Jedro

Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve mora biti verjetno izkazan obstoj terjatve.

Ni verjetno izkazana pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, če ni pogojev za pridobitev lastninske pravice z vpisom v zemljiški knjigi, ker obligacijski posel ni sklenjen v predpisani obliki in so sporne predpostavke, potrebne za nastanek pogodbe (zlasti volja pogodbenih strank).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se spremeni, tako da se ugodi pritožbi tožene stranke in se izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje razveljavita.

Obrazložitev

Tožeča stranka je 29.11.2001 vložila tožbo, v kateri je navedla, da je s H. T. dne 28.6.1996 sklenila pogodbo o nakupu mansardnega stanovanja levo, pritličnega stanovanja desno, pisarniških prostorov in pripadajočega vrta na parc. št. 187/1, 187/2 in 187/3, vse v vložku št... k.o... Ob podpisu pogodbe je vzela v posest mansardno stanovanje in pisarniški prostor, ki ga je imela v posesti na podlagi najemne pogodbe, za stanovanje v pritličju pa je bilo dogovorjeno, da ga bo prodajalka brezplačno uživala do svoje smrti in bo sama prispevala za stroške v zvezi z vzdrževanjem (ogrevanje, elektrika, vodarina itd.). Kupnina za celotno nepremično premoženje je znašala 100.000 DEM, od česar tožnica navaja, da je izročila 30.000 DEM ob podpisu pogodbe, preostali znesek pa je bilo treba plačati do 31.12.2001. Tožnica še pojasnjuje, da je v letu 1998 vložila tožbo proti prodajalki zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod opr. št. P 152/98. Dne 19.11.2001 je prodajalka umrla in edini znani oporočni dedič je toženec, prodajalkin nečak, ki tožnici noče izročiti prostorov. Zato od njega zahteva, da ji izroči v posest dvosobno stanovanje v pritličju desno od vhoda, dva kletna prostora oziroma eno polovico kletnih prostorov z načinom uživanja zadnjih lastnic ter polovični delež na kupljenih parcelah. Zahtevala je tudi izdajo začasne odredbe, ki jo je dvakrat dopolnila. Tožena stranka se je temu upirala in je ugovarjala pasivno legitimacijo, češ da je tožbeni zahtevek proti njej preuranjen, saj še ni bilo zapuščinske obravnave in oporoka še ni bila razglašena, sestra pokojne prodajalke pa je toženčeva mati H. V. Zaradi tega, ker je tožnica vložila tožbo proti prodajalki, je trdil, da je tudi lastništvo stanovanja sporno.

Sodišče prve stopnje je predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodilo in sklenilo: pod 1., da mora toženi takoj izročiti tožnici ključe vhodnih vrat stanovanja v pritličju stavbe ..., desno od vhoda in stanovanje izročiti tožnici v posest prosto oseb in stvari. Kolikor tega ne bi storil, se sklep o začasni odredbi izvrši tako, da sodišče pooblašča tožečo stranko, da ob intervenciji sodnega izvršitelja odpre vhodna vrata stanovanja v pritličju stavbe ...

desno od vhoda, ter da zloži vse stvari pokojne H. T. v prvo sobo desno od vhoda v stanovanje in si vzame v posest vse prostore stanovanja, razen omenjene sobe, ki jo zaklene in ključ te sobe izroči toženi stranki. Pod 2. je toženi stranki prepovedalo odtujitev, obremenitev in razpolaganje z nepremičnino "vknjiženo pri vl. št. 404 k.o... in sicer pri zemljiškoknjižnem telesu II., dvosobno stanovanje v pritličju desno z ločeno sobo s posebnim vhodom naravnost s stopnišča in pripadajočimi kletnimi prostori, delov zgradbe, ki jih je na podlagi delne Odločbe o denacionalizaciji Upravne enote v Slovenj Gradcu št. 362-1792-3/11 z dne 19.11.1996 dobila vrnjene H. T. in tudi s preostalo polovico podstrešja na desni strani, ki ga je pridobila H. T. s kupno pogodbo z dne 24.5.1998 in s polovico parcel št. 187/1, 187/2 in 187/3 k.o..., kar vse naj bi bilo pripisano pri vložku št. 404. k.o..., vendar tega iz navedenih listin ni mogoče izrecno razbrati". Omenjene nepremičnine v naravi predstavljajo: - dvosobno stanovanje v pritličju desno od vhoda z ločeno sobo s posebnim vhodom naravnost s stopnišča, - dva kletna prostora oziroma eno polovico kletnih prostorov z načinom uživanja sedanjih lastnic, - polovico mansarde (levo od vhoda) po predhodnim dogovoru solastnic, - polovični delež parcel št. 187/1, 187/2 in 187/3 k.o...

Odločilo je še, da se sklep o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin zaznamuje v zemljiški knjigi in da ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi ter traja do pravnomočnosti pravdnega postopka.

Po ugovoru tožene stranke in priglasitvi intervencije H. V. na strani tožene stranke, je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor in dopolnilo začasno odredbo, tako da je za prvim odstavkom 1. točke sklepa pod opr. št. P 863/2001-10 z dne 20.12.2001 dodalo še besede: "zložiti v prvo sobo desno od vhoda v stanovanje, tožena stranka pa obdrži ključ od te sobe".

Proti tej odločitvi se je pritožila tožena stranka, toda Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep o zavrnitvi ugovora proti sklepu o začasni odredbi.

Proti sklepu pritožbenega sodišča je v zvezi s sklepoma prvostopenjskega sodišča o izdaji začasne odredbe in o zavrnitvi ugovora tožene stranke Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v roku iz 2. točke drugega odstavka 385. člena ZPP. Sklepe izpodbija v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno uporabili 272. člen ZIZ in nista uporabili 33. in 73. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 do RS 4/91). Povzema vsebino tožbe, tožbenega zahtevka in predlogov za izdajo začasne odredbe ter ocenjuje, da ni izkazan temeljni pogoj za izdajo izpodbijane začasne odredbe, ki ga določa prvi odstavek 272. člena ZIZ, ker tožeča stranka ni verjetno izkazala, da njena nedenarna terjatev, oblikovana v tožbenem zahtevku, obstoji ali da ji bo zoper dolžnika nastala (verjetnost terjatve). Nato povzema naslednja dejstva: - da tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek za izročitev nepremičnine v posest s kupno pogodbo (listino A1), ki naj bi jo sklenila 28.6.1996 s prodajalko H. T. (pravno prednico tožene stranke); - da iz slabo čitljive kopije pogodbe in podatkov spisa izhaja, da kupna pogodba ni izvedena v zemljiški knjigi, da na njej ni overjen podpis prodajalke in da prodajalka podpisane pogodbe ni izročila kupovalki; - da je sporno, ali je plačani del kupnine plačan za mansardo ali tudi za stanovanje; - da iz prvega odstavka II. točke pogodbe izhaja, da bo kupovalka nastopila posest spornega stanovanja z dnem prodajalkine smrti, vendar iz drugega odstavka II. točke listine tudi izhaja, da kupovalka pridobi lastninsko pravico na nepremičnini v vpisom v javno knjigo, ko bo pogodba dopolnjena z intabulacijsko klavzulo.

- V zvezi s tem navaja, da teče pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod opr. št. P 152/98, v katerem tožnica zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine za sporno nepremičnino in izročitev nepremičnine v posest; - in opozarja na motenjsko pravdo pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod opr. št. P 239/2000, v kateri tožeča stranka zahteva vrnitev posesti souporabe sanitarij v spornem stanovanju, ker je 18.10.1998 ugotovila, da je bila zamenjana ključavnica na vhodnih vratih.

Zaradi tega Državno tožilstvo Republike Slovenije trdi, da je zahteva za izročitev nepremičnine v posest preuranjena, saj bi morala tožeča stranka poleg smrti prodajalke izkazati, da ima veljavni pravni naslov za lastnino stanovanja, kar pa je odvisno od uveljavitve tožbenega zahtevka v pravdi P 152/98. Toženec, ki je kot dedič po smrti pokojne H. T. postal posestnik spornega stanovanja (73. člen ZTLR) bo dolžan opustiti posest samo, če bo tožeča stranka v omenjenem pravdnem postopku dokazala, da je po 33. členu ZTLR pridobila lastninsko pravico na nepremičninah. Državno tožilstvo Republike Slovenije še navaja, da tožeča stranka tudi ni izkazala verjetnosti nedenarne terjatve za izdajo začasne odredbe iz 2. točke izreka sklepa, ker je materialnopravno zmotno stališče drugostopenjskega sodišča, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana že z vložitvijo tožbe. V obravnavanem sporu zahteva tožeča stranka izročitev sporne nepremičnine v posest, čeprav v postopku P 152/98 še ni pravnomočno izkazala, da ima pravni naslov za lastnino te nepremičnine in čeprav v motenjski pravdi pod P 239/2000 uveljavlja smiselno enak tožbeni zahtevek, kot v obravnavanem postopku. Zato ni izkazana verjetnost tožbenega zahtevka, da ji mora dedič lastnice in posestnice stanovanja sporno nepremičnino izročiti v posest. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti ter izpodbijane sklepe spremeni tako, da bo začasna odredba razveljavljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da je treba za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe uporabiti 272. in 273. člen ZIZ, vendar nista pravilno uporabili vsebine prvega odstavka 272. člena ZIZ. Ta zahteva materialnopravno presojo o tem, ali je verjetna terjatev tožeče stranke do toženca kot dediča pokojne prodajalke H. T. V pravu je verjetnost najnižja stopnja skladnosti predstave z dejstvi. O verjetnosti govorimo tedaj, ko so razlogi za resničnost močnejši in številčnejši kot pa razlogi, ki govorijo za neresničnost. Zato sodišče druge stopnje zmotno navaja, da za verjetnost zadošča že vložitev tožbe. Z vložitvijo tožbe se pojavi dvom, kajti takrat so razlogi, ki govorijo za resničnost ali neresničnost dejstev v tožbi, v ravnovesju. Za verjetnost je treba dokazati več. Tožeča stranka, ki zahteva izročitev nepremičnin v posest, zatrjuje, da ima pravico do posesti na podlagi veljavnega pravnega posla. Veljavnost pravnih poslov, sklenjenih pred uveljavitvijo stvarnopravnega zakonika (SPZ, Ur. l. RS, št. 87/02), se po 267. členu tega zakonika presoja po ZTLR. Ta je v prvem odstavku 72. člena ZTLR zahteval ustrezni pravni naslov, potreben za pridobitev lastninske pravice. Tožeča stranka navaja pravni posel, in sicer kupoprodajno pogodbo z dne 28.6.1996. Ker 33. člen ZTLR predvideva, da se pridobi lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način, bi morala biti tožnica vpisana v zemljiški knjigi, česar ne zatrjuje. Zatrjuje le obligacijsko pravico na podlagi kupoprodajne pogodbe. Za sklenitev pogodbe pa morajo biti podane naslednje predpostavke: poslovna sposobnost biti stranka, ustrezen predmet pogodbe in pravna podlaga, volja pogodbenih strank in oblika pogodbe. Glede oblike pogodbe tožeča stranka sama priznava, da ni sklenjena v predpisani obliki, ki bi omogočala pridobitev stvarne pravice. Sporne so tudi druge predpostavke, zlasti volja pogodbenih strank, saj tožnica sama priznava, da ji prodajalka pogodbe sploh ni izročila. Zato tožeča stranka ne more z ustreznim izvirnikom pogodbe izkazati niti sklenitve obligacijskega pravnega posla kot podlage za vpis stvarne pravice v zemljiški knjigi, temveč se o tem šele pravda pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod opr.št. P 152/98. Obstoj predpostavk za sklenitev pogodbe je v zavezovalnem delu za prodajalko dvomljiv, zato ob doslej predloženih dokazih tožnica ni uspela dokazati verjetnosti terjatve. Glede na to, je razpravljanje o drugih pogojih in o ustreznosti izdane začasne odredbe nepotrebno.

Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče ugodilo utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti. Ker je v zahtevi predlagana samo razveljavitev izpodbijanih odločb (in ne tudi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe), je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v zvezi s 384. členom in drugim odstavkom 391. člena ZPP spremenilo izpodbijano odločbo pritožbenega sodišča tako, da je razveljavilo izpodbijane sklepe sodišč prve in druge stopnje.