Jedro

Omejitev odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja predstavlja materialnopravni ugovor, ki pa ga dolžnica v predmetnem izvršilnem postopku uveljavlja neutemeljeno oziroma prepozno. Do prehoda obveznosti in do vstopa države v zapustnikova razmerja je namreč prišlo že v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, na podlagi katerega se vodi predmetni postopek, pri čemer je iz izvršilnega naslova razvidno, da je bila dolžnica k vstopu v postopek povabljena 19. 10. 2012, do izdaje sodbe na podlagi pripoznave pa je prišlo šele 13. 12. 2013. Dolžnica je torej imela več kot eno leto časa, da bi ugovor omejene odgovornosti podala v pravdnem postopku, ravno tako pa bi v pravdnem postopku lahko tudi preklicala izjavo o pripoznavi.

Sodba na podlagi pripoznave je bila v predmetni zadevi izdana že zoper dolžnico kot pravno naslednico prvotnega toženca, po njej pa je dolžnica dolžna upnici plačati terjatev. Takšna sodba je postala pravnomočna, na pravnomočen izvršilni naslov pa je izvršilno sodišče po načelu stroge formalne legalitete vezano in se v njegovo pravilnost več ne more spuščati, temveč ga mora le še izvršiti.

Kadar ima dolžnik še pred pravnomočnostjo izvršilnega naslova možnost podaje ugovora, ki lahko povzroči prenehanje ali omejitev njegove odgovornosti za zapustnikov dolg, je treba o tem ugovoru odločiti že v pravdnem postopku, saj v poznejši izvršbi tega stranka več ne more uveljavljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor z dne 11. 9. 2014 (1. točka izreka sklepa) in predlog dolžnice z dne 11. 9. 2014 za odlog izvršbe (2. točka izreka sklepa) ter odločilo, da dolžnica sama nosi stroške ugovora z dne 11. 9. 2014 (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper 1. in 3. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je obsežna sodna praksa že izrekla, da se Republika Slovenija kot dolžnica v kaducitetnih zadevah lahko svoje odgovornosti za zapustnikove dolgove razbremeni z ugovorom, da je njena odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja. Dolžnica je tak ugovor podala, podala je ustrezne trditve ter priložila tudi dokaze, kakšno premoženje je podedovala ter kolikšna je bila njegova vrednost, pojasnila pa je tudi, da je podedovano premoženje s sklenitvijo izvensodne poravnave z drugim upnikom, Zavarovalnico, že v celoti izčrpano. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, zaradi česar je napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa nepravilno uporabilo materialno pravo ter kršilo temeljna načela postopka iz 8. člena in 5. člena ZPP, zato je sklep pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti. Izrek sklepa je tudi nerazumljiv in v nasprotju sam s seboj, saj odločilna dejstva oziroma razlogi o njih niso bili ugotovljeni z izvedbo listin, ki so se nahajale v sodnem spisu. Sodišče prve stopnje je te listine zavestno prezrlo in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je prezrlo tudi izvršilni naslov, ki je podlaga za predmetni izvršilni postopek. Dolžnica izpostavlja zlasti 5. točko obrazložitve izvršilnega naslova (sodbe na podlagi pripoznave), kjer je pravdno sodišče navedlo, da je glede na očitno nesorazmerje med vrednostjo zapuščine in višino terjatve v izvršilnem postopku dopustno ugovarjati, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Sodba na podlagi pripoznave se opira na izjavo o pripoznavi, ki je bila dana 12. 4. 2005, torej preden se je pravdni postopek nadaljeval zoper Republiko Slovenijo, ki svoje omejene odgovornosti za zapustnikove dolgove zato v okviru pravdnega postopka ni mogla uveljavljati. Z zavrnitvijo ugovora je sodišče dolžnici uveljavitev ugovora omejene odgovornosti onemogočilo, s tem pa ji je odvzelo možnost obravnave pred sodiščem. Sodišče bi izvršbo lahko dovolilo le do višine vrednosti podedovanega premoženja, ker pa premoženja že pred izdajo sklepa o izvršbi več ni bilo, bi moralo predlog za izvršbo zavrniti ali pa vsaj ugoditi ugovoru. Z navedbami, da je zapuščina že izčrpana in da je odgovornost države s tem ugasnila, je dolžnica podala tudi ugovor, da terjatev nanjo ni prešla, sodišče pa se do tega sploh ni opredelilo. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se ugovoru ugodi in se upnici naloži plačilo ugovornih stroškov, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnica je 27. 3. 2014 zoper dolžnico vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – sodbe na podlagi pripoznave P 617/1999 z dne 13. 12. 2013, ki je postala pravnomočna 3. 1. 2014 (priloga A1 v spisu). Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom z dne 4. 9. 2014 (r. št. 9 v spisu). Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

6. Dolžnica je v ugovoru uveljavljala, da kot prevzemnica premoženja na podlagi kaducitete odgovarja le do višine vrednosti zapuščine v trenutku zapustnikove smrti. Vrednost zapuščine je po sklepu o dedovanju znašala 300,64 EUR, ta znesek je dolžnica na podlagi izvensodne poravnave že plačala Zavarovalnici, zato je njena odgovornost za zapustnikove dolgove prenehala. Dolžnica je navedla še, da ugovora omejitve odgovornosti za zapustnikove dolgove ni mogla uveljavljati v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, saj je postopek prevzela že po podani izjavi o pripoznavi zahtevka, zaradi očitne nesorazmernosti med vrednostjo zapuščine in dolgovanim zneskom pa jo je sodišče v pravdnem postopku poučilo, da bo ugovor prenehanja obveznosti po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ lahko uveljavljala v izvršilnem postopku. V dokaz svojim navedbam je dolžnica priložila sklep o dedovanju, izvensodno poravnavo, dopis Državnega pravobranilstva ter dokaz o plačilu Zavarovalnici, sklicevala pa se je tudi na obstoječo sodno prakso. Upnica je v odgovoru na ugovor navedbe dolžnice prerekala in navedla, da obveznost dolžnice temelji na pravnomočni in izvršljivi sodbi, odgovornosti pro viribus hereditatis pa dolžnica v pravdnem postopku ni uveljavljala.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima 1. in 3. točko izreka sklepa dolžničin ugovor zavrnilo in odločilo, da dolžnica sama krije svoje stroške ugovora. Višje sodišče tako odločitev in razloge zanje sprejema kot materialnopravno pravilne.

8. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je dolžnica zapuščino po pokojnem ... (umrlem 13. 1. 2006) prevzela na podlagi določbe 9. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), po kateri zapuščina brez dedičev postane lastnina RS. Gre za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikov smrtjo ostalo brez gospodarja, na državo, da se dokončno likvidirajo zapustnikova premoženjska razmerja. Čeprav ne gre za dedovanje v klasičnem smislu, tudi za državo velja omejitev odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja (pro viribus hereditatis, prvi odstavek 142. člena ZD). Gre za materialnopravni ugovor, ki pa ga dolžnica v predmetnem izvršilnem postopku uveljavlja neutemeljeno oziroma prepozno. Do prehoda obveznosti in do vstopa države v zapustnikova razmerja je namreč prišlo že v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, na podlagi katerega se vodi predmetni postopek, pri čemer je iz izvršilnega naslova razvidno, da je bila dolžnica k vstopu v postopek povabljena 19. 10. 2012, do izdaje sodbe na podlagi pripoznave pa je prišlo šele 13. 12. 2013. Dolžnica je torej imela več kot eno leto časa, da bi ugovor omejene odgovornosti podala v pravdnem postopku, ravno tako pa bi v pravdnem postopku lahko tudi preklicala izjavo o pripoznavi, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Po 316. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) namreč izjava o pripoznavi ni neposredno učinkujoča procesna dispozicija, saj mora sodišče na njeni podlagi šele izdati sodbo, do izdaje sodbe pa je mogoče izjavo tudi preklicati. Glede na navedeno ni mogoče slediti ugovornim in pritožbenim navedbam, da dolžnica takega ugovora v pravdnem postopku ni mogla podati, na to pa tudi ne morejo vplivati napačni napotki pravdnega sodišča v obrazložitvi izvršilnega naslova – če sodišče ugovora odgovornosti pro viribus hereditatis v pravdnem postopku (napačno) ni upoštevalo, je imela dolžnica možnost tako odločitev izpodbijati s pravnimi sredstvi, vendar te možnosti ni izkoristila. Sodba na podlagi pripoznave je bila v predmetni zadevi izdana že zoper dolžnico kot pravno naslednico prvotnega toženca, po njej pa je dolžnica dolžna upnici plačati 16.991,00 EUR s pripadki. Takšna sodba je postala pravnomočna, na pravnomočen izvršilni naslov pa je izvršilno sodišče po načelu stroge formalne legalitete vezano in se v njegovo pravilnost več ne more spuščati, temveč ga mora le še izvršiti.

9. Kadar ima dolžnik še pred pravnomočnostjo izvršilnega naslova možnost podaje ugovora, ki lahko povzroči prenehanje ali omejitev njegove odgovornosti za zapustnikov dolg, je treba o tem ugovoru torej odločiti že v pravdnem postopku, saj v poznejši izvršbi tega stranka glede na zgoraj navedeno več ne more uveljavljati (prim. tudi VSL Sklep II Cp 270/2012 z dne 3. 10. 2012). Navedbe o omejeni odgovornosti in o prenehanju obveznosti zaradi izčrpanja zapuščine se glede na navedeno izkažejo kot prepozne, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi izvedbe v zvezi s temi navedbami podanih dokaznih predlogov. Dokazovanje namreč obsega le dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), z obrazloženo zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki se nanašajo na trditve, ki v izvršilnem postopku niso več pravno upoštevne, pa sodišče ni zagrešilo pritožbeno očitanih kršitev določb postopka.

10. Dolžnica je podala tudi ugovor po 7. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, za svojo odločitev pa je navedlo popolne razloge, ki jih višje sodišče sprejema kot pravilne in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje tudi sklicuje. Glede ugovora pasivne legitimacije, torej prehoda terjatve po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, do katerega se je sicer tudi že opredelilo sodišče prve stopnje (zato očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana), pa višje sodišče še enkrat dodatno pojasnjuje, da je terjatev na dolžnico prešla že v pravdnem postopku, izvršilni naslov pa tudi glasi neposredno nanjo, zato bi morala dolžnica vse s tem v zvezi obstoječe ugovore podati že v pravdnem postopku in z njimi v izvršilnem postopku ne more uspeti.

11. Ker dolžnica s svojim ugovorom ni uspela, je pravilna tudi odločitev, da sama krije svoje stroške ugovornega postopka.

12. Glede na navedeno pritožbeno očitane kršitve niso podane in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo dolžnice zavrnilo in sklep v izpodbijanih 1. in 3. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).