Jedro

Zgolj nestrinjanje stranke z izvedeniškim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.610,54 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da je tožnik dolžna povrniti toženi stranki 337,03 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da ji prisodi celotno zahtevano odškodnino s stroškovno posledico. V pritožbi tožnik navaja, da je na podlagi določb 3. odstavka člena 25 ZVKSES izbral jamčevalno sankcijo in zahteval znižanje kupnine, ker tožena stranka ni odpravila napak. Višina stroškov, potrebnih za odpravo napak, je ugotovljena napačno in izvedenki, ki je ocenila vrednost odprave napak, očita nestrokovnost izvedeniškega mnenja in glede ocene manjvrednosti stanovanja zaradi parketa predlaga postavitev izvedenca parketarske stroke. Tožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjal izvedeniškemu mnenju in predlagal postavitev novega izvedenca in bi sodišče prve stopnje glede na obrazložen ugovor moralo postaviti novega izvedenca. Tožnik v celoti vztraja pri postavljenem tožbenem zahtevku in znižanju kupnine v višini stroškov zamenjave parketa, saj želi vzpostaviti stanje, kakršno bi moralo biti ob zaključku prodaje. Tožnik se ne strinja s stališčem, da so njegove navedbe v zvezi s toplotno izolacijo stropa prepozne, saj je te trditve ob ogledu postavila tožena stranka. Izvedenec bi moral izbrati ustrezno sankcijo. S takim postopanjem je sodišče kršilo določilo člena 254 ZPP (načelo kontradiktornosti), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V zvezi z balkonsko in PVC ograjo je sodišče nekritično povzelo ugotovitve izvedenke.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v zavrnilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za obravnavani spor so določbe člena 25 Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (Ur. l. RS, št. 18/2004 – v nadaljnjem besedilu ZVKSES) o odpravi skritih in drugih jamčevalnih zahtevkov, na katere je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje. V pritožbenem postopku je sporna še višina vtoževanega zneska glede na to, da se tožnik pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Pri ugotavljanju višine tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenke gradbene stroke, ki je po neposrednem ogledu na kraju samem ugotovila, da je parket v dnevni sobi za vrati pod zaključno letvijo delno odstopil, kar se bo saniralo z injektiranjem lepila, parket v spalnici je le „rahlo nabit“ skupaj in bo potrebno ponovno brušenje in lakiranje in da vrednost teh del znaša 300,00 EUR, vrednost ostalih potrebnih del pa 1.310,54 EUR. Glede na ugovore tožnika proti izvedenskemu mnenju je sodišče prve stopnje tudi zaslišalo izvedenko, ki je tudi ustno pojasnila, katera dela je potrebno opraviti in njihovo višino. Izvedenka je svoje delo opravila strokovno in zgolj nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem ni razlog, da bi sodišče prve stopnje postavilo drugega izvedenca, kot je tožnik zahteval že v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene trditve, glede na ugotovitve izvedenke, da je potrebna zamenjava in ponovno polaganje parketa. Enako kot za parket velja tudi za balkonsko in PVC ograjo.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu materialnopravno pravilna, je bilo pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožena stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem, saj se ti ne morejo opredeliti kot za pravdo potrebni stroški (tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.