Jedro

Ker je bil tožeči stranki na njeno zahtevo priznan položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku in ji je bila pred dokončnostjo vročena odločba ter tedaj, ko je vložila predlog za obnovo postopka, pritožbeni rok iz 1. odstavka 235. člena ZUP zanjo še ni potekel, bi moral upravni organ njeno vlogo obravnavati kot pritožbo in z njo ravnati po določbah ZUP, ki veljajo za ravnanje s pritožbo in ne po določbah, ki veljajo za obnovo postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba tožene stranke, z dne 19.3.2003 ter se ji zadeva vrne v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 19.3.2003, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada Kranj z dne 25.11.2002. Z njo je prvostopni organ zavrnil predlog tožeče stranke za obnovo postopka odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2001, ki je bilo odmerjeno zavezancu B.B. d.d., ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in v izpodbijani sodbi navedlo, da je bila tožeči stranki priznana v postopku na prvi stopnji lastnost stranskega udeleženca in ji je bila vročena tudi odločba Davčnega urada Kranj, na katero pa se le-ta ni pritožila. Strinja se z ugotovitvijo upravnih organov, da tožeča stranka ni izkazala okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je razlog za obnovo postopka iz 260. člena ZUP verjetno izkazan. Razloge, ki jih je tožeča stranka navajala v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in ki jih ponavlja v tožbi, to je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, napačna uporaba materialnega prava in kršitev procesnih pravil, so pritožbeni razlogi, ki jih tožnik lahko uveljavlja v pritožbi, ki pa je ni vložil. Po presoji sodišča tudi ni podan obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, ker je bil tožeči stranki priznan status stranskega udeleženca potem, ko je zahtevala vročitev odločbe, vse v roku, ki ga je imela stranka za vložitev pritožbe. Po podatkih upravnih spisov je B.B. d.d. (zavezanec) odločbo o odmeri nadomestila prejelo 14.6.2002, tožeča stranka pa je zahtevala vročitev odločbe 24.6.2002, kar ji je bilo s sklepom z dne 26.6.2002 ugodeno.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča B.B. d.d. in je za izdano odločbo upravnega organa prve stopnje zvedela 22.6.2002 iz dopisa Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, podružnice Kranj. Na tej podlagi je zahtevala izdajo sklepa o začasni odredbi, predlagala vročitev odločbe in istočasno predlagala tudi obnovo postopka. S sklepom Davčnega urada Kranj z dne 26.6.2002 ji je bil priznan položaj stranskega udeleženca v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2001 pravni osebi B.B. d.d.. Ker zoper to odločbo ni imela rednega pravnega sredstva, je predlagala obnovo postopka, saj ji je zaradi procesnih kršitev zakona bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku, v katerem gre za znatna sredstva. Na podlagi navedenega sklepa je bila tožeči stranki vročena sporna odločba 9.7.2002. Štela jo je za dokončno, ker je potekel petnajstdnevni rok po vročitvi odločbe zavezancu. Zato se zoper to odločbo tudi ni pritožila, saj bi jo upravni organ kot prepozno zavrgel. Zato je uporabila izredno pravno sredstvo - predlog za obnovo postopka in meni, da je zato predlog za obnovo postopka utemeljen.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je dne 24.6.2002 zahtevala vročitev odločbe z dne 13.6.2002 o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2001 zavezancu B.B. d.d. in priznanje lastnosti stranskega udeleženca v postopku. Z isto vlogo je predlagala tudi obnovo postopka. Upravni organ prve stopnje je zahtevi ugodil in ji s sklepom z dne 26.6.2002 priznal lastnost stranskega udeleženca. Hkrati z navedenim sklepom je bila tožeči stranki dne 9.7.2002 vročena zahtevana odločba. Iz upravnih spisov izhaja, da je B.B. d.d. odločbo prejelo 14.6.2002 kar pomeni, da v času, ko je tožeča stranka zahtevala vročitev odločbe in predlagala obnovo postopka, ta odločba še ni bila dokončna. Po določbi 2. odstavka 229. člena ZUP lahko oseba, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, in ji ni bila vročena odločba, v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Ker je bilo s pravnomočnim sklepom upravnega organa prve stopnje zahtevi tožeče stranke za vročitev odločbe in za priznanje lastnosti stranke ugodeno, je imela pravico vložiti pritožbo v petnajstih dneh po vročitvi odločbe kot to določa 1. odstavek 235. člena ZUP. Pritožbeni rok je torej za tožečo stranko potekel 24.7.2002. V okviru odprtega pritožbenega roka je tožeča stranka vložila sicer predlog za obnovo postopka, vendar pa bi po mnenju pritožbenega sodišča upravni organ moral to njeno vlogo, ki jo je dopolnila 18.7.2002, šteti kot pravočasno pritožbo in ravnati po pravilih ZUP, ki določajo ravnanje s pritožbo. Nobene podlage ni bilo za to, da sta upravna organa, ki jima je sledilo tudi sodišče prve stopnje, predlog tožeče stranke obravnavali po določbah ZUP, ki veljajo za presojo utemeljenosti predloga za obnovo postopka in za opredelitev, da obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 260. člena, ni verjetno izkazan. Zato sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tožbo, saj bi moralo glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je bil tožeči stranki priznan položaj stranskega udeleženca in da ji je bila vročena prvostopna odločba preden je postala dokončna, ugotoviti, da ne gre za obnovo postopka in upoštevati določbo 2. odstavka 229. člena ZUP.

Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 3. točke, 2. odstavka 77. člena ZUS, da je na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in ugodilo tožbi, odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo toženi strani v ponoven postopek, v katerem bo morala obravnavati vlogo tožeče stranke kot pritožbo in o njej odločiti.