Jedro

Ker je rok za vložitev tožbe zoper dokončno upravno odločbo po 1. odstavku 72. člena ZDSS-1 materialni prekluzivni rok, vrnitev v prejšnje stanje ob zamudi tega roka ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče o predlogu sploh ni odločilo. Primarni predlog je bil predlog za upoštevanje očitne napake po 112. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in o tem predlogu sodišče ni odločilo, ampak je odločalo zgolj o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje po določbi 116. člena ZPP. Ker sodišče o predlogu za upoštevanje očitne napake po 112. členu ZPP ni odločilo, gre v tem primeru glede na določbo 338. člena ZPP za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik opozarja na določbo 8. odstavka 112. člena ZPP. Po mnenju tožnika iz dikcije navedene določbe izhaja, da ne gre za nedovoljen predlog in da tudi materialnopravni prekluzivni rok ne nastopi, če gre za pomoto vložnika, ki nima pooblaščenca. Tožnik vztraja, da sodišče obravnava njegov predlog za upoštevanje očitne napake po 112. členu ZPP. V zvezi s tem pojasnjuje, da iz listin, ki jih je posredovalo sodišče dne 25. 1. 2013 izhaja, da se je tožniku zgodila očitna pomota. Tožnik je namreč 3. 10. 2012 poslal tožbo na napačen naslov in sicer na naslov ZZZS. Direkcija je tožbo odstopila sodišču dne 5. 10. 2012. V konkretnem primeru se je tožniku, kot prava nevešči stranki zgodila očitna pomota, saj je namesto, da bi tožbo poslal na naslov sodišča, svojo tožbo napačno poslal na naslov tožene stranke. Tožnik ima zdravstvene probleme in ga muči problem s koncentracijo, kar je tudi predmet tega spora. Tako je očitno napravil napako (tudi zaradi slabega zdravstvenega stanja), ker je tožbo napačno naslovil direktno na toženo stranko. S tem je prišlo do pravne situacije, kot je urejena v 8. in 9. odstavku 112. člena ZPP. Tožnik zato predlaga, da sodišče upošteva 8. in 9. odstavek 112. člena ZPP. V kolikor pa sodišče ne bi upoštevalo te očitne napake v smislu, da prizna pravočasnost vložene tožbe, pa tožnik predlaga uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje po 116. členu ZPP. Tožniku namreč ni bilo jasno, da naj bi zamudil z vložitvijo tožbe. To je bilo jasno šele 28. 1. 2013, ko je odvetniška pisarna na osnovi zaprosila prejela kopijo obeh kuvert, iz katerih je razvidno, da se je tožnik dejansko očitno zmotil in naslovil tožbo direktno na toženo stranko namesto na sodišče. Tožniku je jasno, da je prišlo do napake, za katero pa sploh ni vedel in je bil torej v očitni zmoti oziroma v prepričanju, da je tožbo vložil pravočasno. Navedeno situacijo, ki je v celoti življenjska, je vsekakor po mnenju tožnika potrebno upoštevati kot upravičen vzrok in dovoliti tožniku vrnitev v prejšnje stanje po določbi 116. člena ZPP. Nadalje navaja, da je pri predlogu za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljeno upoštevati materialnopravne in prekluzivne roke. Po mnenju tožnika pomeni vložitev tožbe procesno dejanje, saj se z vložitvijo tožbe oziroma tožbenega zahtevka prične pravda. Vložitev tožbe ima tudi materialnopravne, prekluzivne, pa tudi zastaralne posledice. Tožba ima po 105. členu ZPP naravo vloge. Je torej eno izmed procesnih dejanj. Iz tega izhaja, da je tudi 30 dnevni rok po 72. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v bistvu procesni rok, za katerega veljajo procesna pravila. Če ni sprejeta trditev, da je vložitev tožbe prvo procesno dejanje, potem pa gre v bistvu za pravno praznino in v tem primeru bi bilo potrebno analogno uporabiti 8. in 9. odstavek 112. člena ZPP. Pravno gledano ni nobene razlike, ali pride do pomote v smislu, da se pošlje vloga pomotoma napačnemu državnemu organu, ali pa, da se pošlje napačnemu sodišču. ZPP namreč takšne situacije ne ureja. Za pravno praznino pa je potrebno uporabiti določbo 3. člena Zakona o sodiščih. Glede na dejstvo, da torej navedena situacija ni pravno urejena, je potrebna uporaba analogije, sicer se ob pravočasni vložitvi tožbe na pošto, vendar na napačen naslov, odreče, zaradi pravne neurejenosti oziroma pravne praznine, pravica do pravnega sredstva, s tem pa se krši ustavna pravica tožnika po 22., 23. in 25. členu Ustave RS. Tožnik je takoj, ko je izveden za nastalo situacijo tudi vložil predlog z dne 28. 1. 2013. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da tožnik sodišču očita, da ni upoštevalo primarno postavljeni predlog upoštevanja očitne napake, ki naj bi se zgodila zaradi prava nevešče stranke in njenih hudih zdravstvenih težav. Na naroku 30. 1. 2013 je tožnik po opozorilu sodišča, da je potrebno navajati vsa dejstva glede na prvi narok navedla, da je šlo očitno za pomoto glede vložitve tožbe in da predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče je sprejelo sklep, da bo najprej odločalo o vrnitvi v prejšnje stanje in se šele nato spustilo v obravnavo zdravstvenega stanja tožnika oziroma v samo zadevo. Tožena stranka se strinja s sodiščem prve stopnje, da gre pri vložitvi tožbe za materialni rok. Materialni roki veljajo za uveljavljanje materialnih pravic, s katerimi se postopek sploh začne. Vložitev tožbe je zato potrebno presojati z uporabo materialnega roka, ki je prekluziven in ga po njegovem poteku ni moč podaljšati. ZPP v 116. členu določa, da je vrnitev v prejšnje stanje procesno-pravni institut, s podlago v 22. členu Ustave RS, dokazno breme pa je na stranki, ki vrnitev v prejšnje stanje predlaga. Takšno je tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS. 112. člen ZPP določa, kdaj je vloga vložena pravočasno in da se za izjemo ne šteje primer, ko stranka vlogo pošlje drugemu organu in ne sodišču. Navedeni člen ureja tudi materialne roke (vložitev tožbe). Navajanje tožnika v pritožbi, da je prava neuka stranka, tožena stranka izpodbija z dejstvom, da tožnik pred naslovnim sodiščem vodi pet identičnih sporov. V štirih sporih je sam vložil tožbo in jo tudi pravilno naslovil. Isti pooblaščenec pa ga je zastopal na narokih in pri ostalih vlogah. Tožnik je sam vložil tožbo tudi v obravnavanem primeru. Ker je tožba iz formalnopravnega vidika vložena prepozno, je vsebinska presoja zadeve brezpredmetna. Tožena stranka predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), niti postopkovnih določb, na katere opozarja tožnik v pritožbi.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik vložil tožbo dne 5. 10. 2012. S tožbo je izpodbijal odločitev tožene stranke, ki se nanaša na vprašanje bolniškega staleža. Tožba je bila priporočeno oddana na pošto dne 3. 10. 2012, iz pisemske ovojnice, ki se nahaja v sodnem spisu pa izhaja, da je bila naslovljena na toženo stranko, torej na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tožena stranka je tožbo odstopila sodišču. Iz dohodnega žiga je razvidno, da je sodišče tožbo prejelo 5. 10. 2012. Rok za vložitev tožbe je določen v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1 in sicer znaša 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta. Kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb in kar očitno med strankama ni sporno, je sodišče tožbo prejelo po izteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka. V zadevi je odprto vprašanje, ali je z uporabo 8. odstavka 112. člena ZPP mogoče tožnikovo tožbo šteti za pravočasno vloženo oziroma ali so izpolnjeni pogoji po določbi 116. člena ZPP, za vrnitev zadeve v prejšnje stanje. Tožnik je predlagal, da sodišče upošteva pomoto pri vročanju oziroma je podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče je razpisalo narok za glavno obravnavo. Iz navedb tožnika izhaja, da je po pomoti vložil tožbo na naslov tožene stranke namesto na sodišče, zato predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče je zadevo presojalo v okviru postavljenega zahtevka (predlog za vrnitev v prejšnje stanje), kot ga je tožnik postavil na glavni obravnavi in taka odločitev je bila tudi predmet presoje pred pristojnim sodiščem. Ali gre v zadevi za stanje, kot je urejeno v 8. in 9. odstavku 112. člena ZPP bo prvostopenjsko sodišče šele odločilo ob presoji izpolnjevanja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo zadeve.

ZPP v 1. odstavku 116. člena določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje) če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Omenjena delitev je pomembna, saj pri materialnih rokih na primer ne pride v poštev podaljšanje roka in vrnitev v prejšnje stanje. Na te roke pa tudi ne vplivajo mirovanje ali prekinitev postopka in nastop sodnih počitnic, kot to izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 106/2007. V navedeni zadevi je vrhovno sodišče v zvezi z uveljavljanjem pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti odločilo, da je rok za vložitev tožbe zaradi uveljavljanja pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti materialni prekluzivni rok. V zadevi je bilo odprto vprašanje vložitve tožbe po 1. odstavku 72. člena ZDSS-1. Sodišče v nadaljevanju pojasnjuje, da teorija in sodna praksa delita roke na materialne in procesne. Materialni roki so določeni predvsem v materialnem pravu, čeprav so lahko določeni tudi v procesnem zakonu. Ti roki se delijo na prekluzivne in zastaralne (335. in 345. člen Obligacijskega zakonika). Pri prekluzivnih rokih pravica preneha po samem zakonu, pri zastaralnih rokih pa pravica s potekom časa ne preneha, čeprav zavezanec lahko ugovarja zastaranje. Procesni roki pa so tisti, ki so določeni za procesna dejanja strank. Rok za vložitev tožbe določen v 1. odstavku 72. člena po stališču Vrhovnega sodišča RS predstavlja materialni prekluzivni rok.

V spornem primeru sicer ne gre za uveljavljanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti temveč za spor, v zvezi z uveljavljanjem pravic iz zdravstvenega zavarovanja, vendar je v obeh primerih odločilen 1. odstavek 72. člena ZDSS-1, kjer je določeno, v katerem roku je potrebno vložiti tožbo zoper dokončno odločbo. Na ta rok je tudi stranka opozorjena v pravnem pouku dokončne odločbe. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da v zadevi ne gre za materialni prekluzivni, temveč za procesni rok, saj za omejeno ni nobene pravne podlage. Kot izhaja tudi iz starejše pravne literature (dr. Jože Juhart, Pravdni postopek, Ljubljana, 1974), v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje, se vrnitev v prejšnje stanje dovoli le zaradi zamude procesnih, ne pa tudi materialnih rokov, na primer rokov, ki so dani za vložitev tožbe po posebnih predpisih.

Glede na navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišča prve stopnje, predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo, kajti v zadevi ne gre za stanje, kot ga ureja 116. člen ZPP.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.