Jedro

plevralna azbestoza, odškodnina za nepremoženjsko škodo

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka in prvotožena stranka nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvotožena stranka primarno, drugotožena stranka pa subsidiarno, dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 2.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 01.08.2003 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Prvo in drugotoženi stranki je naložilo, da sta dolžni povrniti tožnici pravdne stroške vsaka v višini 162.350,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.01.2006 dalje do plačila, vse v roku 15-ih dni, pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke.

Tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zlasti pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, zoper zavrnilni del sodbe ter posledično zoper sklep o pravdnih stroških s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se jo v izpodbijanem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga imenovanja drugega izvedenca pulmološke stroke in izvedenca psihiatrične stroke, po mnenju pritožbe prvostopenjsko sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev, potrebnih za pravilno odločitev o višini denarne odškodnine, zato je ta materialnopravno nepravilna. Sodišče ni upoštevalo zelo pomembne okoliščine, da je tožnica zbolela za neozdravljivo poklicno boleznijo, ki s časom samo napreduje, lahko se razvije do te mere, da se pojavi respiratorna insuficienca restriktivnega tipa, obstaja pa pri tožnici tudi večja verjetnost za razvoj drugih z azbestom pogojenih obolenj. Sodišče ni upoštevalo, da so bolečine v hrbtu, suh kašelj in težave z dihanjem ter povečano znojenje in upad fizične zmogljivosti v povezavi z ugotovljeno plevropulmonalno azbestozo in strahom zaradi ugotovljene bolezni. Tožnici bolezen povzroča bolečine, težko dihanje, povečano znojenje in druge subjektivne težave, za katere je izvedenec v mnenju zapisal, da niso v povezavi z azbestnim obolenjem, da pa iz zdravstvene dokumentacije in pregleda tožnice ni najti bolezni, ki bi pojasnjevala navedene težave. Tožnica je zato utemeljeno predlagala imenovanje drugega izvedenca pulmološke stroke in v dokaz svojim navedbam navedla mnenje izvedenke dr. E. M., ki je v istovrstnem pravdnem postopku pred naslovnim sodiščem izpovedala, da pri osebah, ki so bile izpostavljene azbestnemu prahu, zaradi prisotnosti azbesta v telesu, prihaja do neznačilnih bolečin po sklepih, mišicah in sploh slabo počutje, kar pa se običajno takim bolnikom ne verjame. V spisu naslovnega sodišča je izvedenka pojasnila, da so pri plakih prisotne bolečine v prsnem košu in sicer ob mirovanju manjše intenzitete, večje pa ob telesnem naporu. Lahko so take bolečine tudi zelo hude. Ko napor preneha, bolečine popustijo. Ta izvedenka je pojasnila, da se bolečine zaradi plevralnih plakov pojavljajo ob raztezanju pljučnega organa pri dihanju in da se pojavljajo tudi zaradi gibanja, ki ga povzroča nenehno delovanje srca, kar vse povzroča čutenje bolečin in se stopnjuje pri hitrejšem utripu ob obremenitvah. Ker je prepona oživčena in potekata dva živca navzgor v telesu ob rebrni mreni, se bolečina lahko prenaša. Predlagala je tudi izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, saj so psihične in somatske težave v zvezi z azbestnimi obolenji pomembno odvisne od osebne strukturiranosti na eni strani in dramatičnosti javljanja težav (znojenja, težkega dihanja, zbadanja v prsih in hrbtu, ki so vse v vzročni zvezi s strahom zaradi azbestnega obolenja in zmanjšujejo splošne življenjske aktivnosti) na drugi strani, kar vse vpliva tudi na duševno stanje in vitaliteto posameznika, kot je pojasnil prim. J.F., dr. med., nevropsihiater, imenovan v pravdnem postopku pri tem sodišču. Poudaril je, da ni pravilo, da imajo take težave evidentno dokazljiv morfološki (organski) substrat, lahko so zgolj psihogene narave. Tožnica je vztrajala pri tem dokazu, zato ker je bilo mnenje izvedenca dr. D. v tem delu zelo nestrokovno in neobjektivno. To se kaže zlasti v neutemeljeni podaji ocene o domnevnih rentnih težnjah tožnice in v navajanju, da je pri tožnici težko oceniti, ali je njeno navajanje bolečin točno ter da je objektivna presoja, ali je tožnico strah in kakšna je intenzivnost strahu in bolečin nemogoča, ker tožnica od tega simptoma pričakuje odškodnino. Glede na nadaljnje navedbe izvedenca, da objektivnih in nepristranskih preiskav, ki bi omogočile prisotnost strahu in zaznavanje bolečin ni poznanih, ker sta obe zaznavi subjektivni, bi sodišče zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja in okoliščin, potrebnih za pravilno odločitev o višini pravične denarne odškodnine, moralo izvesti oba predlagana dokaza. Ob popolni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava ter upoštevaje vse subjektivne okoliščine danega primera, je potrebno dosojeno odškodnino zvišati iz naslova strahu, saj je pri tožnici utemeljeno prisoten stalni strah, ki jo hromi in močno omejuje njene življenjske aktivnosti. Treba ji je priznati pravico do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je izvedenec v mnenju ugotovil, da strah vpliva na zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožnici, ki se kaže v zmanjšanju veselja do življenja, dela, zabave, motnjah apetita in spanca, razdražljivosti in slabšem odnosu do ljudi, nenazadnje mora tožnica za opravljanje vsakdanjih aktivnosti vlagati povečan telesni in psihični napor, težjih del ne zmore več, zaveda se bolezni in napredovanja ter dejstva, da bo z napredovanjem bolezni vedno bolj odvisna od tuje pomoči in nege, kar vse ji povzroča psihične bolečine. Zvišati je potrebno odškodnino iz naslova telesnih bolečin, saj tožnica čuti le-te že ob mirovanju, z napredovanjem bolezni pa se bodo bolečine stopnjevale, pojavila se bo lahko tudi tako imenovana plevralna bolečina, stopnjevale se bodo težave s povečanim znojenjem, težave z dihanjem in druge zdravstvene težave, za katerimi tožnica trpi že sedaj. Posledično izpodbija tudi sklep o povračilu pravdnih stroškov, o katerih naj pritožbeno sodišče odloči glede na uspeh strank v postopku. Priglaša pritožbene stroške.

Prvotožena stranka v pritožbi, vloženi po pooblaščenki, iz vseh pritožbenih razlogov predlaga, da se ji ugodi, tako da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, oziroma podrejeno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Meni, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin primerna, odškodnina iz naslova strahu pa previsoka. Pri strahu kot subjektivni kategoriji je potrebno izhajati iz določenih objektivnih okvirjev. Ni vseeno, ali ima nekdo le najlažjo obliko azbestne bolezni, kot jo ima tožnica, ali gre za azbestozo ali še hujše azbestne bolezni. Tožnica ima izkazano – malo izražene plevralne plake, ki ji ne povzročajo nobenih težav. Ob dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo, da se hujše bolezni pri tožnici niso pojavile, da je njeno zdravstveno stanje dobro in se ne slabša in ker je tudi prognoza samih plevralnih plakov dobra, bi bila primerna odškodnina iz naslova strahu 1.500.000,00 SIT. Razvoj težjih azbestnih bolezni pa bo, v kolikor bo do tega prišlo, predstavljalo tožničino dodatno škodo iz tega naslova. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Kopru v pravdni zadevi I Cp 1141/2004. Drugotožena stranka se pritožuje zoper stroškovno odločbo v izpodbijani sodbi in meni, da je zmotno ugotovljeno, da je drugotožena stranka v pravdi uspela v višini 35%. Poudarja, da zanjo temelj spora ni bil sporen, zato je v odgovoru na tožbo ugovarjala tožbenemu zahtevku le po višini. Res je drugotožena stranka oporekala legitimaciji, češ da tožeča stranka zoper njo nima pravnega interesa, za postavitev takega zahtevka, kot ga že določa Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki (ZPPPAI) ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje proizvodnje v neazbestno. Legitimacija pa ni isto kot odgovornost za škodo, zato drugotožena stranka temelju zahtevka ni ugovarjala. Zato meni, da je njen uspeh v pravdi 70% in predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, sodbo v stroškovnem delu spremeni, tako da se odloči o stroških v skladu z uspehom strank v pravdi.

Na tožničino pritožbo je prvotožena stranka odgovorila in predlagala, da se jo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbe niso utemeljene.

Ker tožnica in prvototožena stranka izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje glede (višine) dosojene odškodnine, je pritožbeno sodišče njuni pritožbi obravnavalo skupaj.

Ugotovljeno dejansko stanje glede tožničine bolezni je naslednje: pri tožnici je prišlo zaradi izpostavljenosti azbestu do poklicne bolezni – blage (malo izražene) plevralne azbestoze, ko zdravljenje še ni potrebno, mora se le izogibati vdihavanju azbestnega prahu. Njena pljučna funkcija je v mejah normale. Tožnica je klinično zdrava, redno mora samo na zdravniške kontrole (na tri leta, klinične preglede pljučne funkcije in rentgenska slikanja prsnih organov) zaradi morebitnega razvoja drugih z azbestom povezanih bolezni, saj je prognoza nejasna. Kot je ugotovil izvedenec, je bila tožnica zaradi diagnosticiranja azbestne bolezni podvržena raznim (neinvazivnim) pregledom in preiskavam, tudi rentgenskemu in CT slikanju (posebej slednje je zdravju škodljivo), zaradi spremljanja razvoja azbestne bolezni pa bo tudi vnaprej podvržena zdravniškim kontrolam. Prognoza plakov je sicer dobra, ne povzroča subjektivnih in funkcionalnih težav ter ne skrajšuje življenja, le redko se razvijejo v maligni plevralni mezoteliom, možnost razvoja te bolezni pa obstaja tudi pri tožnici, kljub temu, da je bila njena izpostavljenost azbestu nizka. Tožnica je zaradi izpostavljenosti azbestu torej zbolela, ima blago plevralno azbestozo, zaradi katere pa bolečin nima. Mnenje, da težave, ki jih je tožnica zatrjevala in enako v pritožbi (bolečine v hrbtu, suh kašelj, težave z dihanjem, povečano znojenje, upad fizičnih zmogljivosti) niso posledica ugotovljene azbestne bolezni, je izvedenec utemeljil na podlagi opravljene diagnostike, gre za začetno plevralno azbestozo, ugotovljeno na HRTC posnetku, plevralni plaki oziroma zadebelitve so neaktivno vnetje, ki ne povzročajo bolečin. Izvedenec je svoje mnenje podal na podlagi opravljenih diagnostičnih preiskav, pojasnil simptomatiko pri razvoju bolezni, tudi ventilacijsko insuficienco, ta pri tožnici ni podana. Zato je prvostopenjsko sodišče (lahko) priznalo tožnici odškodnino le za nastalo ji in gotovo bodočo škodo (za nevšečnosti diagnosticiranja in bodočih zdravniških pregledov) v višini 500.000,00 SIT (sedaj 2.068,46 EUR), kar je po mnenju pritožbenega sodišča povsem primerna odškodnina iz tega naslova. Diagnoza, ki je bila tožnici postavljena na podlagi objektivnih preiskav, ji namreč zatrjevanih težav še ne more povzročati, ali tožnica (v subjektivnem prepričanju) te težave pripisuje pri njej ugotovljeni azbestni bolezni, pa ni pomembno. Tožničina pritožba tudi ne more uspeti s sklicevanjem na mnenje dr. M. in dr. F., podanih v drugih pravdnih zadevah, s katerimi pritožbeno sodišče ne razpolaga (ker odločb, ki jih pritožba omenja, v informatizirani bazi sodnih odločb ni (odločbe sodišča prve stopnje), zato preizkus takih navedb ni mogoč. Pa tudi, če je imela slednja izvedenka v kakšnem drugem primeru drugačno mnenje, to še ne pomeni, da je mnenje izvedenca dr. D., podano v tej pravdi, nepravilno. To velja tudi za mnenje dr. F., ki naj bi ga podal v neki drugi pravdni zadevi, pri čemer pritožba tudi ne pove, kakšne so bile konkretne okoliščine v zatrjevanem primeru v primerjavi z ugotovljenimi okoliščinami v tej pravdi. Predvsem pa, odškodnina za strah je bila tožnici prisojena. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo tožničino izpoved, objektivizirano s podanim izvedenskim mnenjem. Tudi po oceni izvedenca D. je strah pri tožnici objektivno utemeljen, ne glede na to, da je njeno zdravstveno stanje zaenkrat stabilno, saj se zaveda verjetnosti razvoja z azbestom povezanih bolezni, izvedenec je opisal kako, v čem se strah pri tožnici manifestira, saj obstoj in intenziteto strahu ni mogoče meriti, zato ker je izvedenec navedel, da objektivnih merilnih instrumentov za strah, za katerega tožnica vtožuje odškodnino, dejansko ni, izvedensko mnenje še ni mogoče označiti za nestrokovno in neobjektivno. Tožnica je zbolela za neozdravljivo boleznijo, ki lahko le napreduje, to je upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče in drugačen pritožbeni očitek ne drži. Verjetnost za razvoj pljučnega raka je pri tožnici petkrat večja kot če ne bi bila izpostavljena azbestu, le redko se plaki razvijejo v maligni plevralni mezoteliom, če se, pa je prognoza zelo slaba. Zato ni dvoma, da tožnica trpi strah in je ta del njenega vsakdana, zaradi strahu je porušeno njeno duševno ravnovesje in bo tako tudi v bodoče. Upoštevajoč vse navedeno po mnenju pritožbenega sodišča tožničin primer ne utemeljuje višje odškodnine od dosojene, za kar se zavzema tožnica, niti nižje, kot meni prvotožena stranka in sklicevanje prvotožene stranke na eno od starejših sodnih odločb še ne narekuje drugačne odločitve. Sodišče prisodi odškodnino za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju načela individualizacije, to je konkretnih okoliščin vsakega primera in tudi ob upoštevanju sodne prakse, ko primerja odškodnino z odškodninami v drugih podobnih primerih. V obravnavanem primeru sta bila oba kriterija pravilno upoštevana in je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločitev o prisojeni odškodnini za strah materialnopravno pravilna (prim. sodna odločba II Ips 599/2005 z dne 13.12.2007).

Tožnica v pritožbi ponovno opisuje vse njene težave in vztraja, da je upravičena do odškodnine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti zaradi posledic ugotovljene azbestne bolezni. Glede odškodnine iz tega naslova pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo izvedensko mnenje povsem jasno, da pri tožnici zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi posledic azbestne bolezni ni, drugih dokazov, ki bi to potrjevali, pa v spisu ni. Zato prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V pritožbi navedene okoliščine v povezavi s strahom, pa je prvostopenjsko sodišče upoštevalo v okviru prisojene odškodnine za strah. Ob vsem ugotovljenem je pritožbeno sodišče, ko tudi ob uradnem preizkusu (2.odst. 350.čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, pritožbo tožnice in prvotožene stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353.čl. ZPP).

Neutemeljena je pritožba drugotožene stranke zoper stroškovno odločbo v izpodbijani sodbi. Res v odgovoru na tožbo temelju tožbenega zahtevka ni izrecno nasprotovala, je pa v celoti prerekala vse tožbene navedbe in predlagala zavrženje tožbe, ker da tožnica nima pravovarstvenega interesa in ugovarjala višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi s temeljem tožbenega zahtevka, ugotovilo, da je ta po temelju utemeljen in to obrazložilo tudi glede (subsidiarne) odgovornosti drugotožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo drugotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (2.tč. 365.čl. ZPP).

Zaradi neuspeha s pritožbo nosita tožnica in prvotožena stranka sami vsaka svoje pritožbene stroške (154., 165.čl. ZPP).