Jedro

Obveznost plačila RTV prispevka je odvisna od tehničnih možnosti spremljati programe RTV, ne pa od njihovega dejanskega spremljanja.

Med strankama ni sporno, da ima tožnik sprejemnik oziroma napravo, ki mu omogoča sprejem radijskih in televizijskih programov. Glede na tako nesporno dejansko stanje je tožnik kot imetnik sprejemnika oziroma naprave za sprejem radijskih in televizijskih signalov, ki ima za spremljanje RTV programov zagotovljene ustrezne tehnične pogoje, zavezanec za plačilo RTV prispevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Radiotelevizija Slovenija (v nadaljevanju RTV) je z izpodbijano odločbo na podlagi 390. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odločila o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija (v nadaljevanju RTV prispevek) za leto 2018 v višini 153,00 EUR glavnice in 11,75 EUR zamudnih obresti. Z izpodbijano odločbo je RTV še določila, kam mora tožnik nakazati dolgovani znesek, da je v primeru zamude dolžan plačati tudi zamudne obresti, da bo v primeru zamude uvedena davčna izvrša, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe ter, da v postopku niso nastali stroški (2. - 6. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. V obrazložitvi odločitve RTV Slovenija citira določbe prvega in četrtega odstavka 31. člena ter prvega odstavka 40. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1), prvega odstavka 96., 389., 390., 392. in 393. člena ZDavP-2 ter 17. člena Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih prejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija (v nadaljevanju Pravilnik). Pojasnjuje, da je na podlagi evidence, ki jo vodi, ugotovila, da je tožnik dolžan plačati neporavnan RTV prispevek za leto 2018 in zato odločila tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnik je zoper odločitev RTV Slovenija vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je naročnik A. paketa, ki mu ponuja določeno programsko shemo po lastni izbiri in ne koristi storitev RTV Slovenija. Njegovo pritožbo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 61540-48/2019/2 z dne 17. 9. 2019, zavrnilo. V obrazložitvi se sklicuje na določbe ZDavP-2, ZRTVS-1 in Pravilnika, ki urejajo plačevanje RTV prispevka. Ugotavlja, da tožnik dejstva, da je zavezanec za plačilo RTV prispevka niti ne izpodbija. Tožnik je kot zavezanec za plačilo RTV prispevka voden od 16. 4. 2002. ZRTVS-1 v prvem odstavku 31. člena obveznost plačila RTV prispevka veže na imetništvo radijskega ali televizijskega sprejemnika oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Obveznost plačila RTV prispevka je torej vezana le na imetništvo sprejemnika, v konkretni zadevi pa ni sporno, da tožnik sprejemnik ima. Plačilo RTV prispevka lahko preneha le zaradi razlogov, določenih v 14. členu Pravilnika. Razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, pa so pravno neutemeljeni.

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Obstaja svobodna volja izbire. Programa RTV Slovenija ni naročil niti nima z njimi podpisane pogodbe. Trdi, da je naročnik A. paketa, ki mu ponuja določeno programsko shemo po lastni presoji. Meni, da ima prosto izbiro, katere programe želi gledati in katere programske pakete uporabljati. Ker ne gleda in ne posluša programov RTV Slovenija, ne vidi razloga za plačilo. Dolg pa tudi ni ugotovljen s pravnomočno sodbo. Uveljavlja kršitev 3., 23., 24., 27. in 29. člena Ustave RS (URS) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) s Protokoli. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in upošteva, da ni naročnik programov.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah iz drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov tega postopka. Meni, da tožnik v tožbi zgolj ponavlja svoje navedbe iz pritožbe, ki jih je drugostopenjski organ že presodil ter jih spoznal za neutemeljene.

**K I. točki izreka:**

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, s katero je RTV tožniku naložila v plačilo neplačane pristevke za programe RTV Slovenija za leto 2018, pravilna in zakonita. Organa sta v obrazložitvah odločb za svojo odločitev navedla pravilne in dovolj izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa dodaja sledeče:

8. RTV Slovenija je javni zavod, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti (1.člena ZRTVS-1). Za izvajanje svoje dejavnosti pridobiva sredstva tudi iz plačila prispevka za programe RTV Slovenije (prva alineja prvega odstavla 30. člena ZRTVS-1). Obveznost plačila RTV prispevka in zavezanci za plačilo so določeni v prvem odstavku 31. člena ZRTVS-1. Tako mora, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejemanje radijskih oziroma televizijskih programov na območju Slovenije in kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, plačevati RTV prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti. Šteje se, da ima radijski ali televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter, da je bil seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave (četrti odstavek 31. člena ZRTVS-1).

9. Obveznost plačila RTV prispevka je torej odvisna od tehničnih možnosti spremljati programe RTV, ne pa od njihovega dejanskega spremljanja. Namen take ureditve je v zagotavljanju obstoja in delovanja javnega zavoda, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti. Skladno s tretjim odstavkom 30. člena ZRTVS-1 se namreč iz prispevka financira dejavnost RTV Slovenija, ki jo kot javno službo določa ta zakon, razen v delih, ko se ta dejavnost glede na določbe drugega odstavka tega člena financira iz državnega proračuna.

10. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da ima tožnik sprejemnik oziroma napravo, ki mu omogoča sprejem radijskih in televizijskih programov. Tožnik sam ves čas postopka trdi, da je naročnik A. paketa, ki mu ponuja določeno programsko shemo po lastni izbiri. Glede na tako nesporno dejansko stanje, sodišče ugotavlja, da je tožnik kot imetnik sprejemnika oziroma naprave za sprejem radijskih in televizijskih signalov, ki ima za spremljanje RTV programov zagotovljene ustrezne tehnične pogoje, zavezanec za plačilo RTV prispevka.

11. Tožnik s tožbo uveljavlja, da je z navedeno zakonsko ureditvijo poseženo v pravice, ki mu gredo po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (s protokoli) in sicer pravico do poštenega sojenja. ZDavP-2 daje v 390. členu izrecno pooblastilo RTV Slovenija kot organu prve stopnje, da izda odločbo o obveznosti plačila neplačanega RTV prispevka. Zoper to odločbo je dopustna pritožba na ministrstvo pristojno za kulturo (drugi odstavek 392. člena ZDavP-2), ki o pritožbi izda odločbo. Meritorno odločbo izdano po izvedenem opisanem upravnem postopku pa se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu (2. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V okviru tako izvedenega postopka ima vsakdo (tudi tožnik) zagotovljeno sodno varstvo pred neodvisnim sodiščem (23. 25. člen URS), to je pred Upravnim sodiščem RS, kjer sodijo sodniki, ki so pri opravljanju svoje funkcije neodvisni in vezani odločati po ustavi in zakonu (125. člen URS, 3. člen Zakona o sodiščih). Opisano pravno pot je brez težav uporabil tudi tožnik v tem postopku.

12. Na odločitev sodišča ne vpliva tudi tožnikovo sklicevanje, da je z navedeno zakonsko ureditvijo poseženo v njegove ustavne pravice. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-174/94 z dne 23. 9. 1998, v kateri je sicer presojalo ustavno skladnost primerljive ureditve takrat veljavnega 15. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS), ob uporabi načela sorazmernosti presodilo, da je ureditev, po kateri obveznost plačila naročnine ni odvisna od dejanske uporabe, temveč od možnosti sprejemanja vsaj enega programa RTV Slovenija, ustavno dopustna.1 Navedlo je, da obveznost izvira iz odločitve zakonodajalca, da zagotovi obstoj in delovanje javne (neprofitne) RTV ustanove. V nadaljevanju je utemeljilo, zakaj je takšna ureditev posega v svobodo ravnanja potrebna in torej ustavno dopustna, pri tem pa je upoštevalo tudi vlogo RTV Slovenija pri ohranjanju slovenske nacionalne in kulturne identitete. Presodilo je tudi, da je obveznost plačevanja RTV naročnine primeren in nujen poseg za uresničitev tega ustavno dopustnega cilja.2 Določba presojanega prej veljavnega 15. člena ZRTVS je po vsebini v bistvenem enaka sedaj veljavni določbi 31. člena ZRTVS-1, zato je navedena odločba Ustavnega sodišča bistvena tudi za odločanje v obravnavani zadevi, saj velja tudi za sedanjo ureditev.

13. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno, zavrnilo.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 51. člena ZUS-1). Poleg tega tožnik ni predlagal izvedbe javne glavne obravnave niti ni predlagal izvedbe kakršnega koli dokaza.

1 16. točka obrazložitve odločbe št. U-I-174/94; 2 19. in 20. točka obrazložitve odločbe št. U-I-174/94; 6. točka obrazložitve odločbe št. U-I-334/02.