Jedro

Iz ukaza z dne 8.9.1997 jasno izhajajo tri dejstva, ki si jih revident tolmači drugače, kot so v ukazu zapisana. Prvo je, da ni šlo za pravo premestitev v smislu določb 91. člena zakona o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80 in nadalj.), čeprav se ukaz v uvodu na to zakonsko določbo sklicuje. Iz ukaza izhaja, da bo revident poleg rednega dela (VS v SE) izvajal dodatne naloge, kar pomeni, da je ostal na istem delovnem mestu, za katerega mu je bila izdana ustrezna namestitvena odločba. Dodatno so mu bile naložene samo še nove naloge in mu zato tudi ni bila izdana odločba o premestitvi oziroma o novi razporeditvi. Iz ukaza dalje ne izhaja, da se mu v namestitveni odločbi določena plača oziroma koeficient zaradi opravljanja dodatnih nalog poveča, ampak je bilo izrecno določeno, da mu za opravljanje dodatnih nalog k z odločbo določeni plači pripada posebna nagrada, ki je bila v ukazu opredeljena v višini razlike plače med koeficientoma 3.00, to je plačo, ki je revidentu pripadala za redno opravljeno delo, in koeficientom 5.30. Vendar to seveda ne pomeni, da je bil revident upravičen tudi do plače s koeficinetom 5.30, saj ni zasedal delovnega mesta, ki tako plačo opravičuje. Iz ukaza je tudi razvidno, da je dodatna naloga, ki mu je bila naložena, časovno omejena do zaključka operativnega prodora (šifriranega), kar pomeni, da revidentova zatrjevanja, da je šlo z ukazom za razporeditev za nedoločen čas, tudi glede tega nimajo nobene osnove. Dejstvo, da je bil tožnik med trajanjem te naloge razporejen z odločbo z dne 21.10.1998 na delovno mesto kriminalist I, narave ukaza o izvajanju dodatnih nalog poleg teh, ki so mu določene z odločbo o razporeditvi, v ničemer ne spremeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi tožene stranke O433-15-C-17600 z dne 9.11.1998 in 0433-12-127/344-99 z dne 16.12.1999, da je tožena stranka dolžna razporediti tožnika na ustrezno delovno mesto s koeficientom plače 5,30 in mu izplačati razlike v plači od januarja 2000 dalje do plačila, ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 573 nadur, zavrnilo zahtevek za plačilo nadur v presežku glede 685 nadur in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je v tem delu (v drugem odstavku izreka) pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v ostalem pa je delno ugodilo pritožbi tožnika in v celoti pritožbi tožene stranke in je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče dopusti revizijo v skladu z določbo 32. člena ZDSS-1. Navajal je, da je tožena stranka nedovoljeno razpolagala z dokazi in naj zato revizijsko sodišče na podlagi določbe 372. člena ZPP dopusti izvedbo dokazov, do katerih je tožnik uspel priti šele februarja 2005 leta, ker je do takega stanja prišlo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz teh dokazov pa izhaja, da je tožnik pred razporeditvijo prejemal plačo s količnikom 5.30. Iz ukaza državnega sekretarja je tudi razvidno, da je bil na mesto tajnega policijskega preiskovalca, po določbi 91. člena prej veljavnega zakona o notranjih zadevah, razporejen za nedoločen čas, v ukazu pa tudi ni nobene časovne omejitve. Ker je šlo za trajno razporeditev, njegova plača pa je bila določena s količnikom 5.30, bi tudi po sporni razporeditvi moral ta količnik obdržati glede na določbo 78. člena zakona o policiji. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Predlagal je tudi, da se revizija dopusti v skladu z določbo 32. člena ZDSS-1. Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana že 8.4.2003 se v tej zadevi glede na določbo drugega odstavka 84. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) uporabljajo še določbe starega zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.), ki inštituta dopuščene revizije še ni poznal. Zato revizijsko sodišče o dopuščeni reviziji ni moglo odločati, kot je to predlagal revident. Revident ni opredelil bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na podlagi katerih bi se lahko v revizijskem postopku navajala nova dejstva ali predlagali novi dokazi. Nedovoljena razpolaganja strank se nanašajo samo na določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP, takega nedovoljenega razpolaganja pa revident ne zatrjuje. Zato revizijsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo listin, ki jih je reviziji priložil revident. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Iz ukaza z dne 8.9.1997 jasno izhajajo tri dejstva, ki si jih revident tolmači drugače, kot so v ukazu zapisana. Prvo je, da ni šlo za pravo premestitev v smislu določb 91. člena zakona o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80 in nadalj.), čeprav se ukaz v uvodu na to zakonsko določbo sklicuje. Iz ukaza izhaja, da bo revident poleg rednega dela (VS v SE) izvajal dodatne naloge, kar pomeni, da je ostal na istem delovnem mestu, za katerega mu je bila izdana ustrezna namestitvena odločba. Dodatno so mu bile naložene samo še nove naloge in mu zato tudi ni bila izdana odločba o premestitvi oziroma o novi razporeditvi. Iz ukaza dalje ne izhaja, da se mu v namestitveni odločbi določena plača oziroma koeficient zaradi opravljanja dodatnih nalog poveča, ampak je bilo izrecno določeno, da mu za opravljanje dodatnih nalog k z odločbo določeni plači pripada posebna nagrada, ki je bila v ukazu opredeljena v višini razlike plače med koeficientoma 3.00, to je plačo, ki je revidentu pripadala za redno opravljeno delo, in koeficientom 5.30. Vendar to seveda ne pomeni, da je bil revident upravičen tudi do plače s koeficinetom 5.30, saj ni zasedal delovnega mesta, ki tako plačo opravičuje. Iz ukaza je tudi razvidno, da je dodatna naloga, ki mu je bila naložena, časovno omejena do zaključka operativnega prodora (šifriranega), kar pomeni, da revidentova zatrjevanja, da je šlo z ukazom za razporeditev za nedoločen čas, tudi glede tega nimajo nobene osnove. Dejstvo, da je bil tožnik med trajanjem te naloge razporejen z odločbo z dne 21.10.1998 na delovno mesto kriminalist I, narave ukaza o izvajanju dodatnih nalog poleg teh, ki so mu določene z odločbo o razporeditvi, v ničemer ne spremeni.

Glede na povedano, ko je v izpodbijani sodbi sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik ni imel količnika za izračun plače 5.30, ampak količnik 3.00, ob sporni razporeditvi z odločbo z dne 9.11.1999, ko mu je bila plača določena s količnikom 3.00, niso bile kršene določbe 78. člena zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98), ker revident ni bil razporejen na nižje vrednoteno delovno mesto in zato ni prišla v poštev določba, da bi obdržal količnik za izračun plače, ki ga je imel na prejšnjem delovnem mestu (saj je bila vsebinsko že upoštevana).

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.