Jedro

Prodaja s tujimi investicijami obogatene stvari povzroči obveznost povrnitve vrednosti izboljšav.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku znesek 995.028,00 SIT s pripadki. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo pa je tudi pobotni ugovor prve tožene stranke glede zneska 671.053,00 SIT s pripadki. Pritožbi obeh toženk je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo druga tožena stranka H. H. p.o. Š., kolikor ji je naloženo solidarno plačilo dosojenega zneska in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V izpodbijani sodbi je izvedena odgovornost druge tožene stranke iz odgovornosti pravnega prednika prve tožene stranke. Pri tem pa ni jasno, v čem bi naj bila obogatitev na strani prve tožene stranke, če je bil stvarno pravni upravičenec objekta pravni prednik druge tožene stranke. Pravni prednik prve tožene stranke je bil le v obveznostnem razmerju s tožnikom in bi njegova obveznost lahko izvirala le iz kršitve pogodbenih obveznosti po dveh sklenjenih pogodbah. Ne glede na to pa pri opredelitvi višine obogatitvenega zneska ni upoštevano, da tožnik ni plačeval najemnine po pogodbi o zakupu. To najemnino bi bilo treba odšteti od vrednosti vlaganj. Sicer pa je vprašljivo, ali je sploh prišlo do obogatitve, saj so bili stroški rušenja objekta, ki ga je prodala druga tožena stranka, višji od njegove vrednosti. Tožnik je s svojo dejavnostjo prenehal zato, ker posli niso tekli v skladu s predvidevanji. Z vlaganji v objekt je torej prevzel določen poslovni rizik.

Tožeča stranka in prva tožena stranka na revizijo nista odgovorili, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovljena dejanska podlaga je na nižjih stopnjah utemeljila presojo, po kateri je odgovornost pravnega prednika prve tožene stranke za neamortizirana vlaganja v objekt presojana s stališča razlage pogodbe o zakupu objekta z dne 15.2.1987, odgovornost druge tožene stranke oziroma njenega pravnega prednika pa na podlagi določb ZOR (210. člen) o obogatitvi. Zato revizija s trditvijo, da ni mogoče najti pravne podlage za odgovornost prve tožene stranke, predvsem pa ne za obogatitev na njeni strani, kar naj bi posledično predstavljalo tudi odgovornost druge tožene stranke, ne zadeva bistva problema. Gre namreč za dve neodvisni pravni podlagi z drugačnim dejanskim stanjem. Prva tožena stranka je s tožnikom v obveznostnem razmerju, ker je pristala na predelavo svinjskega hleva v farmo za vzrejo kuncev, pri čemer je stroške preureditve dolgoročno prevzela nase s pristankom, da se poračunajo z najemnino, druga tožena stranka pa je objekt kot stvarnopravni upravičenec "prodala", iztržila njegovo vrednost, torej tudi vrednost investicij in se obogatila. Tako pravno razlago revizijsko sodišče brez pridržkov sprejema in revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v tej smeri zavrača. Kolikor pa revizija (znova) načenja problem odgovornosti prve tožene stranke s stališča, da bi mogla odgovarjati le za kršitev pogodbenih obveznosti, pa posega na področje, ki je ne zadeva: prva tožena stranka namreč izpodbijane sodbe, ki ji z drugo toženo stranko nalaga solidarno obveznost, revizijsko ne izpodbija.

Ostala obsežna revizijska izvajanja pa se nanašajo v bistvu le na vprašanja obstoja dejanskih argumentov (s posledično pravno presojo). Tako ima revizija sicer prav, da je drugo toženo stranko mogoče solidarno s prvo toženko obsoditi na plačilo osporavanega zneska le v obsegu čistega tožnikovega prikrajšanja, torej po odbitku njegovih koristi. Vendar pa je obseg teh koristi v izpodbijani sodbi upoštevan z dejansko ugotovitvijo, da je prvotoženka neplačano najemnino (zaradi poračunavanja s stroški investicij) za celotno obdobje tožnikovega poslovanja drugi toženki kot "lastniku" objekta sproti odvajala. Tožnik je nedvomno tudi nosil poslovni rizik svojega podjetja, vendar pa je bila sprejeta dokazna ocena, da je bila prodaja objekta (tudi) v interesu druge toženke in da je bil prav zato dosežen sporazum o prenehanju tožnikovega obratovanja. Slednji ugovor (poslovnega rizika) pa je poleg tega le argument, ki bi imel svoj vpliv kvečjemu na razmerje med prvo toženko in tožnikom.

Končno pa revident znova postavlja trditev, da ni obogaten, ker so bili stroški rušenja objekta višji od njegove prodajne cene. Do tega sta se nižji sodišči pravilno opredelili s stališčem, da so bili stroški rušenja stvar kupca objekta, višina kupnine zanj pa je bila tudi stvar skrbnega ravnanja druge toženke kot prodajalca. V tem kontekstu je dokazna ocena očitno sledila ugotovitvi, sprejeti po izpovedbah zaslišanih prič, da je kupec moral nadomestiti vrednost objekta.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih napak, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).