5. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Jožeta Kumra iz Mozirja, Nade Klopčič iz Izlak in Zlatka Županiča iz Senovega na seji 5. aprila 2007

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti enaindvajsete alineje sedmega odstavka 81. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 98/05 – ur. p. b. in 129/06) ter 1. člena Pravilnika o subvencioniranju mesečnih vozovnic za dijake, vajence in študente višjih šol (Uradni list RS, št. 78/03, 83/03 in 111/06) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudniki izpodbijajo enaindvajseto alinejo sedmega odstavka 81. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI) in 1. člen Pravilnika o subvencioniranju mesečnih vozovnic za dijake, vajence in študente višjih šol (v nadaljevanju Pravilnik). Pobudo vlagajo kot zakoniti zastopniki (starši) mladostnikov s posebnimi potrebami, ki obiskujejo programe nižjega in srednjega izobraževanja v Ljubljani in med tednom bivajo v Domu Zavoda za usposabljanje Janeza Levca v Ljubljani. Navajajo, da oskrbne stroške bivanja njihovih otrok v domu zavoda krije Ministrstvo za šolstvo in šport, ni pa zagotovljeno kritje stroškov njihovega tedenskega prevoza od kraja njihovega prebivališča do Ljubljane in nazaj. Po mnenju pobudnikov sta izpodbijana ureditev ZOFVI, ki določa, da se iz državnega proračuna med drugim zagotavljajo tudi sredstva za subvencioniranje prevozov in prehrane za učence, vajence in dijake ter študente višjih šol, in 1. člen Pravilnika, ki določa možnost subvencioniranja mesečnih (ne pa tudi tedenskih) vozovnic za dijake, vajence in študente višjih šol, ki se šolajo izven kraja stalnega prebivališča, v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena, z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena in s pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi, ki jo otrokom z motnjami v telesnem ali duševnim razvojem ter drugim huje prizadetim osebam zagotavlja drugi odstavek 52. člena Ustave.

2.V dopisu z dne 13. 2. 2007 pobudniki navajajo še, da so sicer seznanjeni z možnostjo nakupa posebnih t. i. kuponskih mesečnih vozovnic, ki so za prevoz v začetku in ob koncu tedna namenjene dijakom, ki med tednom bivajo v domu. Vendar naj bi bila subvencija za nakup tovrstnih vozovnic minimalna, saj naj bi bila cena prevozov s temi vozovnicami nižja le za 5 do 19 % redne cene prevozov. Pobudniki zato menijo, da so otroci oziroma mladostniki z lažjo ali zmerno motnjo v duševnem razvoju kot uporabniki t. i. kuponskih mesečnih vozovnic v slabšem položaju v primerjavi z drugimi otroki oziroma mladostniki s posebnimi potrebami (npr. s slepimi in slabovidnimi, z gluhimi in naglušnimi ter z gibalno oviranimi), ki jim je zagotovljeno šolanje v bližini stalnega bivališča ali jim je zagotovljeno celotedensko (sedemdnevno) bivanje v domovih.

B.

3.ZOFVI ureja pogoje za opravljanje vzgoje in izobraževanja ter določa način upravljanja in financiranja na različnih področjih izobraževanja, med drugim tudi na področju vzgoje in izobraževanja otrok, mladoletnikov in mlajših polnoletnih oseb s posebnimi potrebami (tretja alineja prvega odstavka 1. člena ZOFVI). Med cilji sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji je v enajsti alineji 2. člena ZOFVI določeno tudi zagotavljanje enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje otrok, mladostnikov in odraslih s posebnimi potrebami. Člen 81 ZOFVI v sedmem odstavku taksativno določa dejavnosti in naloge, ki so potrebne za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja in za katere se zagotavljajo sredstva iz državnega proračuna. Med drugim v enaindvajseti alineji, ki jo izpodbijajo pobudniki, določa tudi zagotavljanje sredstev za subvencioniranje prevozov in prehrane za učence, vajence in dijake ter študente višjih šol. Pravilnik, ki ga je minister za šolstvo, znanost in šport izdal na podlagi sedmega odstavka 81. člena ZOFVI, v izpodbijanem 1. členu določa, da se s tem pravilnikom določata višina in način subvencioniranja mesečnih vozovnic za dijake, vajence in študente višjih šol, ki se šolajo izven kraja stalnega prebivališča.

4.Zakonodajalec je torej z izpodbijano ureditvijo zagotovil subvencioniranje prevozov vsem šolajočim se otrokom oziroma mladostnikom (torej tudi tistim s posebnimi potrebami), in sicer ne glede na to, ali se ti dnevno vozijo v kraj šolanja in nazaj ali pa med tednom bivajo v domu. Kriterije za določitev višine subvencije, ki za prevoz pripada posameznim upravičencem, določa osmi odstavek 81. člena ZOFVI,[1] Pravilnik pa določa višino in način subvencioniranja mesečnih vozovnic za vse dijake, vajence in študente višjih šol (torej tudi za tiste s posebnimi potrebami), ki se šolajo izven kraja stalnega prebivališča.

5.Glede na to, da niti iz izpodbijane ureditve 81. člena ZOFVI niti iz izpodbijanega 1. člena Pravilnika ne izhaja, da bi bilo subvencioniranje prevozov zagotovljeno le za tiste upravičence, ki se dnevno vozijo v kraj šolanja in domov, se izkaže za neutemeljen očitek pobudnikov, da izpodbijana ureditev iz 1. člena Pravilnika ne omogoča subvencioniranja tedenskih vozovnic. Poleg tega to, da so subvencionirane tudi tedenske oziroma t. i. kuponske vozovnice, izhaja tudi iz dopisa pobudnikov z dne 13. 2. 2007, v katerem navajajo, da naj bi bile vozovnice za prevoze ob koncu in v začetku tedna subvencionirane le minimalno. Trditve, da bi bila subvencija za te prevoze priznana le v višini od 5 do 19 % od redne cene, pobudniki ne izkažejo. Pravilnik namreč v 3. členu določa, da vsem upravičencem pripada subvencija v višini 7 % cene mesečne vozovnice, višina subvencije pa je lahko tudi višja (do 50 %), kar je odvisno od socialnih razmer posameznega upravičenca do subvencije.[2] Višina subvencije je odvisna tudi od oddaljenosti stalnega prebivališča upravičenca od kraja šolanja (4. člen) ter od možnosti bivanja upravičenca v dijaškem domu (5. člen).[3] Pobudniki zgolj s pavšalnim zatrjevanjem tudi ne izkažejo, da so otroci in mladostniki z lažjo in zmerno motnjo v duševnem razvoju, ki med tednom bivajo v domu, glede možnosti subvencioniranja vozovnic v slabšem položaju v primerjavi z otroki z motnjami v telesnem razvoju, ki jim je zagotovljeno šolanje v bližini kraja stalnega prebivališča oziroma celotedensko bivanje v domu. Zato je očitek o neenakem obravnavanju upravičencev do subvencioniranega prevoza očitno neutemeljen.

6.Pobudniki se zavzemajo za ureditev, ki bi zagotavljala popolno kritje stroškov prevoza otrok s posebnimi potrebami, ki med tednom bivajo v domu zavoda za usposabljanje. Iz česa naj bi izhajala takšna zahteva, pobudniki ne pojasnijo. Popolno kritje stroškov prevoza namreč z izpodbijano ureditvijo Pravilnika ni zagotovljeno nobenemu upravičencu, pobudniki pa ne izkažejo, zakaj bi moralo biti to, ob tem, da jim je v celoti zagotovljeno kritje stroškov domske oskrbe, zagotovljeno prav otrokom s posebnimi potrebami oziroma otrokom z lažjo in zmerno motnjo v duševnem razvoju, ki med tednom bivajo v domu zavoda za usposabljanje. Takšna ureditev bi pomenila neenako obravnavanje posameznih upravičencev do subvencioniranega prevoza.

7.Pobudniki ne pojasnijo, kako naj bi izpodbijani ureditvi ZOFVI in Pravilnika otroke s posebnimi potrebami omejevali pri uresničevanju njihove pravice do izobraževanja in usposabljanja iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Da bi izpodbijani ureditvi posegali v pravico teh otrok, da se njihovo izobraževanje in usposabljanje financira iz javnih sredstev, ki jo zagotavlja tretji odstavek 52. člena Ustave, pa niti ne zatrjujejo. Zagotavljanje sredstev za izvedbo obravnave in postopkov usmerjanja otrok s posebnimi potrebami določa osemindvajseta alineja sedmega odstavka 81. člena ZOFVI, posebej pa financiranje institucionalnega varstva otrok s posebnimi potrebami ureja tudi Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in nasl. – ZSV). Glede na to, da je otrokom s posebnimi potrebami, kot je bilo že navedeno, v celoti zagotovljeno kritje stroškov domske oskrbe iz sredstev državnega proračuna, ter glede na to, da jim je ne glede na vrsto motenj v njihovem razvoju (telesnem ali duševnem) enako kot vsem drugim otrokom, ki se iz kraja svojega stalnega prebivališča vozijo na šolanje v oddaljen kraj, zagotovljeno subvencioniranje prevoza, pobudniki ne izkažejo, kako naj bi izpodbijani ureditvi ZOFVI in Pravilnika vplivali na pravico otrok s posebnimi potrebami do njihovega izobraževanja in usposabljanja oziroma na pravico do financiranja njihovega izobraževanja in usposabljanja iz javnih sredstev. Zato so tudi očitki pobudnikov o kršitvi drugega in tretjega odstavka 52. člena Ustave neutemeljeni.

8.Pobudniki izpodbijani ureditvi ZOFVI in Pravilnika očitajo še neskladje z 2. členom Ustave, ne pojasnijo pa, v čem naj bi bilo očitano neskladje. Ustavno sodišče zato tega očitka pobudnikov ni moglo preizkusiti.

9.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, dr. Franc Grad, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

[1]ZOFVI v osmem odstavku 81. člena določa, da se sredstva za prevoz tistih upravičencev, ki se šolajo v oddaljenosti 5 km ali več od kraja bivanja, zagotovijo tako, da znaša višina subvencije prevoza največ 70 %, odvisno od njihovega socialnega položaja, oddaljenosti od kraja šolanja ter možnosti bivanja v dijaškem oziroma študentskem domu.

[2]Drugi odstavek 3. člena Pravilnika določa višino subvencije, ki se za posamezne razrede določi glede na razmerje mesečnih bruto dohodkov na družinskega člana v primerjavi z bruto povprečno plačo na zaposlenega v Republiki Sloveniji.

[3]Navedene kriterije, ki vplivajo na višino subvencije, določa tudi osmi odstavek 81. člena ZOFVI (glej opombo 1).

[4]ZSV v šesti alineji prvega odstavka 98. člena določa, da se iz proračuna Republike Slovenije med drugim financira tudi institucionalno varstvo iz 16. člena istega zakona. Ta v tretjem odstavku določa, da institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju med drugim obsega tudi usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje.