Jedro

S pritožbenim stališčem, da je bila pogodba sklenjena za določen čas zato, ker je bila sklenjena do prodaje stroja, ni mogoče soglašati. Skladno z določilom 62. člena OZ je pogodba sklenjena za določen čas takrat, kadar je rok določen v tednih, dnevih, mesecih ali letih. Vezava prenehanja pogodbe na nek dogodek, za katerega niti ni stoodstotno, da se bo sploh kdaj zgodil, pomeni sklenitev pogodbe pod razveznim pogojem, kot pravilno omenja sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Toženka je dolžna v 8. dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 184,43 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 1.288,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2021 dalje (I. točka izreka) in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.147,42 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi je povzelo navedbe tožnice, da se je s stečajno upraviteljico toženke dogovorila, da lahko toženkin stroj tri mesece brezplačno ostane v tožničinih prostorih. Stečajna upraviteljica ji je zagotovila, da bo stroj v tem času prodan. Če pa ne bo, pa da ji bo za hrambo mesečno plačevala stroške uporabe. Ker je imel stroj pokvarjeno krmilno enoto, ga nihče od potencialnih kupcev ni želel kupiti. Zato je stečajna upraviteljica tožničinega direktorja prosila, naj stroj popravi. Nato pa toženka tožnici ni želela povrniti plačanih stroškov popravila krmilne enote in stroškov hrambe. Zato so se odnosi med pravdnima strankama poslabšali. Tožnica je zatem želela le, da toženka stroj čim prej odpelje in plača stroške hrambe. Ker toženka tega ni storila, jo je tožnica 13. 2. 2020 pozvala, naj do 19. 2. 2020 stroj prevzame. Ker tega ni storila, za obdobje 12 mesecev od 19. 2. 2020 do 19. 2. 2021 zahteva plačilo uporabnine po 4,00 EUR/m2, kar za 22 m2 znese skupno 1.288,32 EUR.

3. Povzelo je tudi navedbe toženke, da sta se stranki dogovorili, da bo tožnica stroj hranila brezplačno. Prodajo je preprečila tožnica, ki je iz stroja samovoljno odstranila krmilno enoto in jo poslala na popravilo v Turčijo. Na tožničin poziv k prevzemu stroja 13. 2. 2020 je toženka 19. 2. 2020 odgovorila, da je stroj pripravljena prevzeti le, če ima krmilno enoto. Tožnici je dala 15 dnevni rok, naj ji sporoči termin prevzema. Ker se tožnica potem ni več oglasila, je menila, da stroja v prvotnem stanju (s krmilno enoto) ne želi izročiti. Stroj brez krmilne enote je namreč neuporaben. Dne 22. 4. 2021 pa tožnica toženki stroja ni dovolila odpeljati. Iz tega sledi, da je v zatrjevano prikrajšanje privolila. Zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.

4. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da sta se stečajna upraviteljica toženke in tožničin direktor dogovorila, da lahko toženkin stroj ostane pri tožnici v hrambi, dokler ga stečajna upraviteljica ne proda, (2) da je bil dogovor o hrambi brezplačen, (3) da je tožnica toženki 13. 2. 2020 poslala dopis, naj do 19. 2. 2020 stroj prevzame v njenih prostorih na naslovu X., (4) da je bila ta stroj pripravljena prevzeti le, če ima krmilno enoto, (5) da se je spor med strankama začel že leta 2019 z vložitvijo toženkine tožbe v zadevi VII Pg 2388/20191, (6) da je toženka 22. 4. 2021 odklonila izročitev stroja, (7) da je toženkin stroj v vtoževanem obdobju od 19. 2. 2020 do 19. 2. 2021 v tožničinih poslovnih prostorih zasedel 22 m2, (8) da je tožnica pokvarjeno krmilno enoto stroja na popravilo poslala v Turčijo. (9) Med strankama pa ni sporno, da višini tožbenega zahtevka toženka ni ugovarjala.

5. Na podlagi zgoraj povzetih dejstev je presodilo: (1) da sta pravdni stranki sklenili shranjevalno pogodbo za nedoločen čas, (2) da je tožnica z dopisom z dne 13. 2. 2020 z učinkom od 19. 2. 2020 konkludentno odstopila od shranjevalne pogodbe, (3) da se je odtlej dalje stroj pri tožnici nahajal brez pravne podlage, (4) da je bila toženka s tem, ko je za hrambo svojega stroja brezplačno uporabljala del tožničinih poslovnih prostorov obogatena, tožnica pa prikrajšana, (5) da zatrjevana odklonitev izročitev stroja 22. 4. 2021 za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembna, saj se to zgodilo po datumu vtoževanega obdobja (od 19. 2. 2020 do 19. 2. 2021).

**Pritožba tožnice in odgovor toženke**

6. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

7. V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**K odločitvi o pritožbi**

8. Pritožba ni utemeljena. Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

9. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

10. Na ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili, da lahko toženkin stroj ostane v tožničinih prostorih _brezplačno do njegove prodaje_ v stečajnem postopku, je pritožbeno sodišče vezano.

11. S pritožbenim stališčem, da je bila pogodba sklenjena za določen čas zato, ker je bila sklenjena _do prodaje stroja_, pa ni mogoče soglašati. Skladno z določilom 62. člena OZ je pogodba sklenjena _za določen čas_ takrat, kadar je rok določen v tednih, dnevih, mesecih ali letih. Vezava prenehanja pogodbe na nek dogodek, za katerega niti ni stoodstotno, da se bo sploh kdaj zgodil, pa pomeni sklenitev pogodbe pod razveznim pogojem, kot pravilno omenja sodišče prve stopnje. V stečajnem postopku se dolžnikove stvari le praviloma prodajo. Tako 374. člena ZFPPIPP, ki nosi naslov _Prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti_, določa, da se premoženje, ki sestavlja stečajno maso in ga ni mogoče unovčiti, razdeli med upnike. Iz tega sledi, da ni gotovo, da bi do prodaje tega stroja kadarkoli sploh prišlo. Skladno z določilom prvega odstavka 59. člena OZ je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem takrat, kadar je prenehanje pogodbe odvisno od bodočega negotovega dejstva. Glede na navedeno je presoja sodišča prve stopnje, (1) da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas in (2) da je tožnica najkasneje 19. 2. 2021 odstopila od pogodbe, pravilna.

12. O vrnitvi stvari pri brezplačni hrambi govori določilo drugega odstavka 738. člena OZ. Po tem določilu lahko takrat, kadar _je bila shranjevalna pogodba sklenjena za nedoločen čas_, shranjevalec ob vsakem času odstopi od pogodbe<.....>.

13. Pritožnica navaja, da _je toženka že pred 13. 2. 2020 tožnico pozvala k vračilu stroja, nenazadnje pa je dva meseca prej vložila tožbo na izročitev stroja. Zato je po njenem shranjevalna pogodba prenehala že z vročitvijo tožbe tožnici, sicer pa je s tem, ko je prodajo po eni strani zavračala, po drugi pa toženki posredovala dopis na prevzem želela izigrati toženko. Citirala je določilo 4. in 5. člena OZ ter navedla, da nepoštenih ravnanj sodišče ne more tolerirati, kar se je med postopkom sodišča prve stopnje zgodilo. Tožnica na poziv toženke z dne 19. 2. 2020 ni odgovorila, dne 22. 4. 2021 pa je prevzem preprečila kljub prejšnjim drugačnim zagotovilom. Očitno je, da je toženka bila zainteresirana za prevzem stroja, saj je decembra 2020 vložila tožbo na vrnitev stroja, zaradi česar ni na mestu zaključek, da se je stroj nahajal pri tožnici brez pravnega temelja. Po njenem gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti._

14. Kot je zgoraj pojasnjeno, je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Vendar v predhodni točki povzetih dejstev, na katere se sklicuje pritožnica, sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotovilo. Pritožnica pa sodišču očita prve stopnje ne očita take absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi morda bile na mestu, pa jih pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ne sme upoštevati2. Pač pa navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Vendar to ne drži. Preizkus izpodbijane sodbe je, upoštevajoč ugotovljena dejstva, v vseh delih mogoč. Sodba je v tem pogledu povsem konsistentna. Zato je tudi ta pritožbeni razlog neutemeljen.

15. Pritožnica je zavzela stališče, da je tožnica s svojimi ravnanji, ko njenega zahtevka ni pripoznala, po drugi strani pa se je obnašala, kot da želi stroj predati, kar ne drži, sama privolila v prikrajšanje. Dejstva o takem obnašanju sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ker pa pritožnica v zvezi s tem sodišču prve stopnje ne očita nikakršne postopkovne kršitve, na ugotovljeno dejansko stanje pa je, kot že večkrat rečeno, pritožbeno sodišče vezano, njenemu pravnemu naziranju ni mogoče slediti.

16. Kot izhaja iz povzetka trditvene podlage tožnice, je bila ta zaradi zasedenja svojih prostorov s toženkinim strojem prikrajšana za uporabo 22 m2 svojih poslovnih prostorov, toženka pa za isti obseg obogatena. Zato ne drži pritožbena navedba, da tožnica ni zatrjevala prikrajšanja. S tem, ko je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve povzelo izpoved direktorja tožnice, ki je konkretneje pojasnil svoje prikrajšanje zaradi toženkinega stroja v svojih poslovnih prostorih, ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve. Že golo dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo kot nesporno, da se je ta stroj eno leto nahajal na 22 m2 tožničinega poslovnega prostora, ki je bilo, kot izhaja iz trditvene podlage, ogrevano in klimatizirano, zadošča za zaključek, da je bila toženka z uporabo tega prostora okoriščena, tožnica pa prikrajšana. Zato je za presojo njenega prikrajšanja pravzaprav nepomembna izpoved direktorja tožnice, ki je povzeta v pritožbi. S svojo izpovedjo je direktor le dokazal tožničine trditve, da je bila tožnica zaradi hrambe toženkinega stroja v njenih prostorih prikrajšana.

17. Gotovo drži, da z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomestiti manjkajočih navedb, vendar glede na razloge v predhodni točki pritožnica s sklicevanjem na na sodbe VSL II Cp 1161/20113, VSM I Cp 888/20174, VSL II Cpg 400/20215 ne more doseči drugačne odločitve.

_Zaključek_

18. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj niti v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem pa ni mogoče spregledati, da je sodišče prve stopnje v 1. točki obrazložitve pod naslovom naslovu Navedbe strank do te mere zamenjavalo tožečo in toženo stranko, da je ta del povzetka povsem nerazumljiv.

**O odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pritožnice, ki s pritožbo ni uspela, je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker pa je tožnica kvalitetno odgovorila na vse pritožbene navedbe, s čimer je pripomogla pri iskanju razlogov za zavrnitev neutemeljene pritožbe, ji je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo. Ker je tudi stroškovnih sestavila vestno in do ponatankosti v skladno z Odvetniško tarifo, pooblaščenec toženke pa je z njim seznanjen, saj je odgovor na tožbo prejel, se pritožbeno sodišče do posameznih postavk ne opredeljuje, pač pa pojasnjuje, da je tožnici priglašene stroške odmerilo na 184,43 EUR.

1 Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kaj je bil predmet te pravde. 2 Npr. 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 3 Dokazi ne morejo nadomestiti strankine trditvene podlage. 4 Zaradi povezanosti pravil o trditvenem in dokaznem bremenu je v sodni praksi ustaljena razlaga, da je dokazovanje vezano na trditveno podlago, zato se v postopku dokazovanja ne morejo nadomeščati pomanjkljivosti trditvene podlage. Če sodišče prve stopnje to pravilo krši, se v postopku pred sodiščem druge stopnje kršitev sanira tako, da se tak dokazni presežek ne upošteva kot dejanska podlaga sodbe. 5 Manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Po določilu prvega odstavka 633. člena OZ mora naročnik izvršeno delo pregledati in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Da mora podjemnika obvestiti o konkretnih napakah, potrjuje tudi sodna praksa. To je logično, saj podjemnik, ki ni obveščen o tem, kaj za naročnika predstavlja napako, napake ne more odpraviti.