Jedro

Po določbah OZ lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti (561. člen). Če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežena, uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine (562. člen OZ).

Pri presoji, ali gre za neizpolnjevanje obveznosti, ki utemeljuje razvezo pogodbe, kot pri presoji, ali gre za v taki meri spremenjene okoliščine, da pogodbe ni več mogoče ohraniti (tega dvojega niti ni mogoče strogo ločiti), je treba izhajati iz ustreznega ravnotežja med dolžnostjo izpolnjevanja obveznosti in prepovedjo zlorabe pravic, obojega pa ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja, h kateremu sta zavezani obe pogodbeni stranki ne le pri sklenitvi pogodbe, ampak tudi pri njenem izvrševanju. Presoja o utemeljenosti zahteve za razvezo pogodbe terja upoštevanje interesov obeh pogodbenih strank in celovito ovrednotenje njunih ravnanj, ki naj bi po prepričanju ene od njiju terjali razvezo pogodbe.

Prosta dokazna ocena v pomenu 8. člena ZPP ne pomeni le odsotnosti zakonskih dokaznih pravil. Zakon zahteva vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Terja torej skrbno analitično-sintetično oceno izvedenih dokazov. Preveritvi tega, ali dokazna ocena ustreza navedenim kriterijem, služi zahteva po njeni racionalno sprejemljivi obrazložitvi. V sodbi morajo biti zato navedeni logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi argumenti za dokazno (ne)vrednost za vsak posamezen dokaz in izvedena primerjava posameznih dokazov med seboj. Dokazna ocena mora vključevati tudi presojo o uspehu celotnega postopka, tj. oceno celote procesnega dogajanja, kamor sodijo procesna dejanja strank, konsistentnost in logičnost navedb strank, način sodelovanja v postopku, nespornost določenih (pravno ali dokazno relevantnih) dejstev in način pravdanja. Šele tako obrazložena dokazna ocena omogoča presojo njene prepričljivosti, tj. preveritve, ali je dejansko stanje ugotovljeno popolnoma in pravilno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sklenjeno med pravdnima strankama 20. 9. 2016 v notarskem zapisu SV 1383/2016 notarke T. T., in toženki naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

2. Toženka v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kljub nesporni ugotovitvi, da je tožnik večkrat menjaval ključavnice na vratih svojega stanovanja in da toženki ob zadnji zamenjavi poleti 2017 ni izročil ključev, je sodišče ugotovilo, da toženka ni dokazala, da bi ji tožnik neutemeljeno preprečeval stike. Nerazrešeno je ostalo, čemu sploh bi toženka želela (začasno) prekiniti stike s tožnikom – ob dejstvu, da je izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti od septembra 2016 in jih tudi sedaj.

Iz tožnikovega zaslišanja izhaja, da je bil on tisti, ki je preprečeval stike s toženko (da je zamenjal ključavnico zaradi toženke, da ga toženka nima kaj klicati in ga iskati in da ji tudi v primeru, če bi ga iskala, ne bi odprl vrat). Da je glavni razlog jeze in zavračanja stikov na tožnikovi strani, potrjuje tudi izpovedba A. A. (da je tožnik toženki zameril zaradi neodhoda na morje, da ji tega ni odpustil, da je včasih rekel, da noče več imeti opravka s toženko, da je tako razočaran nad njo, ker ga ni peljala na morje, in da bi najraje zažgal stanovanje). Ne glede na izpovedbo poglavitne priče je sodišče zaključilo, da je razlog za delno neizpolnjevanje pogodbeno določene (ene) obveznosti (osebni in telefonski stiki med julijem in oktobrom 2017) na toženkini strani.

Zmoten je sklep, da je razmerje med pogodbenima strankama porušeno do take mere, da ga ni mogoče več vzpostaviti, in da občutka varnosti ni mogoče zagotavljati prek tretje osebe, ker to ni bil cilj pogodbe. Bistveni cilj pogodbe je bil namreč bodoče dejstvo, tj. zavest, da bo vedno bolj potreboval pomoč tretje osebe, predvsem v primeru poslabšanja bolezni, do tega pa še niti ni prišlo.

V sodbi je ugotovljeno, da je do začasne prekinitve stikov in s tem do delne neizpolnitve ene od šestih pogodbenih obveznosti prišlo izključno zaradi tega, ker niso odšli na morje. To je tožnika tako razburilo, da se ni želel več odzivati na toženkine klice in trkanje. Skupno dopustovanje niti ni bilo pogodbena obveznost, temveč le toženkina dobra volja kot odraz ljubezni, ki jo goji do tožnika. Razumljivo je, da je zaradi neuresničenega pričakovanja človek razočaran, nelogično in v družinskih razmerjih neživljenjsko pa je, da je to razlog za izključitev nekoga iz svojega življenja. Tožnik je sam povedal, da je bil seznanjen s toženkinimi družinskimi težavami in je lahko sklepal o razlogu za neodhod na morje.

Poleg tega, da je tožnik povsem nejasno povedal, ali sta se s toženko med julijem in oktobrom sploh slišala, je bistveno, da je bil tožnik tisti, ki s toženko ni želel bodisi vzpostaviti bodisi se odzvati na njene klice in obiske. Tožnik ni jasno povedal, ali je toženko sploh kdaj klical ali jo je klical enkrat. Glede na to ni jasna podlaga za ugotovitev v sodbi, da se toženka ni odzivala na tožnikove klice.

Po 561. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se pogodba razveže, če gre za pomemben obseg neizpolnjevanja prevzetih obveznosti in če je odgovornost za to na strani prevzemnika. Noben od teh pogojev ni izpolnjen. Razveza je lahko skrajni ukrep, ne pa sankcija, ki bi bila odvisna od pogodbenikovega dojemanja trenutnega položaja. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče dopustilo arbitrarnost ene pogodbene stranke, kar je v nasprotju s temeljnim načelom pogodbenega prava, da pogodbe zavezujejo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženka je tožnika v juniju 2017 povabila na morje, kamor naj bi šli v juliju. Tožnik je nakupil hrano in spakiral vse potrebno, toženka pa se mu v času predvidenega odhoda ni javljala na telefon. Kljub težavam bi lahko poklicala, pa se ni oglasila vse do vabila na sestanek k notarki. Njena dejanja kažejo na skrb vzbujajočo nezanesljivost in na grobo kršitev pogodbe, katere osnovni temelj je občutek varnosti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali toženkino ravnanje po juniju 2017 dalje predstavlja razlog za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo sklenili 20. 9. 2016, oziroma ali je razveza pogodbe utemeljena iz razloga, ker so se razmere po sklenitvi pogodbe spremenile v taki meri, da je izpolnitev pogodbe postala znatno otežena. Tožnik je v tožbi, vloženi 12. 1. 2018, zatrjeval, da se toženka od julija 2017 ni oglašala na telefon in ni prišla na obisk, da ga ni peljala na številne zdravniške preglede in da jo je pozval k izpolnjevanju obveznosti, a se na poziv ni odzvala. Želel je doseči sporazumno razvezo pogodbe, a se toženka s tem ni strinjala. V kasnejši vlogi je še navedel, da se zaradi šestmesečnega izostanka stikov ne more več zanesti na toženko in da je zaradi tega in zaradi toženkinih neresničnih in žaljivih očitkov, da on zavrača stike in da prekomerno uživa alkohol, razmerje med njima porušeno do te mere, da ohranitev pogodbe ni več mogoča. Toženka se je branila, da ne izpolnjuje pogodbe v obsegu, kot bi si želela, a so razlogi na strani tožnika. Večkrat je zamenjal ključavnico in ji ni izročil ključev; ni ji želel odpreti vrat; ni se javljal na telefon ali pa je dvignil telefon, jo žalil in takoj odložil; iz neutemeljenih razlogov jo je prijavil policiji; v stanovanje jo je spustil le ob svojem rojstnem dnevu.

6. Po določbah OZ lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti (561. člen). Če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežena, uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine (562. člen OZ).

7. Pogodba o dosmrtnem preživljanju vzpostavlja trajajoče, odplačno in dvostransko obveznostno razmerje. V izpodbijani sodbi je pravilno obrazloženo, da gre kljub osebni, zaupni naravi razmerja med strankama za pogodbeno zavezo in da je zato razveza pogodbe skrajni ukrep, ne pa sankcija, ki bi bila v celoti odvisna od pogodbenikovega dojemanja svojega trenutnega položaja. Tako pri presoji, ali gre za neizpolnjevanje obveznosti, ki utemeljuje razvezo pogodbe, kot pri presoji, ali gre za v taki meri spremenjene okoliščine, da pogodbe ni več mogoče ohraniti (tega dvojega niti ni mogoče strogo ločiti), je zato treba izhajati iz ustreznega ravnotežja med dolžnostjo izpolnjevanja obveznosti in prepovedjo zlorabe pravic, obojega pa ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja, h kateremu sta zavezani obe pogodbeni stranki ne le pri sklenitvi pogodbe, ampak tudi pri njenem izvrševanju. Presoja o utemeljenosti zahteve za razvezo pogodbe terja upoštevanje interesov obeh pogodbenih strank in celovito ovrednotenje njunih ravnanj, ki naj bi po prepričanju ene od njiju terjali razvezo pogodbe.1

8. Pritožbene navedbe vzbujajo dvom o pravilnem ovrednotenju okoliščin v zvezi z izvrševanjem obravnavane pogodbe, tj. takem, ki ne bi prevelike teže dajal tožnikovemu subjektivnemu dojemanju na eni strani toženkinih in na drugi strani svojih pogodbenih obveznosti.

9. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da se je toženka s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sklenjeni 20. 9. 2016, zavezala, da bo še naprej ostala z dedkom v stiku, osebno in po telefonu, tako da mu bo dajala občutek varnosti, da se lahko nanjo obrne v primeru potrebne pomoči, da mu bo pomagala pri raznih opravilih in aktivnostih, da bo v primeru bolezni ali onemoglosti sama ali prek tretje osebe poskrbela za prevoz k zdravniku ter prinašanje zdravil in hrane, da bo poskrbela za njegovo najnujnejšo nego in oskrbo, ko ne bo zmogel več skrbeti zase, da bo zanj urejala zadeve izven doma (pri državnih in drugih organih), ki jih ne bi bil sposoben urediti sam, in da bo v primeru smrti poskrbela za primeren pogreb in postavitev spomenika, - da je bil nagib za sklenitev pogodbe že vzpostavljeno zaupanje med pravdnima strankama in da so bile vse obveznosti razen ohranjanja stika določene pogojno in za prihodnost, - da od julija 2017 telefonskih in osebnih stikov med pravdnima strankama skorajda ni, prej pa je toženka tožnika obiskovala najmanj enkrat tedensko, - da toženka ni uspela dokazati, da je s tožnikom vzdrževala stik od julija 2017 do sestanka pri notarki in da je v tem obdobju tožnik zavračal njeno pomoč, tožnik pa je dokazal, da je toženka poskušala vzpostaviti osebni stik in kontakt z njim šele potem, ko je pri notarki predlagal razveljavitev pogodbe, - da sta se pravdni stranki v prvi polovici junija pogovarjali, da bo šel tožnik skupaj s toženkino družino poleti na morje, da se je tožnik tega veselil in za počitnikovanje že pripravil prtljago in hrano, da je toženkina družina kasneje načrtovani dopust opustila in da toženka tožniku tega ni sporočila, - da je tožnik poleti 2017 zamenjal ključavnico in toženki ni izročil ključev in da je toženka tedaj pri tožniku že izgubila zaupanje, - da sta pravdni stranki na sestankih pri notarki 16. 10. 2017 in mesec dni kasneje skušali rešiti nesporazum, - da je tožnik od sestanka pri notarki naprej odklanjal stike s toženko, - da so tožnika prizadele nedokazane toženkine navedbe o prekomernem uživanju alkohola, - da ni dokazano, da bi bile vzrok za neizvrševanje toženkinih obveznosti tožnikove težave s prekomernim uživanjem alkohola, - da je toženka po oktobru 2017 izkazala trud in pripravljenost za izvrševanje pogodbenih obveznosti (uredila je obisk patronažne službe pri tožniku, nabavila mu je trenirko, klicala je tožnika, v stiku je bila s skupno znanko, ki je bila v rednih stikih s tožnikom).

10. Odločitev o utemeljenosti zahtevka za razvezo pogodbe temelji na stališčih, (1) da sta neizvrševanje stikov med julijem in oktobrom 2017 in opustitev obvestila o opustitvi načrta v zvezi s skupnim počitnikovanjem predstavljala utemeljen razlog za tožnikovo izgubo zaupanja v toženko in da navedeno predstavlja bistveno kršitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki utemeljuje razvezo pogodbe, ter (2) da zaradi toženkinih ravnanj medsebojnega zaupanja ni več in da občutka varnosti tožniku ni mogoče zagotavljati prek tretje osebe.

11. Pritožnica utemeljeno uveljavlja pomanjkljivosti v oceni dokazov, izvedenih v zvezi s tožbenimi trditvami o toženkinem neizpolnjevanju pogodbenih zavez. Prosta dokazna ocena v pomenu 8. člena ZPP ne pomeni le odsotnosti zakonskih dokaznih pravil. Zakon zahteva vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Terja torej skrbno analitično-sintetično oceno izvedenih dokazov. Preveritvi tega, ali dokazna ocena ustreza navedenim kriterijem, služi zahteva po njeni racionalno sprejemljivi obrazložitvi. V sodbi morajo biti zato navedeni logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi argumenti za dokazno (ne)vrednost za vsak posamezen dokaz in izvedena primerjava posameznih dokazov med seboj. Dokazna ocena mora vključevati tudi presojo o uspehu celotnega postopka, tj. oceno celote procesnega dogajanja, kamor sodijo procesna dejanja strank, konsistentnost in logičnost navedb strank, način sodelovanja v postopku, nespornost določenih (pravno ali dokazno relevantnih) dejstev in način pravdanja.2 Šele tako obrazložena dokazna ocena omogoča presojo njene prepričljivosti, tj. preveritve, ali je dejansko stanje ugotovljeno popolnoma in pravilno.

12. Tožnik je trdil, da se toženka od julija 2017 ni oglašala na telefon in da ni prišla na obisk, da ga ni peljala na številne zdravniške preglede in da jo je pozval k izpolnjevanju obveznosti, a se na poziv ni odzvala. V sodbi ni ugotovljeno, da je tožnik potreboval prevoz k zdravniku, niti ni ugotovljeno, da bi tožnik toženko pozval k izpolnjevanju obveznosti. Dokazni postopek je bil tako osredotočen na izvedbo dokazov v zvezi s trditvijo, da se toženka od julija naprej tožniku ni oglašala na telefon in ga ni obiskala. Glede na to, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da od julija do sredine oktobra, ko sta se udeležila sestanka pri notarki, toženka ni obiskala tožnika, niti ni prišlo do telefonskih stikov, se je sodba pravilno osredotočila na ugotavljanje razlogov za navedeno prekinitev komunikacije med pravdnima strankama. Za kršitev toženkine pogodbene obveznosti bi šlo namreč lahko le, če bi se izkazalo, da so razlogi za navedeno na toženkini strani.

13. Utemeljen je pritožbeni dvom o pravilnosti ugotovitve, da so razlogi za prekinitev stikov med pravdnima strankama na strani toženke. V sodbi je prevelika teža pripisana toženkinemu ravnanju v zvezi s skupnim počitnikovanjem. Ni sporno, da je bil tožnik ob izjalovljenem pričakovanju razočaran. Taki občutki so tudi razumljivi.3 Prav bi tudi bilo, da bi ga toženka o spremembi v zvezi z načrtovanim dopustom obvestila. Ali je to poskusila storiti, je v pritožbenem postopku sporno. Ne glede na to pa v sodbi ni upoštevano, da skupen dopust ni sodil med toženkine pogodbene obveznosti. Toženkino ravnanje v zvezi s tem samo po sebi ne more predstavljati kršitve pogodbe.

14. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek o pomanjkljivi oceni dokazov, pomembnih za ugotovitev, na čigavi strani so razlogi za prekinitev komunikacije med pravdnima strankama med julijem in oktobrom 2017. Ob upoštevanju tega, da skupen dopust ni sodil med pogodbene obveznosti, bi se v drugačni luči pokazala tako ugotovitev o tožnikovi zamenjavi ključavnice poleti 2017 kot tudi izpovedbi tožnika in priče A. A. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da sodišče ni ovrednotilo tistih delov njunih izpovedb, ki utemeljujeta ugotovitev, da je tožnik toženki zameril, ker niso šli na morje, in da je bil to glavni razlog za tožnikovo zavračanje stikov s toženko. Nadalje utemeljeno opozarja na nedoslednosti v tožnikovi izpovedbi, ki so terjale opredelitev sodišča tudi do tistih delov izpovedbe, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na to, da je tožnik vsaj odklanjal, če ne že preprečeval stike s toženko v obdobju med julijem in oktobrom 2017. S tega vidika ni ocenjena niti izpovedba priče A. A. Dvom o pravilnosti ugotovitve, da so bili razlogi za prekinitev stikov na toženkini strani, vzbujajo tudi ugotovitve v sodbi o obsegu toženkine skrbi za tožnika pred julijem 2017 in po oktobru 2017. Pritožnica utemeljeno opozarja, da ob teh ugotovitvah ni videti razloga, zaradi katerega bi želela prekiniti stike v vmesnem obdobju. Ob upoštevanju navedenega je podan tudi dvom o pravilnosti ocene, da je bila toženkina izpovedba v celoti neverodostojna. Glede na to, da ni bilo ugotovljeno, da tožnik sam ne bi mogel vzpostaviti stika s toženko in jo povprašati o podrobnostih v zvezi z načrtovanim počitnikovanjem (ni bilo sporno, da je tožnik poznal toženkino telefonsko številko), je pri ovrednotenju morebitne toženkine opustitve pravočasnega obvestila lahko pomembna tudi dokazna ocena tožbene trditve, da je tožnik poskušal vzpostaviti stik s toženko. Sodišče je navedlo, da se toženka ni odzivala na tožnikove klice, a pritožba utemeljeno uveljavlja, da ta ugotovitev ni obrazložena. Navedene pomanjkljivosti v oceni dokazov utemeljujejo sklep o kršitvi zakonskih pravil o dokazni oceni iz 8. člena ZPP.

15. Toženkino šestmesečno odklanjanje stikov, ki ga je tožnik zatrjeval v tožbi, bi lahko utemeljevalo zahtevek za razvezo pogodbe. V sodbi je bilo obdobje morebitnega odklanjanja stikov omejeno na tri mesece in pol. Iz gornje obrazložitve izhaja, da ni zanesljivo ugotovljeno niti ali si je toženka v tem obdobju prizadevala priti v stik s tožnikom, niti ali je tožnik karkoli naredil, da bi sam vzpostavil stik s toženko. Ker je navedeno ključno tako za presojo, ali je toženka izpolnjevala pogodbene obveznosti, kot za presojo, ali so se razmere po sklenitvi pogodbe bistveno spremenile, je navedena kršitev določb ZPP mogla vplivati na pravilnost sodbe.

16. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti sta potrebna nova ocena izvedenih dokazov, ki bo skladna z zahtevami iz 8. člena ZPP,4 in ovrednotenje ugotovitev v luči pravilno razumljenih določb OZ o razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sodišče prve stopnje naj oceni, ali je za sprejetje pravilne odločitve potrebna izvedba nove obravnave.

17. Ker so bili dokazi pred sodiščem prve stopnje že izvedeni, jih sodišču prve stopnje ni treba izvesti ponovno. Na drugi strani bi pritožbeno sodišče moralo te dokaze izvesti ponovno. Poleg tega so ostala sporna dejstva, ki predstavljajo ključni del dejstev, pomembnih za odločitev v sporu. Upoštevaje navedeno in ker z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročena hujša kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pritožbeno sodišče o zadevi ni odločilo sámo.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba v roku 15 dni od pismenega odpravka sklepa. Pritožbo je potrebno vložiti pri Višjem sodišču v Ljubljani, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati naslednje sestavine: navedbo sklepa zoper katerega se vlaga; izjavo, ali se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu; pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, sodišče vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni po 108. členu ZPP, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks se šteje, da je pritožba umaknjena (3. odstavek 87. člena ZPP). Če je pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, se pritožba kot nedovoljena zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP). Če pooblaščenec stranke, ki je odvetnik, ne predloži pooblastila za zastopanje, mu sodišče ne dovoli, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, ampak pritožbo zavrže (5. odstavek 98. člena ZPP).

1 Tako je tudi utrjeno stališče sodne prakse. Prim. odločbe VS RS II Ips 230/2016 z dne 13. 7. 2017, II Ips 50/2015 z dne 23. 6. 2016, II Ips 698/2007 z dne 28. 10.2010, II Ips 904/2008 z dne 1. 10. 2009, II Ips 592/2005 z dne 1. 12. 2005 in II Ips 386/2002 z dne 12. 2. 2004. 2 Tako npr. tudi odločbi VS RS II Ips 212/2016 z dne 15. 3. 2018 in II Ips 156/2018 z dne 17. 1. 2019. 3 Verjetno je tudi, da so bili negativni občutki (jeze, razočaranja) še intenzivnejši, če se je tožnik že lotil priprav. Ker datum odhoda še ni bil blizu, niti ni bil natančno določen, pa teh občutkov ni mogoče šteti v škodo toženke. 4 In ki bo izhajala iz pravilne razporeditve dokaznega bremena.