Jedro

2. odstavek 58. člena ZTLR določa, da lastnik služne stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Uporaba izraza "postane nepotrebna" pomeni jasno opredelitev, da je podlaga za prenehanje oziroma ukinitev služnosti sprememba odločilnih okoliščin: v času zahteve lastnika služne stvari za prenehanje oziroma ukinitev služnosti te okoliščine niso več takšne, kakršne so bile v času, ko je služnost nastala oziroma je bila pridobljena.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede odločitve o ukinitvi služnostne pravice hoje in vožnje na delu poti, ki poteka v oddaljenosti 14 m merjeno od začetka poti na parc. št. 61/1, vl. št. 629, kjer zavije pravokotno ter se nadaljuje po parc. št. 60/2, vpisani pri vl. št. 629 k.o. .. v širini 3 m do točke, kjer mejijo parc. št. 60/1 in 61/2, obe vpisani pri vl. št. 639 k.o. ... in v lasti D. S. in parc. št. 60/2, vl. št. 629 k.o. ... in je pot zarisana v tem delu v skici priloženi sodbi v modri barvi, glede odločitve o prepovedi poseganja tožnikov v lastninsko pravico toženca na tem delu poti (2. in 4. točka izreka sodbe), glede odločitve o zavrnitvi presežka zahtevka po tožbi in glede odločitve o stroških pravdnega postopka (točka 5 izreka sodbe) in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka 1 in 3 izreka sodbe in glede odločitve o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka v presežku - del točke 5 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki 1 izreka ugotovilo, da obstoji za potrebe gospodujočega zemljišča - nepremičnin parc. št. 62 in 61/3, ki sta vpisani pri vl. št. 536 k.o. .. in sta last tožnikov ter v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin, služnostna pravica hoje in vožnje po služnostni poti, ki poteka po parc. št. 61/1, vpisani pri vl. št. 629 k.o. .. in v lasti toženca, in sicer v trimetrskem pasu ob meji s parc. št. 61/3, vpisano pri vl. št. 536 k.o. ... ter se nadaljuje v ravni črti in v enaki širini po parc. št. 60/2, vpisani pri vl. št. 629 k.o. ... in v lasti toženca ter nato po preteku 14 m, merjeno od začetka poti, to je od točke, kjer se začne pot na parc. št. 61/1, vl. št. 629 k.o. .., zavije pravokotno ter se po parceli št. 60/2, vpisani pri vl. št. 629 k.o. ... nadaljuje v isti širini do točke, kjer mejijo parcele 60/1, 61/2, ki sta obe vpisani pri vl. št. 639 k.o. ... in v lasti D. S. in parc. št. 60/2, vl. št. 629 k.o. .... Nato pa je v točki 2 izreka odločilo, da je ta služnostna pravica hoje in vožnje na delu poti, ki poteka v oddaljenosti 14 m, merjeno od začetka poti na parc. št. 61/1, vl. št. 629, kjer zavije pravokotno ter se nadaljuje po parc. št. 60/2, vpisani pri vl. št. 629 k.o. ... v širini 3 m do točke, kjer mejijo parc. št. 60/1 in 61/2, obe vpisani pri vl. št. 639 k.o. ... in v lasti D.S. in parc. št. 60/2, vl. št. 629 k.o. ... in je pot zarisana v tem delu v skici priloženi sodbi v modri barvi, prenehala, ker ni gospodarske upravičenosti za njen obstoj. V točki 3 izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da je tožeči stranki dolžna izstaviti za vknjižbo v zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere bo za nepremičnine št. 62 in 61/3, vl. št. 536 k.o. ..., kot gospodujoče stvari, mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje po služnostni poti v breme nepremičnine parc. št. 60/2 in 61/1, vl. št. 629 k.o. ... v obsegu, v katerem služnostna pot ni prenehala glede na 2. točko izreka, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. V točki 4 izreka je nato odločilo, da so tožniki dolžni opustiti poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima toženec na nepremičnini parc. št. 61/2 (pravilno: 60/2), vpisani pri vl. št. 629 k.o. ... v delu, v katerem je služnostna pravica prenehala (2. točka izreka sodbe), zlasti pa so dolžni opustiti vsakršno hojo in vožnjo po tem delu služnostne poti. Nato je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka ter v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi in tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (točka 5 izreka sodbe). Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki v delu, v katerem nista uspeli v postopku na prvi stopnji. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 1. odstavku 338. člena. Navaja, da je najpomembnejša, a v sodbi manjkajoča ugotovitev, da parcela tožnikov št. 61/3, ki je glede sporne služnosti gospodujoče zemljišče, meji z javno potjo parc. št. 983 k.o. .... Pot se nato nadaljuje kot služnostna pot po parc. št. 66, ki je v lasti S. T. in D.. Prav nobenega razumnega razloga ni, da si tožniki ne bi mogli urediti po lastnem zemljišču dostopa do stanovanjske hiše na parc. št. 61/3, saj ima ta parcela direkten dostop z javne poti (parc. št. 983). Sodba dejstva, da imajo tožniki dostop do svojega zemljišča iz javne poti niti izrecno ne navede niti ne zanika, iz spisovnih podatkov pa nedvoumno izhaja, da zemljišče tožnikov ima povezavo z javno potjo. Prave gospodarske potrebe za pot po zemljišču toženca nikoli ni bilo, tožniki je niti ne zatrjujejo in sodba takšne gospodarske potrebe ne utemeljuje. Tožniki niso dokazali priposestvovanja služnosti poti za hojo in vožnjo. Sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi pomanjkljivega opisa oziroma nezadostne identifikacije trase poti v izreku sodbe. Sodišče ni opravilo nobenih izmer na terenu, izhodišče poti ni definirano. Izrek pove le, da pot spremeni smer po preteku 14 metrov, merjeno od začetka poti. Celotna dolžina skupne meje pravdnih strank znaša 29,90 metra. Če naj bi se služnostna pot pričela na južni meji parc. št. 61/1 in potekala naravnost v dolžini 14 metrov, nato pa pravokotno zavila na levo, bi po nekaj metrih treščila v toženčevo stanovanjsko hišo. Tisto, kar skica označuje kot 14 metrov ni 14 metrov, ampak skoraj dvakrat toliko. Izrek sodbe je zato nejasen, nepreverljiv, skica, ki je sestavni del izreka pa vsebuje izmere in zarise, ki nasprotujejo skripturnemu delu izreka in katastrskim podatkom. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ugodi pa nasprotnemu tožbenemu zahtevku oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno, potrdi sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugotovilo obstoj služnosti ter v celoti zavrne nasprotni tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predvidenih v ZPP. V njej navaja, da je pot tožnikom potrebna v celotnem vtoževanem obsegu. Tožniki namreč nimajo vknjižene služnostne pravice vožnje preko zemljišča parc. št. 66 k.o. .. v lasti T. S.. Napačna in protispisna je ugotovitev sodišča, da naj bi tožniki sedaj imeli za dostop do svojih parcel dobro utrjeno pot preko roba parc. št. 61/1 in 60/2. Sodišče je tožnikom prisodilo le del zemljišča, ki pa je popolnoma odrezan od javne poti oziroma je povezan z javno potjo le preko dobre volje lastnika parc. št. 66 k.o. ... in količine njegovih obiskov oziroma prehodnosti dvorišča. Tožniki že od samega začetka navajajo, da potrebujejo krožno pot tudi zato, ker je zaradi ožine nemogoče obračati vozila. Tudi ostale priče so povedale, da je bistvo krožne poti ravno v tem, da si z ene strani pripeljal, po drugi pa odpeljal. Če je bilo tako preko dvajset let, se je ta pot priposestvovala, kar sodišče prve stopnje tudi samo ugotavlja. Tako naj tudi ostane. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožniki nimajo kmetije in da ne uporabljajo kmetijskih strojev in vozov. Tožniki so lastniki parc. št. 62 k.o. ..., ki je v naravi njiva in za potrebe katere se ravno tako vtožuje ugotovitev obstoja služnostne poti. To njivo ima v najemu kmet, ki jo obdeluje in ima kmetijske stroje in vozove. Poleg tega tožena stranka nikoli ni navajala dejstev, ki bi utemeljevala njen nasprotni zahtevek. Sodišče je v tem delu prekoračilo obseg svojih pristojnosti, saj je vezano na dejstva in dokaze, ki jih predlagajo stranke. Tožena stranka ni navajala, v čem naj bi bila spremenjena situacija, ki bi narekovala ukinitev služnostne poti. Bila je le mnenja, da ni potrebna, kar pa seveda ni dovolj. Ko je sodišče ugotovilo, da je služnostna pot bila priposestvovana, bi moralo iz navedb in dokazov tožene stranke ugotoviti, zakaj ni več potrebna. Tožena stranka je navajala le, da imajo tožeče stranke dostop preko stare javne poti in dvorišča S. T.. Te navedbe ne pre- dstavljajo dejstev, ki so se spremenila po nastanku služnosti poti. Stara občinska pot, kakor tudi dvorišče T. S. sta tu že dolgo časa. Dejstvo pa je, da je ta pot neuporabna. Sodišče bi utemeljenost nasprotnega tožbenega zahtevka lahko presojalo le v okviru teh navedb. Tožniki so od dneva, ko so se preselili, enako uporabljali krožno pot, imeli so enake potrebe, bili so lastniki enakega dela zemlje. Na parceli št. 61/3 so zgradili stanovanjsko hišo, ki je to še danes, parcela št. 62 je bila vedno njiva oziroma travnik. Edina sprememba je v tem, da je toženec postal lastnik služečih zemljišč in začel ovirati vožnje tožnikov s tem, da je postavil škarpo, nasul zemljo in zatravil pot. Potrebe tožnikov in njihovih zemljišč pa se niso spremenile niti za ped. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, nasprotni tožbeni zahtevek pa v celoti zavrne kot neutemeljen. Podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. O pritožbi tožene stranke: Pogoje za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem določa Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v 54. členu, pred sprejetjem le tega pa je le te določal Občni državljanski zakonik (ODZ). Za priposestvovanje stvarne služnosti je potrebno, da lastnik gospodujoče stvari dejansko in neovirano izvršuje upravičenja, ki jih daje stvarna služnost dvajset let. Pogoj pa je tudi, da lastnik služeče stvari izvrševanju ni nasprotoval ter da ne gre za prekarij - da služnost ni bila dovoljena do preklica. Pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da so tožniki priposestvovali služnostno pravico hoje in vožnje po celotni vtoževani trasi poti, saj je ugotovilo, da so tožniki neovirano izvrševali služnostna upravičenja vse do leta 1993, ko je služeča zemljišča kupil toženec, pri čemer je predhodno ugotovilo, da so tožniki kupili gospodujoči zemljišči dne 6.10.1970. Pritožba dejanskih ugotovitev v zvezi s pogoji, ki so potrebni za priposestvovanje služnosti, ne izpodbija. V zvezi s tem le pavšalno zatrjuje, da tožniki niso dokazali priposestvovanja služnosti poti za hojo in vožnjo, zato so njene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Tožena stranka nima prav, ko trdi, da je predpostavka za nastanek služnostne pravice njena gospodarska upravičenost. Za samo pridobitev služnosti s priposestvovanjem namreč ni relevantno, ali je obstajala gospodarska potreba tožnikov za izvrševanje te služnosti, kot to poudarja pritožba, niti dejstvo, ali ima zemljišče tožnikov povezavo z javno potjo. Pritožbena trditev, da je izrek sodbe nejasen in nepreverljiv, ker naj bi 14 metrov, kot je navedeno v izreku sodbe, ne predstavljalo 14 metrov, temveč dvakrat toliko, skica, ki je sestavni del izreka pa naj bi vsebovala izmere in zarise, ki nasprotujejo skripturnemu delu izreka in katastrskim podatkom, meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni storilo, prav tako pa ne katere od drugih bistvenih kršitev, na katere mora na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Med postopkom na prvi stopnji med strankama nikoli ni bilo sporno, kje poteka trasa služnostne poti. Zato morda nekoliko napačna izmera dolžine poti ne predstavlja kršitve ne absolutne ne relativne narave, ko je ob tem obema strankama povsem jasno, kje ta pot poteka. Vse nadaljnje pritožbene navedbe tožene stranke se nanašajo na odločanje o nasprotnem tožbenem zahtevku, to je na ukinitev služnostne pravice, o tem pa bo pritožbeno sodišče odgovorilo ob obravnavi pritožbe tožeče stranke. Glede ugotovitve obstoja služnostne pravice je torej pritožba tožene stranke neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka 1 izreka sodbe prve stopnje). Potrdilo pa jo je tudi v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine za del poti, na katerem sodišče prve stopnje služnosti ni ukinilo (točka 3. izreka sodbe prve stopnje). O pritožbi tožeče stranke: 2. odstavek 58. člena ZTLR določa, da lastnik služne stvari lahko zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Uporaba izraza "postane nepotrebna" pomeni jasno opredelitev, da je podlaga za prenehanje oziroma ukinitev služnosti sprememba odločilnih okoliščin : v času zahteve lastnika služne stvari za prenehanje oziroma ukinitev služnosti te okoliščine niso več takšne, kakršne so bile v času, ko je služnost nastala oziroma je bila pridobljena. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da ni nobenega razloga, da si tožniki ne bi mogli urediti po lastnem zemljišču dostopa do svoje stanovanjske hiše na parc. št. 61/3, saj ima ta parcela direkten dostop z javne poti (parc. št. 983), sodba sodišča prve stopnje pa tega dejstva ne navede niti zanika. Glede na obrazloženo v prejšnjem odstavku te odločbe, pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da samo dejstvo, ali ima tožeča stranka dostop do svoje parcele z javne poti, ni relevantno pri odločanju o tem, ali je zahteva na ukinitev služnosti utemeljena. Pomembno bi bilo namreč le v primeru, da bi se povezava z javno potjo pojavila šele po nastanku služnostne pravice. Ne glede na povedano pa ne drži pritožbena navedba, da sodba sodišča prve stopnje o dostopu do te javne poti ne govori. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih sodbe navedlo, da je pot, na katero napeljuje toženec (parc. 983) in je označena v mapah, opustela, ni vzdrževana, zato tožeča stranka že ves čas od nakupa nepremičnine vozi po delu parcele toženca parc. št. 61/1 in 60/2 do svojega dvorišča. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da se na tem delu poti (to je delu poti, ki poteka po parcelah tožene stranke 61/1 in 60/2 ob meji s parcelo tožnikov 61/3 v širini 3 metrov in dolžini 14 metrov - na skici označeno s črno barvo) okoliščine že od nakupa nepremičnine dalje niso spremenile in da zato ni podlage za prenehanje služnosti zaradi njene nepotrebnosti na omenjenem delu. Glede na to, da pritožba ne izpodbija te ugotovitve sodišča prve stopnje, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi v tem delu (zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka na ukinitev služnosti na prvem, prej opisanem delu poti) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Poudariti je namreč potrebno, da tako tožbene in pritožbene trditve o gospodarski neupravičenosti za obstoj služnosti ne omogočajo pravne posledice, na katero meri tožena stranka - prenehanje služnosti, ker je ta postala nepotrebna. Sama nepotrebnost služnosti torej ne omogoča njene odprave. Glede dela poti, na katerem je sodišče prve stopnje služnostno pravico hoje in vožnje ukinilo (del poti opisan v točki 2 izreka sodbe prve stopnje in na skici označen z modro barvo), se pritožbeno sodišče strinja z navedbami pritožbe, da tožena stranka ni navedla, v čem naj bi bila spremenjena situacija, ki bi narekovala ukinitev služnostne poti. Tožena stranka je namreč navajala le, da imajo tožeče stranke dostop preko stare javne poti in dvorišča S. T.. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je v sodbi ugotavljalo, da imajo tožniki sedaj dostop do svojih nepremičnin dobro utrjeno pot preko roba parcele št. 61/1 in 60/2, last toženca in od tam zavijejo na svoje dvorišče, da nimajo kmetije, ne uporabljajo kmetijskih strojev, vozov itd. ugotavljalo dejstva, ki jih tožena (nasprotno tožeča) stranka ni navedla. Iz določbe 2. odstavka 7. člena ZPP namreč izhaja, da sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, le, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Glede navajanja dejstev velja torej čisto razpravno načelo. Ker je sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih tožena stranka ni navedla, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, saj je neuporaba določbe 7. člena ZPP vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožeče stranke, na po dlagi določbe 1. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča glede odločitve o ukinitvi služnosti na delu, podrobno opisanem v izreku te sodbe (v sodbi prve stopnje točka 2 izreka), glede odločitve o prepovedi poseganja tožnikov v lastninsko pravico toženca na tem delu poti (4. točka izreka sodbe prve stopnje), glede odločitve o zavrnitvi presežka zahtevka po tožbi (to je glede odstranitve škarpe, nasute zemlje in kamenja ter prepoved poseganj v služnostno pravico) in glede odločitve o stroških pravdnega postopka (točka 5 izreka sodbe) in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo v okviru dejanskih navedb tožene stranke presoditi, ali je utemeljen zahtevek na ukinitev služnostne pravice hoje in vožnje po sporni poti ter posledično zahtevek na opustitev poseganj v lastninsko pravico toženca. Pritožbeno sodišče še ponavlja, da samo dejstvo, da imajo tožniki sedaj dostop do svojih nepremičnin dobro utrjeno pot preko roba parcele št. 61/1 in 60/2, last toženca, ne zadošča za ukinitev služnosti na drugem delu poti, če so ta dostop do svojih nepremičnin imeli tudi že takrat, ko je služnost nastala oziroma bila pridobljena. Sodišče prve stopnje bo tako v nadaljnjem postopku moralo nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke zavrniti, če ta ne bo navedla in dokazala dejstev v zvezi s spremenjenimi okoliščinami, ki so nastale po tem, ko je služnost nastala (to je trenutek, ko je bila služnost priposestvovana, o čemer bo sodišče prve stopnje tudi moralo zavzeti svoje stališče). V primeru, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nasprotni tožbeni zahtevek neutemeljen, pa bo moralo odločiti še o zahtevku tožeče stranke na odstranitev škarpe v širini 3 metrov, nasute zemlje in kamenja ter prepoved poseganj v služnostno pravico. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. in 4. odst. 165. člena ZPP.