Jedro

V obravnavanem primeru sta skali onemogočali promet na javni poti in s tem ovirali njeno uporabo kot tudi ogrožali varnost javnega prometa in udeležencev v prometu. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je občinski inšpektor pravilno odredil odstranitev navedenih skal v skrajšanem postopku, saj je šlo za nujni primer v javnem interesu, ki ga ni bilo mogoče odlagati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski (inšpekcijski) organ odločil, da mora tožnik najkasneje do 18. 4. 2010 odstraniti ovire (2 skali), ki ju je postavil na sredino občinske ceste JP ... brez soglasja občinske uprave in v kolikor ju v danem roku ne bo odstranil, bodo ovire odstranjene na njegove stroške. V svoji obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je na podlagi ustne prijave z dne 16. 4. 2010 in opravljenega pregleda na kraju samem ugotovil, da je tožnik brez soglasja občinske uprave postavil navedene ovire na sredino navedene občinske ceste, zaradi česar je (bila) vožnja na njej onemogočena. Sklicuje se na določilo 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) in na določila 46. in 62. člena Odloka o občinskih cestah v občini Litija (Uradni list RS, št. 28/02).

Zoper navedeno odločbo se je tožnik pritožil. V pritožbi navaja, da lokacija skal ni občinska cesta, temveč del njegove nepremičnine, zaradi česar je bil napačno uporabljen materialni predpis in da del izpodbijane odločbe, da naj bi skali na cesto postavil tožnik, ni z ničemer obrazložen, da mu ni ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in da je izpodbijano odločbo z določitvijo roka za odstranitev skal do 18. 4. 2010 prejel dne 19. 4. 2010, torej dan po določenem roku za izvršitev, zaradi česar so bile zagrešene bistvene kršitve pravil postopka.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. V svoji obrazložitvi glede pritožbenega ugovora napačne uporabe materialnega predpisa navaja, da je bilo z izjavami prič, izrisom iz katastra in vpogledom v GIZ Občine Litija ugotovljeno, da poteka predmetna cesta, po kateri se odvija promet, tudi po zemljišču s parc. št. 271/5 k.o. ..., ki je v lasti tožnika, vendar pa ima predmetna cesta status javne ceste, saj je z Odlokom o kategorizaciji javnih cest v občini Litija (Uradni list RS, št. 66/05 in 33/06) kategorizirana kot JP ... Glede na izjave prič je cesta v takšnem stanju že več kot 40 let in torej sodi med t.i. obstoječe ceste, za katere veljajo določbe 19. člena Zakona o javnih cestah (ZJC - B) in vsebinsko enake določbe 73. člena Odloka o občinskih cestah v občini Litija. Ker gre torej za obstoječo cesto, po kateri se odvija cestni promet in ki predstavlja edino cestno povezavo za težja tovorna vozila kot dostop do posameznih zemljišč v kraju A. in je cesta tudi kategorizirana v Odloku o kategorizaciji cest, predmetna cesta izpolnjuje merila in elemente za kategorizacijo po Uredbi o merilih za kategorizacijo javnih cest, zato je bil zoper tožnika kot razlastitvenega zavezanca vložen zahtevek za razlastitev dela nepremičnine s parc. št. 271/5 k.o. ... (t.j. v izmeri 150 m2), po katerem poteka predmetna javna pot. Drugostopenjski organ se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-132/07-12 z dne 9. 10. 2008, iz katere je razvidno, da občina po ugotovitvi, da je posamezna javna cesta grajena tudi na zemljišču, ki je v zasebni lasti, zgolj zaradi tega ne sme opustiti njene kategorizacije, ker je dolžna spoštovati predpisana merila za kategorizacijo javnih cest. Ker Odlok o kategorizaciji občinskih cest v občini velja, je treba tožnikovo zemljišče šteti kot del kategorizirane javne ceste. Torej ne gre za napačno uporabo materialnega predpisa oz. nezakonito uporabo predpisa kot to navaja tožnik. Nadalje drugostopenjski organ v zvezi z navedbo tožnika, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi skali na sporno lokacijo postavil tožnik, kar ni z ničemer obrazloženo, navaja, da je prvostopenjski organ v zadevi odločil na podlagi 4. točke 144. člena ZUP, to je po skrajšanem postopku, ker je šlo za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati in so bila dejstva, na katera se mora odločba opirati, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. V zvezi z navedbo tožnika, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in da ni imel možnosti izjasnitve o relevantnih okoliščinah drugostopenjski organ navaja, da je bilo v zadevi odločeno po skrajšanem postopku, ko ni potrebno zaslišati stranke, ker je šlo za odločitev na podlagi uradnih podatkov in je bila torej odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Odlok o občinskih cestah v občini Litija je v 3. odstavku 62. člena povzel določbo iz 144. člena ZUP do odločanja po skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, če je neposredno ogrožena občinska cesta ali varnost prometa na njej ali varnost udeležencev v prometu. V konkretnem primeru na predmetni javni poti je bila zaradi dveh na njej postavljenih skal vožnja onemogočena za vsa motorna vozila. Glede roka za izpolnitev tožnikove obveznosti drugostopenjski organ navaja, da je bilo pismo oddano na pošto v Litiji, ki dostavlja pošto v ... tudi ob sobotah (ne dostavlja pa pošte na kraju A.), posledično je bilo pismo vročeno tožniku šele v ponedeljek, to je dan po roku izpolnitve obveznosti iz izpodbijane odločbe. Vendar pa je iz spisovnih podatkov razvidno, da je bila izvršba odstranitve fizične ovire opravljena dne 21. 4. 2010, kar pomeni, da je imel tožnik kljub kratkemu roku za odstranitev skal s ceste dovolj časa, da bi ovire lahko odstranil. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ pri odločanju upošteval načelo ekonomičnosti postopka, saj bi lahko oviro dal takoj odstraniti vzdrževalcem cest, vendar je zaradi morebitnih manjših stroškov najprej izbral tožnika. Glede na navedeno drugostopenjski organ ugotavlja, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer storjene določene nepravilnosti, ki pa niso bistvene in je bilo zato treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Z izpodbijanim sklepom je medobčinski Inšpektorat in redarstvo občin Dol pri Ljubljani, Ivančna Gorica, Litija in Šmartno pri Litiji odločil, da je odločba tega upravnega organa št. 061-61/2010 z dne 16. 4. 2010, s katero je bila tožniku naložena obveznost, da mora odstraniti dve skali z občinske ceste, dne 19. 4. 2010 postala izvršljiva in se zato dovoli njena izvršba ter da bo tožnikovo- zavezančevo obveznost na njegove stroške opravil pooblaščeni vzdrževalec občinskih cest, t.j. podjetje B., dne 21. 4. 2010 ob 10.00 uri. V svoji obrazložitvi upravni organ navaja, da sta skali na omenjeni cesti ogrožali varnost prometa oz. je bila po njej onemogočena vožnja z motornimi vozili, zaradi česar je bilo potrebno odrediti takojšnjo odstranitev ovire s ceste. Odločba je bila tožniku vročena in je postala izvršljiva dne 19. 4. 2010. Tožnik je po prejemu odločbe sam poklical na Inšpektorat in povedal, da ovir ne bo odstranil in da jih bo, v kolikor bodo odstranjene po drugi osebi, zopet postavil nazaj. Pri kontrolnem inšpekcijskem pregledu dne 20. 4. 2010 je bilo ugotovljeno, da tožnik predmetne ovire s ceste ni odstranil, torej ni izpolnil obveznosti, zato je bilo treba na podlagi 290. člena ZUP dovoliti upravno izvršbo. Tožnik je bil z izvršljivo odločbo opozorjen, da bo upravna izvršba opravljena na njegove stroške, v kolikor ne bo sam opravil naloženega mu dejanja.

Tožnik se je zoper navedeni sklep pritožil, vendar je drugostopenjski organ njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V svoji obrazložitvi drugostopenjski organ navaja, da je prvostopenjski organ v zadevi odločil po skrajšanem postopku, ker je šlo za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, zato je dne 16. 4. 2010 izdal odločbo, s katero je bila tožniku naložena odstranitev ovire do dne 18. 4. 2010. Ker pa je bila ta dan nedelja, je tožnik izpodbijano odločbo prejel v ponedeljek dne 19. 4. 2010. Vendar je tega dne (19. 4. 201) telefonsko potrdil prejem poštne pošiljke, saj je povedal, da ovire ne bo odstranil in da jo bo postavil na novo, če jo bo odstranil kdo drug. Prvostopenjski organ se ni odločil za takojšnjo odstranitev ovire, temveč je določil kot datum odstranitve 21. 4. 2010 ob 10.00 uri, saj je morala biti cesta prosta (istega) dne 21. 4. 2010 ob 12.00 uri, ko je bil naročen prevoz betona do stanovanjske hiše, kjer so zidali. Zaradi ekonomičnosti postopka se je prvostopenjski organ odločil, da najprej sam tožnika prisili k izpolnitvi obveznosti z odstranitvijo ovire in šele v primeru neizpolnitve obveznosti opravi izvršbo po drugi osebi. Če bi imel tožnik namen odstraniti oviro z občinske ceste, bi to lahko naredil, glede na to, da je bila izvršba po drugi osebi opravljena dne 21. 4. 2010, torej dva dni po vročitvi izpodbijane odločbe tožniku. V konkretnem primeru je bila čim hitrejša izvršba namreč nujna in so stroški, ki so nastali z njeno izvršbo, nastali izključno po krivdi tožnika, ker ni sam hotel umakniti ovire s ceste, s katerimi je javno prevozno cesto zaprl in tako onemogočil dostop po navedeni cesti. Ker drugostopenjski organ meni, da je prvostopenjski organ pravilno uporabil materialni predpis glede na ugotovljeno dejansko stanje in da je izrek v izpodbijanem sklepu pravilen in zakonit, je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik vlaga tožbo zoper odločbo št. 061-61/2010-19 z dne 16. 4. 2010 v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa z dne 2. 7. 2010 in zoper sklep št. 061-61/2010 z dne 20. 4. 2010 v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa z dne 2. 7. 2010. Navaja, da je dne 19. 4. 2010, ko se je vračal iz službe, v poznih večernih urah na PTT prevzel odločbo z dne 16. 4. 2010, zoper katero je vložil pritožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega predpisa oziroma neuporabe zakonitega predpisa, bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja, ker lokacija skal ni občinska cesta, temveč del nepremičnine, na kateri ima tožnik svojo lastninsko pravico in v zvezi s katerim teče razlastitveni postopek pred Upravno enoto Litija. Zato ta del ceste ne more predstavljati niti javne ceste, niti javne poti in je Odlok o kategorizaciji občinskih javnih cest v občini Litija v tem delu v nasprotju z Zakonom o cestah in torej tudi v nasprotju z določbo 3. odstavka 154. člena Ustave RS. V pritožbi je navajal tudi, da del izreka izpodbijane odločbe, da je skali na sporno lokacijo postavil tožnik, ni z ničemer obrazložen, kar pomeni, da izreka izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Dalje je navajal, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in možnost izjasnitve o relevantnih okoliščinah, s čimer je bil bistveno kršen postopek po 2. in 3. točki 2. odstavka 237. člena ZUP in da je za inšpekcijski postopek izvedel s prejemom izpodbijane odločbe, to je 19. 4. 2010 v večernih urah. Kljub temu pa mu je bilo z izpodbijano odločbo naloženo, da mora skali odstraniti do dne 18. 4. 2010, torej na dan pred vročitvijo izpodbijane odločbe, o kateri ni bil seznanjen niti ustno. Dalje navaja, da je nato dne 21. 4. 2010, ko se je prav tako vračal iz službe, na PTT prevzel še izpodbijani sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba in določeno, da bo tožnikovo obveznost iz izpodbijane odločbe opravil nekdo tretji dne 21. 4. 2010. Nato, v zvezi z lokacijo skal, ki sta predmet s tožbo izpodbijanih odločb, ponovno pojasnjuje, da pred Upravno enoto Litija teče postopek razlastitve za del nepremičnine s parc. št. 271/5 k.o. ... Lokacija skal je po podatkih izpodbijane odločbe sredina občinske ceste, vendar pa je ta cesta po podatkih priloge Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest razdeljena na tri parcele in je na vseh teh treh parcelah lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana v korist in na ime tožnika. Tako niso izpolnjene procesne predpostavke, da bi razlastitev bila dopustna le za določen del te ceste. Dalje sta obe izpodbijani odločbi nezakoniti iz razloga bistvene kršitve določb postopka po 3. odstavku 27. člena ZUS-1 v povezavi s 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP in je posledično kršena tožnikova pravica po 22. členu Ustave. Tožniku namreč pred izdajo izpodbijane odločbe in tudi v pritožbenem postopku ni bila dana možnost izjasnitve o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Nobena odločba pa tudi ne more učinkovati dokler ni vročena, zato sta obe izpodbijani odločbi nezakoniti tudi iz tega razloga. Poleg tega je organ tudi nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje in je iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep o dejanskem stanju. Lokacija skal je namreč zaščitena kmetija, na kateri ima tožnik lastninsko pravico. Res je sicer, da Odlok o kategorizaciji javnih cest velja, dokler ni razveljavljen, vendar pa toženka pozablja, da z Odlokom še ni postala lastnica spornega dela nepremičnin in teh tudi nima v posesti in da je zato Odlok v nasprotju z Ustavo, o čemer tudi že obstaja odločba Ustavnega sodišča RS U-I-132/07-12 z dne 9. 10. 2008. Lastninska pravica na zemljišču nekdanje parc. št. 271/5 k.o. ... je namreč v zemljiški knjigi še vedno vpisana v korist in na ime tožnika, zato tožnik s to nepremičnino na podlagi 37. člena Stvarnopravnega zakonika lahko prosto razpolaga in jo uživa, sicer je kršena njegova pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. To pa pomeni, da bi tožnik na to zemljišče lahko položil tudi skalo, da pa je kaj takega storil, pa v izpodbijanih odločbah itak ni izkazano. Nezakonit pa je tudi izpodbijani sklep, saj odločba z dne 16. 4. 2010, ki jo je tožnik prejel dne 19. 4. 2010, na dan 19. 4. 2010 ni bila več izvršljiva v paricijskem roku, ki se je iztekel dan prej. Tožnik zato v zvezi s prepozno vročitvijo, ki se ji ni izogibal, ne more trpeti neugodnih posledic in mu zato tudi ne more biti naloženo plačilo stroškov izvršitve nezakonite odločbe po tretji osebi, saj gre sicer za kršitev ustavno zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom. Tožnik sodišču predlaga, da po izvedenih predlaganih dokazih razsodi tako, da njegovi tožbi ugodi in da se izpodbijana odločba in sklep odpravita. Hkrati zahteva tudi povrnitev nastalih stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, brez posebnega odgovora na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporen inšpekcijski ukrep občinskega inšpektorja glede na kategorizacijo javne poti, na katero se ukrep nanaša ter v nadaljevanju postopka dovolitev upravne izvršbe.

Na podlagi določbe 1. odstavka 46. člena Odloka o občinskih cestah v občini Litija (v nadaljevanju Odlok) je prepovedano začasno ali trajno zasesti občinsko cesto ali njen del, izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na cesti in zemljišču ali objektih ob cesti, ki bi utegnila poškodovati cesto ali objekte na njej ter ovirati ali ogrožati promet na cesti. Nadalje je določeno, da vse stroške zavarovanja in odstranitve ovire na cesti in drugih posledic prepovedanih dejanj nosi tisti, ki jih je povzročil. V 3. odstavku istega člena so v 19. točkah primeroma navedeni primeri prepovedanega ravnanja. V obravnavani zadevi tožnik izpostavlja kot sporno, da je (ravno) on postavil skali na cesto in navaja, da v upravnem postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da sporna javna pot poteka tudi po delu zemljišča, ki je njegova last, zaradi česar ukrep tožene stranke predstavlja tudi nedopusten poseg v njegovo lastninsko pravico.

Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da sta v obravnavanem primeru skali onemogočali promet na javni poti JP ... in s tem ovirali njeno uporabo kot tudi ogrožali varnost javnega prometa in udeležencev v prometu. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je po presoji sodišča občinski inšpektor na podlagi določb 62. člena Odloka, ki urejajo občinsko inšpekcijsko nadzorstvo občinskih cest, pravilno odredil odstranitev navedenih skal v skrajšanem postopku, saj je šlo za nujni primer v javnem interesu, ki ga ni bilo mogoče odlagati. Ker je torej bilo odločeno v skrajšanem postopku ni sprejemljiva tožnikova trditev, da je tožena stranka kršila določbe postopka, ker pred izdajo odločbe tožniku ni bila dana možnost izjasnitve o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev.

Glede tožbenega ugovora, ki se nanaša na kategorizacijo javne poti s parc. št. 271/5, k.o. ..., sodišče ugotavlja, da le-ta ni utemeljen. Obstoječa pot je namreč na podlagi Odloka kategorizirana kot javna pot in je del občinske ceste s kategorizacijsko številko JP ... Javna pot pa je občinska cesta, ki po definiciji (veljavnega) določila 14. točke 1. odstavka 14. člena Zakona o javnih cestah ne izpolnjuje določenih minimalnih elementov za lokalno cesto ali pa je namenjena samo določenim vrstam udeležencev. Vsaka javna pot je torej namenjena javnemu prometu, ki pa je glede na citirano zakonsko določbo lahko delno omejen, kar pa v obravnavanem primeru ni bil, ker občina Litija ni sprejela nobenega akta, ki bi kakorkoli omejeval uporabo sporne javne poti. V zvezi s tem ugovorom pa je tudi že tožena stranka v svoji odločbi poudarila, da je iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-132/07-12 z dne 9. 10. 2008 razvidno, da občina po ugotovitvi, da je posamezna javna cesta grajena tudi na zemljišču, ki je v zasebni lasti, zgolj zaradi tega ne sme opustiti njene kategorizacije. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je del javne ceste, ki teče po nekdanji parceli št. 271/5 k.o. ..., sedaj razdeljen na tri parcelne številke.

Na podlagi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ izdal tudi izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. Le-ta je po presoji sodišča pravilen in zakonit. V izreku izpodbijanega sklepa je namreč pravilno ugotovljeno, da je izpodbijana odločba postala izvršljiva, da je postala izvršljiva dne 19. 4. 2010, to je z dnem vročitve odločbe tožniku, glede na navedbo v izreku odločbe, da pritožba ne zadrži izvršitve, v izreku pa je določen tudi način izvršbe. Uveljavljeni tožbeni ugovor, ki se nanaša na vročitev izpodbijane odločbe in s tem v zvezi tudi na dan izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe, torej po mnenju sodišča ni utemeljen.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, kakor tudi prvostopenjskega organa pred njo, pravilna in zakonita iz razlogov, ki jih je pravilno navedla že tožena stranka, zato jih sodišču ni potrebno ponavljati (2. odstavek 71. člena ZUS-1), je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člana Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju :ZUS-1) tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je tožnik v tožbi zatrjeval tudi, da mu je bilo z izpodbijanima aktoma poseženo v njegovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave, sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti tej tožbeni navedbi.

Tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.