dokazana vsebnost arzena in fluorida nad mejo določanja uporabljene analizne metode, za ostale v vzorcu določene parametre (vsebnost natrija in klorida, prostega klora, triklormetana in ostalih trihalometanov) pa izdelana ocena tveganja za zdravje ljudi. Kot izhaja iz ocene tveganja, je bil vzorec zaradi visoke koncentracije prostega klora in neprimernih organoleptičnih lastnosti (izrazit vonj po kloru) v skladu z določbami 14. člena Uredbe (ES) št. 178/021 (v nadaljevanju Uredba), ocenjen kot neustrezen za prehrano ljudi. Na poziv inšpektorja k umiku živila je tožeča stranka posredovala izjavo, v kateri zavrača ugotovitev, da je živilo nevarno. Pri tem se je sklicuje na strokovni odgovor, ki ga je pripravil direktor B. in s katerim zavrača ugotovitve NLZOH. Poleg tega je tožeča stranka navedla še, da je napitek namenjen izključno testiranju tržišča in da zato ne gre za komercialni izdelek, ki bi bil v prosti prodaji, čemur pa inšpektorica ni sledila in je tožeči stranki ter njeni pooblaščenki ponovno poslala poziv k predložitvi dokazil o izvedenih ukrepih umika in o obveščanju potrošnikov o razlogih za umik. Pooblaščenki tožeče stranke je bilo vročeno tudi Poročilo NLZOH o preiskavi živila in še enkrat poziv, da se izvedejo naloženi ukrepi, na katerega je odgovorila, da zahtevanih dokazil ne more posredovati.

3. Navedbe tožeče stranke glede sledljivosti in dokumentacije, ki jo je posredovala v tej zvezi, inšpektorica prereka ter se pri tem sklicuje na 18. člen Uredbe, ki določa, da se za vsa živila v vseh fazah pridelave, predelave in distribucije zagotovi sledljivost. Ker tožeča stranka ni predložila zahtevanih dokazil o sledljivosti spornega lota izdelka A., ugotavlja, da ni mogoče preveriti, ali je bil ustrezno izveden umik izdelka niti navedbe, da izdelka ni več na zalogi. Obširno pa odgovori tudi na navedbe, ki jih vsebuje strokovni odgovor direktorja B. in se pri tem sklicuje na analizo NLZOH ter na njegovo strokovno opredelitev do navedb v odgovoru tožeče stranke. Obenem ugotavlja, da tožeča stranka zahtevanih dokazil o umiku živila in o obveščanju javnosti še vedno ni predložila, in je zato v skladu ter na podlagi določb Uredbe in Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) odločeno tako, kot sledi iz izreka odločbe.

4. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo št. 0610-9/2017-21 z dne 17. 5. 2018 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zavrnilo kot neutemeljeno, v 2. točki po uradni dolžnosti spremenilo 6. točko izreka izpodbijane odločbe tako, da glasi: „O stroških postopka bo izdan poseben sklep“, ter v 3. točki izreklo, da stroški postopka niso bili priglašeni.

5. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje, razen glede odločitve v 6. točki izreka, za katero ugotavlja, da ni skladna s predpisi in jo zato spremeni tako, kot sledi iz izreka. Pri presoji pritožbenih navedb se sklicuje na določbe ZKme-1 in Uredbe, ki se nanašajo na varnost živil v prometu in nadzor nad izpolnjevanjem zahtev, ki se tičejo njihove kakovosti in skladnosti z zahtevami živilske zakonodaje. Navaja, da je sistem nadzora urejen v 62. členu ZKme-1 in da ga kot uradni nadzor izvaja UVHVVR. Uprava oziroma njeni inšpektorji lahko na podlagi 96. člena istega zakona odvzamejo vzorec živila, analizo pa opravi organizacija za ugotavljanje skladnosti iz 91. člena ZKme-1, kot je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno.

6. Pritožbena navedba, da se tožeča stranka ne ukvarja s proizvodnjo živila A., temveč le z distribucijo, po presoji pritožbenega organa ne vpliva na odločitev, saj po 3. členu Uredbe sodi v živilsko dejavnost, pri opravljanju katere je potrebno izpolnjevati zahteve živilske zakonodaje, tudi distribucija živil. Poleg tega je po podatkih, zbranih v postopku nadzora, tožnica tista, ki naroča izdelavo obravnavanega izdelka in je torej tako kot naročnik in kot distributer živila nosilec živilske dejavnosti in s tem zavezana za spoštovanje vseh predpisov, ki urejajo varnost živil. Glede na navedeno zavrne kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe, po katerih tožeča stranka izdelka ne prodaja končnim kupcem ter opravlja le raziskavo trga. Ali tožnica razpolaga z osnovnimi surovinami za proizvodnjo izdelka, pri tem po oceni organa druge stopnje ni pomembno. Kot nepomembne za ta postopek oceni tudi navedbe, po katerih tožnici kot distributerju ni treba razpolagati z dokazili glede varnosti proizvoda in dokumentacijo notranjega nadzora po načelih HACCP.

7. Kolikor tožnica izpodbija verodostojnost poročila NLZOH zaradi pomanjkljivosti pri ravnanju z vzorcem obravnavanega živila, se nepravilnosti v tej zvezi s strani tožene stranke ne ugotavlja. Prav tako obrazloženo ne sledi pritožbenim ugovorom glede izmerjene vrednosti nekaterih kemijskih parametrov, češ da gre pri teh meritvah za neakreditirano dejavnost NLZOH, ter ugotavlja, da je NLZOH pridobil ustrezno akreditacijsko listino in da zato izpolnjuje tako pogoje iz Uredbe, kot tudi iz ZKme-1 ter da vse analize vzorcev izvaja na najvišjem nivoju zagotavljanja kakovosti.

8. Nadalje zavrača prerekanje ocene tveganja, ki sledi iz pritožbe, ter pri tem uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka ne prereka vrednosti izmerjenih parametrov, temveč izpodbija zaključke, ki jih je glede na izmerjene vrednosti napravil NLZOH. Ugovore glede vrednosti natrija v brezalkoholni pijači A. zavrača ter s strinja z opozorilom NLZOH, po katerem je izmerjeni vnos soli in s tem natrija v telo prekomeren in kot takšen pomeni tveganje za zdravje. Z ozirom na izpodbijani zaključek NLZOH, da je v vzorcu presežena količina triklormetana oziroma kloroforma, pa organ druge stopnje zaključi, da količina triklormetana ne more biti odločilna za ugotavljanje neustreznosti živila za prehrano ljudi in da zato nima vpliva na končno odločitev v zadevi. Glede prostega klora pritrjuje oceni NLZOH ter kot neutemeljeno zavrača trditev tožnice, da je priporočeni vnos pijače A. tudi glede prostega klora povsem varen. V zvezi z ugovorom tožnice, ki se nanaša na izmerjeno koncentracijo prostega klora in ki naj bi po navedbah v pritožbi ne bila pravilna, pa drugostopenjski organ ugotavlja, da je bila tožnici ponovna analiza vzorca odobrena, da pa je od nje odstopila, zato pritožbenega ugovora nerazjasnjenega dejanskega stanja iz razloga, ker kljub zahtevi ponovna analiza ni bila opravljena, ne upošteva. V ostalem pa so pritožbene navedbe v tej zvezi po oceni druge stopnje zgolj pavšalne in brez dokazov ter kot takšne ne vzbujajo dvoma v pravilnost opravljenih meritev. Enako pritožbeni organ oceni tožničin dvom v verodostojnost meritev vrednosti pH, ki jih je NLZOH izmeril pri 9,6, kar je precej bazično. Medtem ko naj bi izmerjene vrednosti s strani B. ne presegle 7 oziroma celo 6,4, vendar se ugotavlja, da tožnica teh meritev ni predložila. Nadalje se ugotavlja še, da tožeča stranka zaradi očitane zakasnitve pri izvedbi meritev klora ni bila oškodovana.

9. Glede na povedano organ druge stopnje povzema, da je bila brezalkoholna pijača A. na podlagi laboratorijskih analiz in zaključkov v inšpekcijskem postopku spoznana kot živilo, ki ni varno za prehrano ljudi, saj zaradi visoke vrednosti natrija in klora ter visoke koncentracije prostega klora predstavlja nesprejemljivo tveganje. Zaradi neprimernih organoleptičnih lastnosti (ima izrazit vonj po kloru) pa tudi ni primerna za prehrano ljudi. Po 14. členu Uredbe se živila, ki niso varna, ne smejo dajati v promet. In ker so bila ta dejstva v inšpekcijskem postopku ugotovljena in potrjena, je podana podlaga za izrek ukrepa iz 2. alinee drugega odstavka 175. člena ZKme-1, ki določa, da inšpektor prepove promet z živili, ki ne izpolnjujejo predpisanih zahtev. Kot skladno s predpisi pritožbeni organ ocenjuje tudi 2. točko izreka. Medtem ko predlagani zaslišanji C.C. in D.D. zavrača kot ne dovolj utemeljeni in hkrati kot zaslišanje stranke, za katero glede na prvi odstavek 188. člena ZUP ni razlogov.

10. V 6. točko izreka pa organ druge stopnje poseže uradoma, in sicer iz razloga, ker je odločitev o stroških v nasprotju z določbami 12. člena Uredbe o izvajanju delov določenih uredb Skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili in prvega odstavka 31. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), po katerih bi moral organ prve stopnje stroške postopka naložiti tožnici. Zato je odločbo v 6. točki izreka spremenil ter se pri tem naslonil na četrti odstavek 118. člena ZUP.

11. Tožeča stranka toži zoper odločbo prve stopnje ter zoper 2. točko izreka drugostopenjske odločitve. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12. V tožbi navaja, da je bilo blago namenjeno le raziskavi trga in ne distribuciji oziroma masovnemu potrošništvu. Blaga je bilo ob inšpekcijskem postopku le za vzorčenje, kar izhaja tudi iz pregleda računov pri B. in o čemer lahko izpovejo priče E.E. ter C.C. in D.D..

13. Dalje navaja, da laboratorij NLZOH za meritve prostega klora, klorida, natrija in pH vrednosti ni bil akreditiran, kar pomeni, da te meritve niso bile merodajne in verodostojne. Akreditacijo za tovrstne meritve je laboratorij pridobil šele 27. 11. 2017 in torej po meritvah, ki veljajo za obravnavani primer. Tožeča stranka opozarja, da je tudi tožena stranka delila mnenje tožnice o tem, da bo odvzeti vzorec poslan v drugo analizo na F., za kar se je tožnica ves čas smiselno zavzemala in soglašala.

14. Med postopkom je tožeča stranka organu prve stopnje ponudila strokovno mnenje prof. dr. E.E. pri B., v katerem je le-ta ovrgel opravljene meritve za natrij, za trihalometan oziroma kloroform, za prosti klor in pH vrednost, kar vzbuja utemeljen dvom v pravilnost meritev, ki jih je opravil NLZOH in ki so očitno napačne in brez razumne pravne obrazložitve.

15. Glede odločitve druge stopnje o stroških postopka, ki se v obrazložitvi nalagajo v plačilo tožeči stranki, tožeča stranka navaja, da je zaradi protispisnosti ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka stroškov za plačilo laboratorija NLZOH, ki za meritve ni akreditiran, ne more trpeti, saj so bili del postopka in jih ni pripisati nobeni kršitvi tožnice.

16. V povzetku tožeča stranka očita, da pravnorelevantna dejstva niso ustrezno obrazložena in da je zato podana arbitrarnost izpodbijane odločitve, nadalje da meritve NLZOH in s tem ključni dokaz niso nedvoumne in da zato materialna resnica ni v zadostni meri dognana. Opozarja pa še na odločitev ESČP, po kateri se pred sodiščem prve in edine stopnje razpiše glavna obravnava.

17. Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči v zadevi, oziroma podrejeno, da izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. V vsakem primeru pa predlaga, da se ji povrnejo stroški postopka.

18. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

19. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je bilo blago namenjeno za raziskavo trga, navaja, da iz dokumentacije, ki je v spisih, konkretno iz zapisnika z dne 16. 5. 2017, izhaja, da je bilo blago dejansko namenjeno potrošnikom in ne za raziskave, saj je tožeča stranka na zapisnik izjavila, da se izdelek prodaja neposredno končnim potrošnikom, da se proizvaja izključno po predhodnem naročilu kupcev, da se izvaja prevzem in dostava končnemu kupcu, da se račun izda končnem kupcu, ter da se trži izdelek fizičnim osebam. Da gre za raziskavo trga, je tožeča stranka izjavila šele 12. 8. 2017, ko je bila seznanjena z rezultati analize in s pozivom inšpekcijskega organa. Medtem ko računov družbe B., na katere se sklicuje v tožbi, tožeča stranka ni nikoli predložila in je zato sklicevanje na te račune pavšalno in neutemeljeno.

20. Glede akreditacije toženka opozarja, da je trditev tožbe, da je NLZOH akreditacijo prejel dne 27. 11. 2017, netočna. Takrat je pridobil zgolj novo listino v zvezi s certifikatom, ki ga je pridobil že leta 2001 oziroma naknadno tudi 22. 6. 2016. Prav tako ni točna trditev, da bi s tožnico delila mnenje o neakreditiranih metodah oziroma analizah. Možnost druge analize je bila ponujena tožeči stranki v skladu s predpisi, pri čemer pa je prav F. odgovoril, da za tovrstne raziskave nimajo akreditiranega laboratorija, da pa lahko analizo vseeno izvedejo. Do mnenja prof. dr. E.E. se je tožena stranka opredelila v odločbi in se na svoje razloge v tej zvezi sklicuje.

21. O stroških postopka po podatkih spisov še ni bilo odločeno in se zato tožena stranka v tem pogledu ne more izreči. Predvsem pa nasprotuje očitku arbitrarnosti in poudarja, da je bila materialna resnica ugotovljena na podlagi laboratorijske analize in mnenja pooblaščene organizacije. Ponovni analizi vzorca se je tožeča stranka odrekla, zato po mnenju tožene stranke ne more več prerekati posameznih parametrov ali celo zatrjevati nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

22. V vlogi z dne 24. 3. 2021, s katero je opravičila svoj izostanek z naroka, tožena stranka še enkrat poudari, da vztraja pri argumentih, ki jih vsebuje odgovor na tožbo. Za primer, če bi sodišče na naroku izvajalo dokaze v zvezi z vprašanjem distribucije živil končnemu kupcu ali v zvezi z vprašanjem verodostojnosti meritev, pa dopolnjuje odgovor s tem, da predlaga zaslišanje inšpektorice G.G. iz UVHVVR in dr. H.H. iz NLZOH.

23. Na naroku za glavno obravnavo tožeča stranka vztraja pri tožbenih navedbah in pri predlogih, z izjemo dokaznega predloga za zaslišanje C.C. in D.D., ki ga umakne. Poda pa nove dokazne predloge, in sicer: postavitev sprejemljivega laboratorija ali postavitev izvedenca za izvedbo analize in za nove meritve obstoječih vzorcev; vpogled v pogodbo, sklenjeno z B. ter vpogled v izpiske iz TRR oziroma v pregled prometa.

24. Tožba ni utemeljena.

25. Da gre pri izdelku A. za negazirano brezalkoholno pijačo in s tem za živilo po Uredbi, v zadevi ni sporno. Prav tako iz Uredbe dovolj jasno sledi, da so nosilci živilske dejavnosti v vseh fazah pridelave, predelave in distribucije dolžni izpolnjevati zahteve živilske zakonodaje, s katerimi se zagotavlja prost pretok varnih in kakovostnih živil in visoka raven varovanja zdravja, vse z namenom varovanja zdravja ljudi in interesov potrošnikov, kar je kot cilj omenjene ureditve opredeljeno v splošnih načelih Uredbe.

26. Nosilci živilske dejavnost po Uredbi (3. člen) so vsa podjetja, pridobitna ali nepridobitna, javna ali zasebna, ki opravljajo katerokoli dejavnost, povezano z vsemi fazami pridelave, predelave ali distribucije živil. Za živilsko dejavnost gre torej z ozirom na določbe Uredbe tudi pri distribuciji živil, konkretno omenjenega izdelka A.. Tožeča stranka sicer položaj distributerja v tožbi in v pritožbi ter tudi že v inšpekcijskem postopku zanika, vendar pa pri tem ni prepričljiva oziroma s svojimi trditvami, da to ni, prihaja sama s sabo oziroma s svojimi predhodnimi izjavami v nasprotje. To namreč stori, kot pravilno in skladno s podatki spisov navaja tožena stranka v odločbi druge stopnje in v odgovoru na tožbo, šele po tem, ko izve za rezultate analize in prejme poziv inšpekcijskega organa k umiku izdelka. Medtem ko pred tem na zapisnik izjavi, da se izdelek prodaja končnim potrošnikom, da se končni izdelek proizvaja po naročilu kupcev, da proizvodnji izdelka, ki ga naroča pri B., sledi prevzem in dostava končnemu kupcu, ter da se končnemu kupcu izda račun, pa tudi, da se izdelek trži samo fizičnim osebam. Da je tožeča stranka tista, ki naroča izdelavo obravnavanega izdelka, sledi tudi iz izjave predstavnikov družbe B., kar vse po presoji sodišča pomeni, da je pravilen zaključek tožene stranke, da je tožeča stranka naročnik in distributer obravnavanega izdelka potrošnikom in je zato kot nosilec živilske dejavnosti zavezana spoštovati predpise, ki zadevajo varnost živil in na katerih temelji izpodbijana odločitev. Procesno gradivo, zbrano v upravnem postopku, po presoji sodišča za takšen sklep zadostuje. Nasprotno tožeča stranka v postopku nadzora in tudi še v tožbi zgolj zatrjuje in ne ponudi relevantnih podatkov oziroma dokazov o tem, da bi bil obravnavani izdelek namenjen raziskavi trga. Pogodbo, ki naj bi omenjeno trditev dokazovala, ponudi prvič šele na naroku pred sodiščem in je zato sodišče v skladu z določbami 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozen oziroma nedovoljen dokaz ne sprejema. Isto velja za izpiske iz TRR oziroma preglede prometa, ki jih tožeča stranka prav tako predlaga kot dokaz šele na naroku pred sodiščem. Tožbena novota in obenem nesubstanciiran je tudi predlog za zaslišanje priče E.E.. Na račune družbe B. pa se je tožeča stranka sklicevala že v postopku nadzora, vendar jih ni predložila. Računov tudi ne prilaga tožbi in je zato predlog za izvedbo tega dokaza neupošteven. Sicer pa se je tudi v primeru raziskave trga, glede na izjavo tožeče stranke, živilo očitno distribuiralo potrošnikom, kar pomeni, da z ozirom na določbe Uredbe in zakonsko ureditev, ki jo upravna organa obširno citirata v svojih odločbah, ni razloga za to, da bi se v obravnavanem primeru ne zagotavljala varnost živila, oziroma da bi se ne izpolnjevale zahteve živilske zakonodaje.

27. Sporne so tudi meritve prostega klora, klorida, natrija in pH vrednosti, ki jih je opravil NLZOH, in ocena tveganja, ki jo je na podlagi izmerjenih vrednosti opravil omenjeni laboratorij, kar vse izhaja iz njegovega poročila, ki ga je izdelal za potrebe postopka nadzora in se nahaja v spisih.

28. Da bi bil NLZOH akreditiran za meritve omenjenih elementov, toženka niti ne trdi, poudari in navede pa, ter z akreditacijsko listino, ki je v spisih, dokazuje, da gre za pooblaščeni in referenčni laboratorij, ki ima oziroma je imel že v času nadzora temu ustrezno akreditacijo, in da zato izpolnjuje pogoje iz Uredbe in ZKme-1 za opravljene analize. Navaja še, da NLZOH izvede storitve v obsegu akreditirane dejavnosti v skladu s standardom SIST EN ISO IEC 17025, če tako zahtevajo predpisi in namen preizkušanja, pa poroča izmerjene vrednosti tudi izven akreditiranega območja. Kar pomeni, da v takšnem primeru ni mogoče že v načelu trditi, da meritve niso bile merodajne in verodostojne, kot se zatrjuje v tožbi, in da je utemeljeno slediti razlogom toženke, ki z ozirom na status, ki ga ima NLZOH (na državni ravni), upošteva opravljene meritve kot ustrezno podlago za odločitev. Poleg tega iz spisov in iz odločbe druge stopnje sledi, da je bila tožeči stranki v upravnem postopku ponujena možnost, da se pridobi drugo mnenje, oziroma da se opravi ponovna analiza vzorca s strani akreditiranega laboratorija, pa se je tožeča stranka tej možnosti odpovedala, češ da ponovna meritev ni potrebna in s tem pristala na presojo ustreznosti meritev, opravljenih s strani NLZOH. Te meritve so bile nato v postopku nadzora ocenjene kot verodostojne in s to oceno se, ob pomanjkanju relevantnih tožbenih ugovorov v tej zvezi, strinja tudi sodišče. 29. Sodišče se strinja tudi z oceno tveganja in z razlogi, s katerimi organ druge stopnje zavrne pritožbene ugovore v tej zvezi. Pri tem se utemeljeno opre na vsebino poročila NLZOH oziroma na zaključke, ki jih je glede na izmerjene vrednosti napravil NLZOH. Tožeča stranka v tožbi razlogom druge stopnje ne ugovarja, temveč samo povzema stališča iz strokovnega mnenja prof. dr. E.E., ki so v odločbi druge stopnje že presojena in ki jih organ druge stopnje na 7. in 8. strani odločbe pravilno zavrača kot pavšalne in neutemeljene. Pri tem glede vsebnosti natrija in prostega klora sledi tako izmerjeni vrednosti kot tudi celostni in prepričljivi oceni vpliva na zdravje, ki izhaja iz poročila NLZOH. Za triklormetan ugotavlja, da izmerjena količina nima vpliva na odločitev v zadevi, glede zatrjevane nepravilno izmerjene pH vrednosti pa, da tožeča stranka meritev, ki naj bi jih opravila družba B. in iz katerih naj bi izhajala nižja izmerjena vrednost, ni nikoli predložila. Tega tudi ni storila v postopku s tožbo, kar pomeni, da zatrjevanega že v upravnem postopku ni dokazala in da zato tudi s tožbenim ugovorom ne more uspeti.

30. Kar vse po presoji sodišča pomeni, da je dejansko stanje in z njim povezana uporaba materialnega prava v zadostni meri dognana že na podlagi podatkov, ki jih vsebujejo upravni spisi, in da se zato predlog tožene stranke za zaslišanji inšpektorice G.G. in dr. H.H. zavrne kot nepotreben. Kot povsem splošen in nekonkretiziran pa se zavrne tudi očitek tožnice o zatrjevanih kršitvah pravil postopka.

31. Tožeča stranka pa ne more uspeti niti z ugovori, ki se nanašajo na spremenjeno odločitev glede stroškov postopka. Po četrtem odstavku 118. člena ZUP se o stroških postopka lahko odloči s posebnim sklepom. To je treba v odločbi posebej navesti, kar je organ druge stopnje tudi storil. Ni pa o stroških postopka še odločeno, zato so tožbeni ugovori v tej zvezi preuranjeni in kot takšni neupoštevni.

32. Glede na povedano je sodišče spoznalo izpodbijano odločbo za pravilno in zakonito, tožbene navedbe pa za neutemeljene in je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

33. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Uredba 178/2002 (ES) o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane.