Jedro

Tožnik je bil določenega dne na delovnem mestu močno vinjen, kar je potrdil tudi rezultat alkotesta. S tem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja iz 35. in 37. člena ZDR-1 ter 51. člen ZVZD-1, ki določa, da delavec ne sme delati in biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnika pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo zahtevek: da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2014, ki je bila tožeči stranki vročena dne 29. 10. 2014, nezakonita in da traja delovno razmerje do odločitve sodišča prve stopnje; da se tožeči stranki do odločitve sodišča prve stopnje prizna delovna doba in druge pravice iz delovnega razmerja, še zlasti je tožena stranka za to obdobje dolžna tožeči stranki obračunati bruto plače in od tako obračunanega mesečnega bruto zneska obračunati in za tožečo stranko plačati predpisane davke in prispevke, navedeni mesečni bruto znesek, zmanjšan za obračunane davke in prispevke, pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec ter jo za ta čas tudi prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Zavrnilo je zahtevek, da se tožeči stranki prizna ustrezno denarno povračilo v višini 10.000,00 EUR. (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka upoštevala zakonska določila v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar izhaja iz vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj naj bi bil tožnik pravilno vabljen na zagovor, ki pa se ga ni udeležil, svojega izostanka ni upravičil in navedel okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da mu zdravstveno stanje ne onemogoča, da bi se udeležil zagovora. Sodišče ugotovi, da ne držijo navedbe tožnika, da mu je bil alkotest odrejen ob 20.17 uri, ko dela ni več opravljal, saj izhaja iz izpovedi priče A.A., da je bil tožnik že ob 19.50 uri seznanjen, da bo opravljal alkotest in ni ugovarjal, ni tega odklonil in ni povedal, da ima ustno dovoljenje, da ob 20.00 uri preneha z delom. Sodišče ni sledilo navedbam tožnika, da je alkoholne pijače zaužil po tem, ko je končal z delom, ko se je preoblekel in „odštempljal“, torej po 20.05 uri. Nadrejeni A.A. je bil seznanjen, da je tožnik končal z delom. Po mnenju sodišča okoliščine, ali je bil tožnik deset minut pred 20.00 uro oblečen v delovno obleko ali že v svojo obleko, niso relevantne, s čimer se tožnik ne more strinjati. Tožnik je zaužil alkohol - žganje iz pollitrske plastične steklenice, in sicer, kot je povedal, je „šljuknil“, kar je relativen pojem, sploh za nekoga, ki pogosto uživa alkoholne pijače. Tako ni mogoče pritrditi stališču sodišča, da je tožnik tekom postopka spremenil svoje navedbe glede količine popitega žganja. Sodišče je glede absorpcije alkohola sledilo izvedenskemu mnenju Komisije za izvedenska mnenja B. fakultete Univerze v C. z dne 3. 4. 2016, kako hitro se alkohol absorbira in kako hitro izloča iz telesa. Sodišče je zavzelo stališče, da je tožnik alkoholne pijače zaužil še pred 20.00 uro, to je v času, ko je še trajal njegov delovni čas. Priča A.A. je izpovedal, da je opazil pri tožniku znake vinjenosti, ker je imel nagrbančen videz, na izrecno vprašanje pooblaščenke tožnika pa ga je tudi vonjal. Ni izkazano, kdaj naj bi A.A. in D.D. ustavila tožnika, mu odredila alkotest, saj so njuni izpovedbi različni. Dne 10. 10. 2014 je bila vinjenost pri tožniku dejansko ugotovljena, ni pa izkazano, kdaj je tožnik znake vinjenosti kazal, saj izpovedbi ključnih prič nista skladni. Priča A.A. ni vedel, da ima tožnik dovoljenje, da konča z delom ob 20.00 uri. Iz izvedenskega mnenja Komisije za izvedenska mnenja B. fakultete Univerze v C. z dne 3. 4. 2016 izhaja, da zdravstveno stanje bolnika, torej tožnika v času bolniškega staleža zelo verjetno ni dopuščalo, da se udeleži zagovora dne 20. 10. 2014 in pojasni vse okoliščine. Tožnik je povedal, da se ni bil sposoben udeležiti zagovora, o čemer je obvestil tudi E.E.. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnika in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter navaja, da je bil tožnik v času oprave alkotesta v vinjenem stanju, zaradi česar naj ne bi ustrezno odreagiral in alkotesta odklonil, bil pa je tudi prepričan, da je bil A.A. seznanjen, da je tožnik z delom končal. Nenazadnje tožnik ni prvič opravljal alkotesta, iz česar gre upravičeno sklepati, da je bil s celotnim postopkom oprave alkotesta pri toženi stranki nedvomno dodobra seznanjen in je vedel kako poteka. Tožena stranka poudarja, da dejstvo, ali je bil tožnik v delovni obleki ali ne, ni predmet ugotovitve tega postopka. Dejstvo, da je priča A.A. tožnika srečal v proizvodni halji, ko je tožnik z delom že končal, saj se je to zgodilo deset minut do 20.00 ure (torej ob 19.50), medtem ko naj bi imel tožnik ustno dovoljenje za izhod ob 20.00 uri, je torej njegova delovna izmena pred 20.00 uro še trajala. Tako F.F. kot D,D, sta skladno izpovedala, da je tožnik kazal očitne znake vinjenosti, kar sta ugotovila na podlagi lastne oziroma osebne zaznave. Tožena stranka se sklicuje na izvedensko mnenje Komisije za izvedenska mnenja B. fakultete Univerze v C., iz katerega izhaja, da bi moral tožnik hipotetično v času pol ure pred izvedbo alkotesta s forsiranim pitjem v zelo kratkem času in na prazen želodec približno spiti 7 dcl vina ali približno 1,6 litrov piva ali 2,3 dcl žgane pijače s koncentracijo okoli 30 %. Če bi pil žgano pijačo s 40 % alkohola, bi moral spiti 1,7 dcl take pijače. Tožnik zagotovo ni pil zgolj 15 minut pred opravo alkotesta, temveč prej, kar pomeni, precej časa pred 20.00 uro oziroma v delovnem času, s čemer je kršil pogodbene obveznosti. Priča A.A. je izpovedal, da se je tožniku videlo na obrazu, da je pil, podobno D.D., oba sta zaznala vonj po alkoholu. A.A. je tudi izpovedal, da je tožnika videl v vinjenem stanju najmanj petdesetkrat, kot je sam izpovedal. Tožniku je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti na pravilen način. Glede neudeležbe na zagovoru, kot tožnik zatrjuje, da mu zdravje ni dopuščalo, da se zagovora udeleži dne 20. 10. 2014, pa tožena stranka opozarja, da se tožnik ni opravičil (niti pisno niti ustno), kar bi glede na svoje zdravstveno stanje bil zmožen. Tožena stranka tudi opozarja, da tožnik glede (ne) možnosti udeležbe na zagovoru v smislu prebivanja doma ni bil vezan, kar implicitno pomeni, da se je priporočal aktivni bolniški stalež, torej se je bil zagovora dne 20. 10. 2014 sposoben udeležiti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki, po vpogledu v izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja B. fakultete v C. z dne 3. 4. 2016, z zaslišanjem tožnika in prič A.A., E.E., G.G., D.D. in F.F. izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2008 na delovnem mestu „konstrukcijski ključavničar“, pri čemer: - so dne 10. 10. 2014 pri toženi stranki opravili pri tožniku preizkus alkoholiziranosti na delovnem mestu, ki je pokazal rezultat 0,79 mg/l kar predstavlja več kot 1,5 promila alkohola v krvi, - je bilo tožniku 14. 10. 2014 vročeno vabilo na zagovor, ki je bil predviden za 20. 10. 2014, - je tožnik je 17. 10. 2014 toženo stranko obvestil oziroma svojega neposrednega predpostavljenega, da je v bolniškem staležu, zagovora pa se ni udeležil, - je bil tožnik 23. 10. 2014 pri zdravniku v Psihiatrični bolnišnici H., - je 29. 10. 2014 tožnik prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2014, pri čemer mu je delovno razmerje prenehalo s tem datumom.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v prvem odstavku 109. člena določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Kot to določa tretji odstavek 83. člena ZDR-1 delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. ZDR-1 v 84. členu določa dokazno breme in v drugem odstavku določa, da je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na stranki, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, torej v konkretnem primeru na toženi stranki.

8. Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa, da mora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor, in sicer ga je vabila na zagovor, ki pa se ga tožnik ni udeležil, pri čemer svojega izostanka tudi ni opravičil, pri čemer bi v primeru, da se ni bil sposoben udeležiti zagovora, podal zagovor lahko tudi pisno. Tožnik je toženo stranko le obvestil o bolniškem staležu, ni pa pojasnil, da se zagovora ne more udeležiti. Tudi sicer glede na to, da zakon določa kratek rok za podajo odpovedi, to je 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka upravičeno ni preložila zagovora.

9. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje izhaja, da je bil tožnik 10. 10. 2014 na delu močno vinjen, kar je potrdil tudi rezultat alkotesta. Tožnik je z navedenim kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja iz 35. in 37. člena ZDR-1, prav tako pa določila Zakona o varnosti in zdravja pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 - ZVZD-1), ki v 51. členu določa, da delavec ne sme delati in biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Tako je tožniku bilo dokazano, da je storil kršitev iz 2. alineje 110. člena ZDR-1, saj mu je bilo dokazano, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je tudi imenovalo izvedenca, in sicer Komisijo za izvedenska mnenja B. fakultete Univerze v A., pri čemer iz izvedeniškega mnenja izhaja, da resorbcija alkohola poteka tako, da se celoten alkohol razsorbira približno v eni do dveh urah. Pitje na hitro in na tešče pomeni, da se maksimalna koncentracija v krvi eventualno pokaže v pol ure, po tem pa prihaja do izločanja. Glede na zatrjevano dejansko stanje tožnika to pomeni, da v primeru, ko gre za forsirano pitje v kratkem času - „šlukanje žganja“, je šlo za hipotetično pitje približno 7 dcl vina ali približno 1,6 litra piva ali 2,3 dcl žgane pijače s koncentracijo 30 %.

10. Za odločitev je nepomembno navajanje o tem, ali je bil tožnik ob preizkusu alkoholiziranosti oblečen v delovno obleko ali svojo obleko, saj je šlo za čas dela, pri čemer je tožnik zaužil pijačo še pred 20.00 uro, to je, ko je še trajal njegov delovni čas, kar izhaja tudi iz izpovedb prič D.D. in A.A.. Obe priči sta namreč izpovedali, da sta tožnika srečali v halji pred 20.00 uro in je kazal znake vinjenosti. Ob navedenem se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da so bile izpovedbe prič A.A. in D.D. različne, saj je šlo smiselno za enake izpovedbe glede relevantnih okoliščin. Ob navedenem je tudi nepomembno, da je priča A.A. tožnika srečal v halji in ni vedel, da konča z delom ob 20.00 uri. Priča A.A. je izpovedal, da tožnika pozna že 25 let in da ga je videl vinjenega že najmanj petdesetkrat, tako da so ga približno petdesetkrat že odstranili z delovnega mesta, ker je bil pod vplivom alkohola in ima že 30 disciplinskih sankcij. Tako gre za specialnega povratnika in je povsem jasno, da je tožena stranka v tožnika povsem zgubila zaupanje, čeprav sicer tožnik ni bil slab delavec, vendar je uživanje alkohola pri tožniku vplivalo na njegovo čustveno in socialno odzivnost. Tako je podan tudi razlog nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka iz 2. odstavka 109. člena ZDR.

11. Ob tem tudi ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da v kolikor bi se tožnik udeležil zagovora dne 20. 10. 2014 in pojasnil okoliščine obravnavanega dogodka z dne 10. 1. 2014, bi obstajala verjetnost, da bi se tožnikovo zdravstveno stanje še poslabšalo. ZDR-1 delavcu daje pravico do zagovora, v kolikor pa se delavec zagovora ne udeleži, to ne more iti na škodo tožene stranke. Nenazadnje se tožnik dejansko tudi pisno ni opravičil, pač pa je podal telefonsko obvestilo le neposredno nadrejenemu E.E.. Tožnik bi lahko podal tudi pisni zagovor, v katerem bi lahko pojasnil svoje videnje dogodka.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.