Tožnik je bil v Švici udeležen v spopadu maroške in švicarske tolpe zaradi drog, v tem spopadu je zadobil ureznino z nožem in bil zato en dan v bolnišnici, kjer so mu oskrbeli rano. Vendar omenjena napada (spopad tolp in davljenje na ulici) nista v nobeni povezavi s postopkom mednarodne zaščite. Tožnik ni navajal, da bi ga v švicarski bolnišnici ali na policiji v zvezi s tem dogodkom obravnavali kakorkoli drugače kot druge udeležence tega napada oziroma, da bi mu pri obravnavi kot prosilcu kratili kakšne njegove pravice.
Pri tožniku ravno tako ni podlage za sklepanje, da bi bilo pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da bi šlo za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.
Tožba se zavrne.
Izpodbijani sklep
1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja), saj bo predan Švicarski konfederaciji, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 15. 12. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.
2.Iz obrazložitve izhaja, da toženka ni nesporno ugotovila tožnikove istovetnosti. Navedla je, da je tožnik 8. 12. 2025 vložil prošnjo, namestila ga je v azilni dom v Ljubljani. Odvzela mu je prstne odtise, jih poslala v Centralni sistem Eurodac in ugotovila, da ga je kot prosilca v omenjeni sistem 17. 5. 2023 vnesla Švicarska konfederacija (v nadaljevanju Švica), 1. 5. 2023 Republika Hrvaška in 24. 3. 2025 Kraljevina Belgija. Pristojnim švicarskim organom je v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca in 15. 12. 2025 prejela njihov odgovor, da na podlagi točke (c) člena 18(1) navedene uredbe Švica sprejema odgovornost za njegovo obravnavo.
3.Iz povzetka osebnega razgovora s tožnikom z 13. 1. 2026 izhaja, da se tožnik v Švico ne želi vrniti. Pred štirimi meseci ga je tam dvakrat poskušala ubiti kriminalna združba, ki se ukvarja z drogami. Stepli sta se švicarska in maroška tolpa, tožnika so zabodli, ker so mislili, da je član ene od njih, v bolnišnici je preživel en dan. Napad je prijavil policiji, ker pa ni imel podatkov o tem, kdo je bil storilec, švicarska policija o tem ni napravila zapisnika. Petnajst dni zatem je na ulici nekdo pristopil do njega, ga pričel daviti s pasom, druga oseba pa mu je v nemščini dejala, da naj odide in naj ne hodi po tem okraju. Dva dni kasneje je odšel v Francijo, nato v Nemčijo, obe državi sta mu izrekli kazen izgona iz države. Švica je dvakrat zavrnila njegovo prošnjo, v času prvega azilnega postopka ga je sprva nastanila v azilnem domu in mu nato dodelila stanovanje, v drugem postopku mu nastanitve ni ponudila in mu ni omogočila osebnega razgovora. V švicarskem azilnem domu je imel na voljo nastanitev, prehrano in zdravniško oskrbo, zaradi duševnih težav je obiskoval psihiatra, ki mu je predpisal zdravilo Rivotril, ki ga sedaj ne jemlje več. V azilnem domu je imel težave z varnostniki, saj je jemal zdravila in prekomerno užival alkohol.
4.Toženka je navedla, da je preučila vso zadevno dokumentacijo, upoštevala vse tožnikove izjave in fotografijo rane, ki jo je predložil. Poudarila je, da si prosilec sam ne more izbrati države članice, ki bo obravnavala njegovo prošnjo. Obravnava jo le tista država članica, ki je za to pristojna glede na merila iz poglavja III Uredbe Dublin III. V konkretnem primeru je to Švica. Tožnik je imel v švicarskem azilnem domu na voljo nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo. Težave z varnostniki je povzročil sam, ker je jemal zdravila, hkrati pa prekomerno užival alkohol. Dvakratna zavrnitev tožnikove prošnje ne pomeni sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku ali nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Enako velja tudi za napada, ki naj bi se tožniku zgodila na švicarskih ulicah. Ob napadu z nožem so ga oskrbeli v bolnici, dogodek je prijavil švicarskim varnostnim organom, ti so njegovo prijavo sprejeli. Toženka ni ugotovila nobenih okoliščin, zaradi katerih tožnika ne bi smela predati Švici, zato je njegovo prošnjo zavrgla.
5.Tožnik s tožbo zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Očita ji zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni upoštevala njegovih izjav, posledično je tudi nepravilno ugotovila uporabila materialno pravo. Njegovih izjav o napadu ni obravnavala s skrbnostjo in resnostjo. Navedla je, da se je policija v okviru svojih zmožnosti ukvarjala z njegovo prijavo, ker pa ni vedel povedati, kdo ga je napadel, bi bilo od policije težko pričakovati, da bo v zvezi z s tem še karkoli storila. Tožnik meni, da je takšno stališče nevzdržno, saj je naloga policije, da odkriva storilce kaznivih dejanj, kar ne more biti odvisno od tega, ali žrtev prepozna storilca ali ne. Obrazložitev toženke kaže na to, da razpoložljive dokumentacije ni proučila, saj sicer ne bi naredila tega napačnega zaključka, ravnanje švicarske policije pa izkazuje diskriminacijo tožnika in domnevo, da v Švici dejansko obstajajo pomanjkljivosti pri obravnavi prosilcev, kadar so ti žrtve kaznivih dejanj.
6.Švica ni zagotovila, da bo resno obravnavala tožnikovo prošnjo, da ga ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki bi zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, da mu bo omogočila ponovni dostop do azilnega postopka in nujne pomoči. Tožnik tudi navaja, da ima resne zdravstvene težave. Psihiater mu je predpisal zdravilo Rivotril, ki se predpisuje epileptikom, vendar toženka njegovega zdravstvenega stanja ni ugotavljala. Na osebnem razgovoru je tudi navedel, da je imel v Švici težave z varnostniki.
7.Toženka nasprotuje tožbenim ugovorom in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno navaja, da se tožnikove trditve v zvezi z napadom ne nanašajo na postopek mednarodne zaščite, v okviru katerega ni imel nobenih težav. Prav tako ni izkazal, da bi imel posebej resno bolezensko stanje oziroma zdravstvene težave, zaradi katerih bi bila predaja nevarna za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Švica mu bo, tako kot prej, zagotovila ustrezno zdravstveno oskrbo. Iz Švice je prišel samostojno in brez težav, kar dodatno izkazuje, da ni nobenih ovir za njegovo predajo Švici kot odgovorni državi članici.
8.Sodišče je na naroku za glavno obravnavo pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo ter listino sodnega spisa, ki je v prilogi A2. Zaslišalo je tožnika.
9.Tožba ni utemeljena.
10.Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.
11.V členu 3(1) Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.
12.Med strankama ni sporno, da je tožnika kot prosilca v Centralni sistem Eurodac 17. 5. 2023 vnesla Švica, in da je ta država pristojna za obravnavo njegove prošnje na podlagi točke (c) člena 18(1)Uredbe Dublin III3 (prim. 2. točko obrazložitve). Ta določba vzpostavlja položaj, v katerem je Švica kot odgovorna država članica dolžna pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Uredba Dublin III v drugem odstavku člena 18(2) določa, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(c) in kadar je odgovorna država članica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave.
13.Sodišče ugotavlja, da tožnikove izjave ne dajejo podlage za sklepanje, da bi ga Švica po predaji prikrajšala za pravice in postopanje po določbah Uredbe Dublin III. V nadaljevanju bo razložilo, zakaj to velja tudi ob upoštevanju postopanja švicarske policije po prijavi napada in tožnikovih zatrjevanih zdravstvenih težav.
14.Bistveno v tej zadevi je torej vprašanje ali so ob upoštevanju člena 3 Uredbe Dublin III podani utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik kot prosilec ob vrnitvi v Švico podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in ali so tam sistemske pomanjkljivosti. Povedano drugače, sodišče mora ugotoviti ali so podane ovire, ki preprečujejo tožnikovo predajo omenjeni državi.
15.Uredba Dublin III v členu 3(2)(2) določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.
16.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,4 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje5. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.6
17.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske (v nadaljevanju SEU) unije kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.7
18.Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v Švici udeležen v spopadu maroške in švicarske tolpe zaradi drog, da je v tem spopadu zadobil ureznino z nožem in bil zato en dan v bolnišnici, kjer so mu oskrbeli rano. Zdravniškega izvida tožnik ni predložil, čeprav je na osebnem razgovoru izjavil, da ga ima mogoče na telefonu. Prav tako ni predložil policijskega zapisnika, češ, da ga policija ni sestavila, ker ji ni vedel povedati, kdo ga je zabodel. Sodišče se strinja s tožnikom o nevzdržnosti argumenta toženke, da se je švicarska policija v okviru svojih zmožnosti ukvarjala z njegovo prijavo, ker pa tožnik ni vedel povedati, kdo je bil napadalec, je od policije težko pričakovati, da bo v zvezi z s tem še karkoli storila. Seveda je naloga policije, da odkriva storilce kaznivih dejanj, kar ne more biti odvisno od tega, ali žrtev prepozna storilca ali ne. Vendar pa sodišče pritrjuje tudi stališču toženke, da omenjena napada (spopad tolp in davljenje na ulici) nista v nobeni povezavi s postopkom mednarodne zaščite. Tožnik ni navajal, da bi ga v švicarski bolnišnici ali na policiji v zvezi s tem dogodkom obravnavali kakorkoli drugače kot druge udeležence tega napada oziroma, da bi mu pri obravnavi kot prosilcu kratili kakšne njegove pravice. Je pa zelo malo verjetno, da švicarska policija (če je tožnik dejansko prijavil napad z nožem) ne bi napravila nobenega zapisnika, ker bi bil njegov napadalec neznan. Nesporno je, da tožnik dogodka, ko naj bi ga neka oseba na ulici davila s pasom, ni prijavil policiji, temveč je, kot sam pravi, čez dva dni iz Švice odšel v Francijo, od koder so ga francoske oblasti kasneje izgnale.
19.Toženka ni prerekala tožnikovih trditev o tem, da mu je v Švici psihiater predpisal zdravilo Rivotril, a užival ga je le tam in v Belgiji, potem pa ne več. Iz tožbe izhaja, da se to zdravilo predpisuje bolnikom z epilepsijo. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je večkrat prečkal meje številnih evropskih držav8
, česar po oceni sodišča ne bi mogel storiti, če bi bil slabega zdravja. Zaslišan na naroku ni omenil, da bi ga pestile kakšne zdravstvene težave. Terapije z Rivotrilom nima več, ne navaja pa, da bi sedaj jemal kakšno drugo zdravilo. Njegovo zdravstveno stanje torej ni ovira, ki bi lahko preprečila njegovo predajo Švici.
Glede na stališče SEU v zadevi C. K. in ostali (zadeva C-578/16 PPU s 16. 2. 2017) ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti (73. do 75. točka). Vendar kot že povedano, ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bilo pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da bi šlo za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Poleg tega je iz tožnikovih izjav mogoče jasno razbrati, da je bil ustrezne zdravstvene oskrbe kot prosilec deležen tudi v Švici, zato sodišče ne dvomi, da mu bo ta na voljo tudi po njegovi predaji v dublinskem postopku. Tožnik ni zatrjeval, da bi mu švicarski organi kdaj odrekli zdravstveno oskrbo, iz odgovora pristojnih švicarskih organov pa jasno izhaja, da jih mora Slovenija pravočasno obvestiti o morebitnih zdravstvenih težavah tožnika, zato da mu bodo lahko zagotovili ustrezen sprejem.
Tožnik posplošeno navaja, da je bil v Švici obravnavan diskriminatorno, tega ugovora z ničemer ne konkretizira, zato ga lahko sodišče le splošno zavrne. Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin sta na podlagi na 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) začrtana s tožnikovimi navedbami. To pomeni, da mora tožnik navesti vsa relevantna dejstva in okoliščine in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Tega tožnik glede ugovora diskriminacije ni storil.
Tožnik je zaslišan na naroku izpovedal, da so mu v Švici že dvakrat zavrnili prošnjo. V prvem postopku so ga namestili v azilni dom in nato v stanovanje, v drugem postopku pa ne, saj so njegovo prošnjo zavrnili v roku dveh ur. Sodišče pripominja, da je ob tako hitri obravnavi švicarskih organov življenjsko logično, da mu v takem primeru niso nudili namestitve, saj je tožnik ni potreboval. Glede tožbenega ugovora, da mu v drugem postopku niso omogočili osebnega razgovora, sodišče ugotavlja, da je presplošen, in ga je kot takšnega treba tudi zavrniti. Dejstvo je, da je imel v Švici nesporno dostop do azilnega postopka, saj je tam vložil dve prošnji, ki sta bili obravnavani (bili sta zavrnjeni). Tožnik ne zatrjuje, da v Švici ne bi imel na voljo pravnega sredstva v zvezi z negativnima odločitvama. Da prosilci, ki so vrnjeni v Švico v dublinskih postopkih, ne bi imeli dostopa do azilnega postopka in možnosti, da vložijo ponovno (naknadno) prošnjo (kar je relevantno za tožnika z že zavrnjeno prošnjo v Švici), pa sodišče ni ugotovilo in tega tudi tožnik ne zatrjuje.
Nenazadnje se kot neutemeljen izkaže tožbeni ugovor, da je imel tožnik v Švici težave v azilnem domu z varnostniki. Na osebnem razgovoru je namreč sam pojasnil, da je do tega prišlo zato, ker je takrat sočasno jemal zdravila in prekomerno užival alkohol.
Glede na ugotovljeno je pravilna odločitev toženke, da tožnik ni navedel in izkazal okoliščin, ki bi lahko predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Zato sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Švica ob predaji tožnika ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnik pa ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Švico lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
-------------------------------
1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali osebe brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).
2Glede na podatke priloženega upravnega spisa je v obrazložitvi odločbe navedeni datum 10. 3. 2025 očitno napačen.
3Ta določa, da je pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.
4V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
5Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).
6Prav tam, 94. točka.
7Glej npr. sodbe SEU v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.
8Izjavil je, da je iz Švice, kjer je prvič bival šest mesecev, odšel v Francijo, od tam po dveh tednih pot nadaljeval v Španijo. Po letu dni se je vrnil v Francijo in odšel v Belgijo. Od tam so ga deportirali v Švico, kjer je ostal šest mesecev in se nato vrnil v Francijo. Želeli so ga izgnati v Maroko, zato je zaprosil za mednarodno zaščito. Francoski organi bi ga predali Švici, a se tja ni želel vrniti, raje je odšel v Nemčijo. Tudi ta država ga je izgnala. Vrnil se je v Švico, od tam odšel v Italijo in prispel v Slovenijo.