Jedro

Tožnik ponavlja v tožbi pritožbeni razlog ničnost odločbe tožene stranke oziroma organa prve stopnje po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da odločba organa prve stopnje ni nična, ker obstaja samo nezmožnost izvršitve v osebnosti stranke. Razlog po 3. točki citiranega določila je podan le takrat, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti in gre za objektivno in ne subjektivno neizvršljivost odločbe. Pri tem pa je potrebno dodati, da citirani ničnostni razlog predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena, iz upravnega spisa in navedb tožene stranke pa izhaja, da je bilo vozilo že odpisano iz prometa. Tako je bila odločba organa prve stopnje dejansko že izvršena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote A, št. ... z dne .... Organ prve stopnje je v 1. točki izreka odločil, da se tožniku odvzamejo registrske tablice z oznako ... ter da mora tožnik v roku treh dni po dokončnosti odločbe registrske tablice izročiti organu prve stopnje, sicer bo odrejena izvršba, v 2. točki pa je odločil, da se vozilo izbriše iz evidence registriranih vozil. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje tožnika obvestil, da je pri pregledu evidence registriranih motornih vozil ugotovljeno, da je vozilu z registrskimi tablicami z oznako ... potekla veljavnost registracije dne 23. 6. 2003. Tožnika je pozval, da vozilo takoj odjavi in vrne registrske tablice, ker prošnje za podaljšanje veljavnosti registracije vozila tožnik ni vložil v 30 dneh od dneva izteka veljavnosti prometnega dovoljenja. Tožnik te obveznosti ni izpolnil, zato je organ prve stopnje na podlagi 1. odstavka 175. in 4. odstavka 182. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZVCP) izdal odločbo. Navaja, da so zakonske in podzakonske določbe prisilne narave in jih je organ prve stopnje dolžan upoštevati in izdati svojo odločbo. Tako utemeljeno ni upošteval okoliščin na strani tožnika, to je, da ne razpolaga z registrskimi tablicami. Pri tem tožena stranka navaja, da je obveznost vrnitve registrskih tablic nastopila že v 30 dneh od poteka veljavnosti nalepke za tehnični pregled, nalepljeno na vozilo (1. točka 1. odstavka 182. člena ZVCP). Tožena stranka zavrača pritožbene navedbe, da mu je onemogočena izpolnitev zahtevka po vračilu registrskih tablic s strani tretje osebe, saj je za vrnitev registrskih tablic zavezana leasingojemalka vozila. Pri tem tožena stranka navaja, da tožnik ne izpodbija odločbe prve stopnje glede njenega dispozitiva, ampak samo navaja, da je obveznost vrnitve registrskih tablic prenešena na leasingojemalko. Tožena stranka to pritožbeno navedbo zavrača, ker se ne more spuščati v presojo izvajanja leasing pogodbe. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik kazenske ovadbe zoper domnevno kršiteljico ni podal, prav tako tožnik ni predložil same leasing pogodbe, zato je organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje. V zvezi s predlogom, da se odločba organa prve stopnje izreče za nično po 3. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) tožena stranka navaja, da če obstaja nezmožnost izvršitve v osebnosti stranke, odločba ni nična. Navaja, da ni razlog za izrek ničnosti odločbe, če tožnik z registrskimi tablicami ne razpolaga, ker jih leasingojemalec ne vrne.

Tožnik v tožbi navaja, da je že v pritožbi navedel, da z registrskimi tablicami ne razpolaga iz razloga, ker jih leasingojemalka ni izročila. Odločbe ni mogoče izvršiti, torej je nična. Ker tožena stranka ni sledila pritožbeni navedbi, tožnik meni, da je njena odločitev nepravilna in nezakonita. Tožena stranka si napačno razlaga vsebino določbe 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ko navaja, da je samo tista odločba nična, ki je dejansko in pravno neizvršljiva, ne pa tudi odločba, če je razlog nemožnosti izvršitve na strani stranke. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba kot nezakonita razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje in sicer, da je tožnik zavezanec za vrnitev registrskih tablic kot lastnik vozila. Tožnik meni, da če bi moral organ prve stopnje vrnitev predmetnih registrskih tablic zahtevati od uporabnika, to je leasingojemalke, bi moral registracijo vozila opraviti v skladu z določbami 2. odstavka 176. člena ZVCP. Tožena stranka tudi navaja, da je iz uradne evidence registriranih vozil razvidno, da je bilo vozilo odpisano, ko je tožnik vozilo odvzel leasingojemalki. Tožena stranka navaja, da so tožbeni razlogi neutemeljeni in vztraja pri izpodbijani odločbi, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik oddal vozilo z registrskimi tablicami ... na podlagi pogodbe o finančnem leasingu na leasing. Prav tako med strankama ni sporno, da je potekla veljavnost registracije tega vozila dne 23. 6. 2003. Tožnik tudi ne izpodbija navedbe tožene stranke, da je vozilo odpisano iz prometa 20. 10. 2003. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Organ prve stopnje je imel na podlagi dejanskega stanja, ki ga je pravilno in popolno ugotovil in ga tožnik s tožbo tudi ne izpodbija, podlago za odločitev na podlagi 4. odstavka 182. člena ZVCP, ker je izpolnjen pogoj po 1. točki 1. odstavka 182. člena ZVCP. Tožnik namreč ne izpodbija, da je potekla veljavnost nalepke za tehnični pregled vozila, nalepljene na vozilo, pred več kot 30 dnevi preden je organ prve stopnje izdal odločbo z dne .... Iz navedb v tožbi in upravnega spisa tudi izhaja, da tožnik ni sledil določilu 2. odstavka 176. člena ZVCP, ker bi lahko vozilo, ki je bilo predmet pogodbe o leasingu, registriral na ime uporabnika, če bi lastnik vozila s tem soglašal in s tem bi se vsa zakonska določila, ki veljajo za lastnika vozila, prenesla na uporabnika.

Tožnik ponavlja v tožbi pritožbeni razlog ničnost odločbe tožene stranke oziroma organa prve stopnje po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da odločba organa prve stopnje ni nična, ker obstaja samo nezmožnost izvršitve v osebnosti stranke. Razlog po 3. točki citiranega določila je podan le takrat, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti in gre za objektivno in ne subjektivno neizvršljivost odločbe. Pri tem pa je potrebno dodati, da citirani ničnostni razlog predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena, iz upravnega spisa in navedb tožene stranke pa izhaja, da je bilo vozilo že odpisano iz prometa. Tako je bila odločba organa prve stopnje dejansko že izvršena.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).