Jedro

Glede na vsebino zapisnika je organ lahko odločil na podlagi fikcije strinjanja tožnika s predlagano mejo. Tako presojo sodišče sprejema, ker je bil zapisnik o mejni obravnavi kot celota voden tako, kot je določeno v drugem in tretjem odstavku 32. člena ZEN. Sodišče tožnikovim navedbam, da je svojo mejo pokazal, ne sledi. Tožnik je imel možnost podpisati zapisnik in ob podpisu dodati svoje ugovore na vsebino zapisnika, tudi na ugotovitev, da ni pokazal svoje meje. Ob po zakonu vodenem zapisniku mejne obravnave, ki je dokaz o njenem poteku, tožnik ob neaktivnosti, ne more izkazati drugačnega poteka mejne obravnave.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil, da se kot urejen evidentira del meje parcel 1229 in 967 s sosednjo parcelo 1195/3; ter v 2. točki izreka, da se v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo naslednje spremembe, ukinjeni sta parceli 967 in 1229 in nastale nove 967/1, 967/2, 1229/1 in 1229/2; ter v 3. točki izreka, da je grafični prikaz obvezna priloga aktu. V obrazložitvi je navedel, da je A. vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje in parcelacije obravnavanih parcel. Zadevi je bil priložen elaborat, ki ga je po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (Pravilnik) izdelalo geodetsko podjetje. Ugotavlja, da je A. vložila zahtevo na podlagi odločbe o razlastitvi UE Ljubljana, Izpostava Šiška, št. 352-16/2014-8 z dne 27. 8. 2014. V postopku so sodelovali lastniki parcel, katerih meja se je urejala. Geodetska uprava je opravila preizkus vloge po 35. in 51. členu ZEN in ugotovila, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev. Tožnik na mejni obravnavi ni soglašal s predlagano mejo, ker se ni strinjal z razlastitvijo, svoje meje pa ni pokazal. Organ zato skladno s petim odstavkom 31. člena ZEN šteje, da soglaša s potekom predlagane meje. Parcelacija pa se je izvedla na podlagi akta državnega organa o razlastitvi v skladu z 48. členom ZEN.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi pa pojasnjuje, da je uradna oseba napačno na zapisnik navedla, da gre za postopek razlastitve namesto pravilno ureditev meje in parcelacije kot pripravljalna dela za izvedbo postopka razlastitve, na podlagi odločbe z dne 27. 8. 2014, izdane z namenom izvedbe postopka razlastitve zemljišč, na podlagi določila 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B).

3. Tožnik v tožbi navaja, da ob postopku parcelacije, ki je imel za posledico izdajo izpodbijane odločbe, ni soglašal s predlagano mejo. Na kraju samem se je udeležil mejnega ugotovitvenega postopka in tudi navajal, kje v naravi dejansko poteka meja med parcelami in je to mejo tudi pokazal neposredno na kraju samem. Neresnična in izmišljena je navedba, da razen pavšalnih pripomb na kraju samem ni znal pokazati, kje poteka dejansko meja v naravi. Meja med zemljišči parc. št. 1195/3 na eni strani in parcelama 1229 in 967 namreč v naravi ne poteka tako, kot je sedaj ugotovljeno z izpodbijano odločbo. Tožnik ne ve, na podlagi katerih podatkov in okoliščin je geometer izdelal elaborat, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Tožnik tudi ni podpisal izjave o strinjanju s potekom predlagane meje in tudi ni podpisal zapisnika. Ni pa bil pozvan v posebnem postopku, da bi lahko podal pripombe na ugotovljeno mejo, ker toženka takšnega postopka ni opravila. Če bi bil izveden, bi toženka namesto pavšalnih navedb o nestrinjanju z ugotovljeno mejo morala navesti s strani tožnika zatrjevano mejo in pa razloge, zakaj takšni zatrjevani meji ni sledila. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in navaja, da je tožnik v mejnem ugotovitvenem postopku zatrjeval, da je pot na parceli 1195/3 njegova. Čeprav sta glede postopanja tožnika prvostopenjska in drugostopenjska odločba različni, pa je takšno navajanje šteti kot nedvoumno, da se tožnik s predlagano mejo ni strinjal. Posledično je toženka v nasprotju z 31. členom ZEN ugotovila mejo kot nesporno oziroma da s takšno mejo tožnik soglaša. Predlaga zaslišanje strank oziroma tožnika ter odpravo izpodbijane odločbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom A. na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno evidentiranje urejene meje med tožnikovima parcelama s sosednjo. Tožnik zatrjuje, da glede na to, da je na mejni obravnavi pokazal svojo mejo, organ ni imel podlage za fikcijo iz petega odstavka 31. člena ZEN, da če lastnik ne pokaže svoje meje, da se šteje, da s predlagano mejo soglaša. 8. Organ se v izpodbijani odločbi sklicuje na zapisnik mejne obravnave z dne 1. 4. 2015, iz katerega izhaja, da tožnik - lastnik parcel 967 in 1229, ni podpisal predlagane meje, niti ni pokazal svoje meje in trdi, da je pot na parceli 1195/3 njihova.

9. Po 31. členu ZEN na mejni obravnavi lastniki sosednjih parcel za svoja zemljišča geodetu pokažejo oziroma natančno opišejo potek meje v naravi. Če lastniki parcel tako zahtevajo, jim mora geodet pokazati potek meje po podatkih zemljiškega katastra in jih opozoriti na stopnjo natančnosti katastrskih podatkov, to lahko zahtevajo tudi, preden sami pokažejo mejo. Če se pokazana meja ne razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra in lastniki parcel soglašajo o poteku meje, geodet pokazano mejo izmeri in jo prikaže v elaboratu ureditve meje kot predlagano mejo. Če se pokazane meje ne razlikujejo od meje po podatkih zemljiškega katastra, vendar lastniki parcel ne soglašajo s potekom meje, določi potek predlagane meje geodet. Lastniki parcel, ki ne soglašajo s predlagano mejo, ki jo določi geodet, morajo pokazati svojo mejo. Če jo ne pokažejo, se šteje, da s predlagano mejo soglašajo. Geodet izmeri in v elaboratu ureditve meje prikaže pokazane meje in predlagano mejo.

10. Sodišče ugotavlja, da iz zapisnika mejne obravnave z dne 1. 4. 2015 izhaja, da tožnik ni podpisal predlagane meje in kljub opozorilu, da mora pokazati svojo mejo in na posledice po petem odstavku 31. člena ZEN, če tega ne bo storil, svoje meje ni pokazal. Tožnik ni podpisal tudi svoje prisotnosti na mejni obravnavi, da pa je bil prisoten, med strankama ni sporno.

11. Ob taki vsebini zapisnika je po presoji sodišča organ lahko odločil na podlagi fikcije strinjanja tožnika s predlagano mejo. Tako presojo sodišče sprejema, ker je bil zapisnik o mejni obravnavi kot celota voden tako, kot je določeno v drugem in tretjem odstavku 32. člena ZEN (da mora obsegati navedbo kraja in časa izvedbe, vabljenih in prisotnih udeležencev ter vpis poteka mejne obravnave; da mora biti ob podpisu udeleženca naveden datum tega podpisa; da zapisnik podpišejo geodet, ki je vodil mejno obravnavo in lastniki; če ga katerikoli od lastnikov noče podpisati, geodet dejstvo in razloge za odklonitev podpisa navede v zapisniku; vpišejo se tudi vse pripombe, ki jih dajo lastniki k poteku postopka mejne obravnave oziroma na zapisnik).

12. Sodišče tožnikovim navedbam, da je svojo mejo pokazal, ne sledi. Iz zapisnika izhaja razlog, da meje ni pokazal, ker je menil, da je pot na parceli 1195/3 njihova (parcela 1195/3 poteka med tožnikovima parcelama). Ob takem videnju zadeve tožnika na mejni obravnavi, je slediti zapisniku, da tožnik ni pokazal svoje meje, saj bi bilo določanje meja med parcelami, ki so v lasti enega lastnika, nesmiselno. Naknadnim tožnikovim zatrjevanjem v pritožbi in tožbi, da je svojo mejo pokazal, sodišče zato ne sledi. Tožnik je imel možnost podpisati zapisnik in ob podpisu dodati svoje ugovore na vsebino zapisnika, tudi na ugotovitev, da ni pokazal svoje meje. Sodišče presoja zapisnik z dne 1. 4. 2015 kot dokaz o vsebini in o poteku dejanj na mejni obravnavi opravljeni 1. 4. 2015. Glede na tretji odstavek 32. člena ZEN in ob uporabi tretjega odstavka 79. člena ZUP ne šteje, da bi bila dokazna vrednost zapisnika manjša, ker tožnik zapisnika ni podpisal, saj je iz vsebine zapisnika razvidno, zakaj je podpis odklonil (nestrinjanje z razlastitvijo). Izpodbijano odločbo, ki temelji na petem odstavku 31. člena ZEN, je sodišče presodilo glede na procesno in materialno pravilnost vodene mejne obravnave, na kateri je tožnik sodeloval in svojo voljo izrazil, tako da ni pokazal svoje meje (in zapisnika podpisal), kar pa je dejanska podlaga za uporabo fikcije po petem odstavku 31. člena ZEN. Ob po zakonu vodenem zapisniku mejne obravnave, ki je dokaz o njenem poteku, tožnik ob neaktivnosti, ne more izkazati drugačnega poteka mejne obravnave. Tožnik drugačnega poteka mejne obravnave ne more dokazati. Zaslišanje tožnika ni primeren dokaz, ki bi potek mejne obravnave lahko izkazal drugače, kot izhaja iz zapisnika, ob nespornem dejstvu, da je na mejni obravnavi bil prisoten in imel možnost navesti ugovore zoper vsebino.

13. Tožnik v tožbi ugovarja, da ne ve na podlagi katerih podatkov in okoliščin je geometer lahko izdelal elaborat, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Podrobne podatke o vodenju zapisnika vsebuje Pravilnik. Iz 4. člena Pravilnika izhaja, da mora zapisnik vsebovati podatke, na podlagi katerih je geometer določil predlagano mejo (ki se glede na drugi odstavek 29. člena ZEN ne sme razlikovati od podatkov zemljiškega katastra). Tudi to določilo je pri sestavi zapisnika z dne 1. 4. 2015 spoštovano in iz njega izhaja, da je predlagana meja določena na osnovi grafičnega dela zemljiškega katastra, katerega natančnost znaša na območju obdelave do + - 0,5 m, in predhodnega načrta IDPOS 92555-12. 14. V posledici urejene meje je bila izvedena parcelacija. A., ki je parcelacijo predlagala, je bil zanjo aktivno legitimirana na podlagi vloženega predloga za razlastitev. V postopku razlastitve je organ izdal odločbo o dovolitvi izvedbe postopka za ureditev mej in parcelacije na zemljiščih parc. št. 1229 in 967, obe last tožnika, iz katere izhaja, da je bil predlogu za razlastitev priložen tudi grafični prikaz predloga parcelacije. Parcelacija je bila zato izvedena v skladu s šestim odstavkom 48. člena ZEN, ki določa, da če se parcelacija izvede na podlagi akta državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti, mora ta elaborat izkazovati skladnost izvedene parcelacije z načrtom parcelacije iz tega akta ter soglasje lastnikov s tako izvedeno parcelacijo ni potrebno.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.