Jedro

Kakor se pripravljalni narok lahko konča, ne da bi toženec podal odgovor na tožbo (najbolj izrazito v primeru iz 291. člena ZPP), tako se tudi prvi narok za glavno obravnavo lahko konča, ne da bi se toženec z odgovorom na tožbo spustil v obravnavanje glavne stvari (5. odst. 297. člena ZPP). V vsakem primeru nastopi prekluzija iz 3. odst. 40. člena ZPP s trenutkom sklenitve prvega naroka - pripravljalnega naroka, če tega ni bilo pa (najpozneje s sklenitvijo) prvega naroka za glavno obravnavo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrglo revizijo, ki jo je toženec vložil zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje Cp 1603/92 z dne 16.11.1993, v zvezi s sodbo prve stopnje P 506/90-40 z dne 14.9.1992. Odločitev je utemeljilo s tem, da je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost, navedena v tožbi, ker je sicer tožena stranka v odgovoru na tožbo res predlagala ocenitev vrednosti spornega predmeta po sodišču - toda že pred vložitvijo odgovora na tožbo je bil narok 18.12.1990, ko je bila zaslišana ena priča, in glavna obravnava 9.4.1991, na kateri sodišče ni odredilo vrednosti spornega predmeta.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stponje.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji. Bistvene revizijske navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo odgovorjeno nanje. Toženec predlaga odločitev, da je njegova revizija zoper sodbo dovoljena.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s prvim odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), tožnika na vročeno revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Z revizijo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

Izhodišče presoje dovoljenosti toženčeve revizije zoper sodbo je, da je v tej pravdi šlo za premoženjskopravni spor iz 3. odst. 382. člena ZPP, v katerem je tožnik upošteval določbo 2. odst. 186. člena v zvezi s 1. odst. 35. člena ZPP in navedel vrednost spornega predmeta (2.000 sit), ki ni presegala tedanje mejne vrednosti za dovoljenost revizije (8.000 sit). Vse to je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje in v pritožbenem in revizijskem postopku ni bilo izpodbijano. V taki procesni situaciji, ustvarjeni s tožbo, je glede pravice do revizije pravilo (2. odst. 40. člena ZPP), da je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, od tega pravila pa je določena samo ena izjema (3. odst. 40. člena ZPP): če je tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane (med drugim) vprašanje o pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti.

Pri uporabi pravkar navedene določbe 3. odst. 40. člena ZPP je ustaljena sodna praksa: - da je način odločitve sodišča sklep, kadar določi vrednost spornega predmeta, ker ne sprejme v tožbi navedene; - da je sodišče predvsem pooblaščeno, da tak sklep izda po uradni dolžnosti; - da ima tožena stranka pravico izjaviti, da je po njeni presoji vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, očitno previsoka ali prenizka, in zato predlagati, da sodišče s sklepom odloči o tej vrednosti; - da je s sklenitvijo pripravljalnega naroka, če tega ni bilo, pa s trenutkom, ko se na glavni obravnavi začne obravnavanje glavne stvari, podana prekluzija za odločanje sodišča o vrednosti spornega predmeta - in da ta prekluzija velja tako za odločanje po uradni dolžnosti kakor za odločanje na predlog tožene stranke.

Narok za glavno obravanavo je bil v tej pravdni zadevi prvič razpisan za 18.12.1990, ko pa se ni mogel opraviti, ker toženec ni prišel, vabilo zanj pa ni bilo izkazano. Ni pomembno, da je bila tedaj zunaj glavne obravnave zaslišana ena izmed prič. Ponovno je bil določen prvi narok za glavno obravnavo za 9.4.1991 in ta je bil v navzočnosti tožeče stranke in samega toženca tudi opravljen. Ne glede na potek tega prvega naroka za glavno obravnavo - na njem je med drugim tožeča stranka podala tožbo; toženec izrazil željo, da se glavna obravnava preloži, zato da si bo vzel odvetnika; sodišče sprejelo dokazni sklep in nato glavno obravnavo preložilo na 14.5.1991 - je najpozneje s trenutkom sklenitve tega naroka nastopila prekluzija za izdajo sklepa sodišča o vrednosti spornega predmeta (3. odst. 40. člena ZPP), enako kakor nastopi s sklenitvijo pripravljalnega naroka, kadar je ta opravljen, ne glede na njegovo dejansko vsebino.

Kakor se pripravljalni narok lahko konča, ne da bi toženec podal odgovor na tožbo (najbolj izrazito v primeru iz 291. člena ZPP), tako se tudi prvi narok za glavno obravnavo lahko konča, ne da bi se toženec z odgovorom na tožbo spustil v obravnavanje glavne stvari (5. odst. 297. člena ZPP). V vsakem primeru nastopi prekluzija iz 3. odst. 40. člena ZPP s trenutkom sklenitve prvega naroka - pripravljalnega naroka, če tega ni bilo pa (najpozneje s sklenitvijo) prvega naroka za glavno obravnavo.

Sodišče prve stopnje je nato 10.5.1991 prejelo toženčev odgovor na tožbo, ki ga je vložil njegov pooblaščenec. Na naroku dne 14.5.1991 je sicer glavno obravnavo začelo znova zaradi spremenjenega senata, vendar to ne pomeni, da je bil to prvi narok za glavno obravnavo v smislu 3. odst. 40. člena ZPP. Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 9.4.1991, kakor je pravilno v obravnavanem sklepu ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tedaj sodišče ni opravilo preizkusa vrednosti spornega predmeta iz 3. odst. 40. člena ZPP po uradni dolžnosti. Toženčevega predloga za tak preizkus pa takrat sploh še ni bilo, saj ga vsebuje šele 10.5.1991 vloženi odgovor na tožbo.

Glede na vse doslej povedano je neutemeljen revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (formalno sicer le ohlapno opredeljen v smislu kršitve iz 1. odst. 354. člena v zvezi s 3. odst. 40. člena in 7. členom ZPP) in so brez odločilnega pomena naslednje, s tem pa tudi vse bistvene revizijske navedbe: - da je toženec takoj v začetku pismenega odgovora na tožbo ugovarjal v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta in terjal ugotovitev vrednosti 10.000 sit; - da ni točno stališče sodišča druge stopnje, češ da tožena stranka ni vztrajala pri sodni določitvi vrednosti spora po njenem ugovoru; - da je z določbo 3. odst. 40. člena ZPP, ki napotuje na odločanje po uradni dolžnosti, treba upoštevati tudi določbe 7. člena ZPP o iskanju materialne resnice; - da tožena stranka nima možnosti, prisiliti sodišče prve stopnje, da odloči po 3. odst. 40. člena ZPP; - da ne more biti prepuščeno izbiri tožeče stranke, ali se bo v pravdi podvrgla revizijskemu postopku; - da stališča izpodbijanega sklepa pomenijo favoriziranje tožeče stranke, neenakost pred zakonom in postavljanje tožene stranke v podrejen položaj.

Po vsem obrazloženem pa se je tako izkazalo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju toženčeve revizije zoper pravnomočno sodbo, izdano v tej pravdi, povsem v skladu z doslej navedenimi določbami ZPP in zato tudi z določbo 398. člena ZPP. Torej tudi sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je potrdilo ta sklep ob zavrnitvi neutemeljene toženčeve pritožbe.