Jedro

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje z vsemi v tem postopku izdanimi sklepi (tako s sklepom o dedovanju kot z dodatnimi sklepi o dedovanju) že odločilo o dedovanju premoženja, ki je zapustniku pripadlo na podlagi delnih odločb o denacionalizaciji. Ne gre torej za situacijo, v kateri bi bilo treba uporabiti (specialnejši) 74. člen ZDen.

Tako teorija, kot sodna praksa, zavzemata stališče, da se lahko naknadno najdeno premoženje razdeli povsem drugače kot prvo. Skladno s 138. členom ZD sta izjava o sprejemu dediščine in izjava o odpovedi dedovanju nepreklicni, pri čemer zadnja ne more biti delna, ne pogojna. Sodišče prve stopnje tako zavezujejo (zgolj) že podane dedne izjave o sprejemu ali odpovedi dednega deleža. V kolikor so te spoštovane, pa je dedičevo razpolaganje s svojim dednim deležem (tudi) na naknadno najdenem premoženju, prosto. Povedano drugače, dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dednega deleža na (takrat) znanem obsegu zapuščine, tudi v primeru pozneje najdenega premoženja ne more več podati izjave o odpovedi dedovanju (ali obratno). Lahko pa s svojim dednim deležem razpolaga v korist sodediča (npr. z odstopno izjavo oziroma dednim dogovorom). Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi.

S pravnim poslom mortis causa (npr. oporoko), se zapustnik zavezuje glede razpolaganja s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti in katerega pravni učinki nastopijo šele z zapustnikovo (oporočiteljevo) smrtjo. Skladno z drugim odstavkom 136. člena ZD pa odstop dednega deleža sodediču predstavlja pogodbo civilnega prava, s katero pogodbenik („odstopnik“) ne razpolaga s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti ampak s premoženjem, ki ga ima ob sklenitvi pogodbe. To pomeni, da je dedinja najprej sprejela dedovanje in nato (inter vivos) svoj dedni delež odstopila sodedinji. Veljavnost takšnega posla tudi ni odvisna od odobritve preostalih dedičev, ki pri poslu niso udeleženi. Vsak poslovno sposoben dedič lahko s svojim dednim deležem prosto razpolaga ter ga (tudi) odstopi kateremu od sodedičev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. V zapuščinskem postopku po A. A.1 je bil 26. 10. 2000 izdan (in istega dne pravnomočen) sklep o dedovanju D 688/2000,2 v katerem so bile za zakonite dedinje proglašene zapustnikove hčerke B. B., C. C. in D. D., vsaka do 1/3. Sodišče prve stopnje je nato izdalo več dodatnih sklepov o dedovanju, med drugim sklep s 30. 11. 2011. Takratni pooblaščenec dedinj je predlagal izdajo popravnega sklepa, ker v dodatnem sklepu o dedovanju ni bila upoštevana pisna Izjava volje C. C. s 7. 10. 2009, notarsko overjena 23. 1. 2010,3 s katero je svoj dedni delež odstopila sestri D. D. Dedinja C. C. je 24. 1. 2012, umrla.

2. Z izpodbijanim sklepom z 31. 8. 2012 je sodišče prve stopnje dodatni sklep o dedovanju s 30. 11. 2011 popravilo tako, da je za dedinji dodatne zapuščine proglasilo B. B., do 1/3 in D. D., do 2/3 (I. točka izreka). V II. točki izreka sklepa je odredilo vknjižbo lastninske pravice dedinj v zemljiško knjigo.

3. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku4 pritožujejo pravne naslednice dedinje B. B. in pritožbenemu sodišču predlagajo razveljavitev (popravnega) sklepa. Navajajo, da je sodišče prve stopnje upoštevajoč 82. člen ZDen in 1. odstavek 221. člena Zakona o dedovanju5 brez zapuščinskih obravnav izdalo šest dodatnih sklepov, vse na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju. Nato pa je v nasprotju s pravili ZDen izdalo (sporni) popravni sklep, v katerem je upoštevalo pisno izjavo C. C. o odstopu dednega deleža sodedinji s 7. 10. 2009. Pri tem je prezrlo, da je bil takrat zapuščinski postopek že končan in da takšna izjava ni veljavna oziroma pravno učinkovita, saj jo je bilo mogoče podati zgolj do izdaje sklepa o dedovanju s 26. 10. 2000, torej do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka. Nadalje v pritožbi izpostavljajo več razlogov, zakaj sodišče izjave ne bi smelo upoštevati (izpolnjevanje obličnostnih zahtev, pravni posel mortis causa) ter zakaj štejejo, da je izpodbijani sklep materialnopravno napačen in nezakonit. Sodišču prve stopnje očitajo kršitve določb postopka, ker ob odločanju z izpodbijanim sklepom ni ugotavljalo ali je dedinja C. C. še živa.

4. Pravni nasledniki dedinje D. D. so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev.

5. Sodišče prve stopnje je hkrati s pritožbo pritožbenemu sodišču posredovalo pojasnilo, da je bilo šele po izdaji izpodbijanega sklepa seznanjeno, da je C. C. umrla. S sklepom o dedovanju D 778/2013 z 28. 3. 2017 sta bili za njeni dedinji razglašeni B. B. in D. D. (preostali dedinji po zapustniku), katerima je bil izpodbijani sklep vročen že 10. 9. 2012. 6. Pritožnice so v odgovoru na pojasnila sodišča prve stopnje izpostavile, da je v primeru, ko se odločba glasi na umrlo osebo podana bistvena kršitev določb postopka, ki terja razveljavitev. Tudi izpodbijani sklep z 31. 8. 2012 je tako pravno neučinkovit in zaradi nezmožnosti vročitve umrli dedinji, nikdar ni postal pravnomočen. Nadalje so povzele zakonsko ureditev prekinitve postopka zaradi smrti stranke, ki nima pooblaščenca, in pogoje za nadaljevanje prekinjenega postopka. Po njej bi moralo sodišče ugotoviti, da je zapuščinski postopek prekinjen z dnem smrti dedinje C. C., t. j. 24. 1. 2012. Vendar deklaratornega sklepa o prekinitvi postopka ni izdalo, prav tako ni izdalo sklepa o nadaljevanju postopka, ki bi ga moralo izdati po tem, ko bi prekinjeni zapuščinski postopek prevzeli dedinji umrle stranke, torej D. D. in B. B. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z zakonskimi določbami ne more iti na škodo strankine pravice do izjave in do pravnega sredstva.

7. Pritožba ni utemeljena.

**O pravočasnosti pritožbe**

8. Zaradi specifičnosti obravnavanega primera, se je pritožbeno sodišče sprva opredelilo do vprašanja pravnomočnosti pritožbe. Slednja je bila namreč vložena 18. 7. 2022, kar je skoraj desetletje po izdaji izpodbijanega sklepa z dne 31. 8. 2012. 9. Po določilu 1. točke 205. člena ZPP se postopek prekine, če stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost, pa v pravdi nima pooblaščenca. Dedinja C. C., ki je umrla 2012, pred izdajo izpodbijanega sklepa z 31. 8. 2012, v zapuščinskem postopku pooblaščenca ni imela. Dejstvo, da sodišče prve stopnje sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka ni izdalo, ni odločilnega pomena. Slednji je namreč deklaratorni sklep, ki nima konstitutivnega značaja. To pomeni, da je postopek po samem zakonu prekinjen že z dnem smrti stranke, neodvisno od izdaje sklepa o prekinitvi postopka. Pritožnice sodišču prve stopnje očitajo kršitev določb postopka, ker pred izdajo izpodbijanega sklepa ni preverjalo ali je C. C. še živa. Takšen očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ob izdaji izpodbijanega sklepa s smrtjo dedinje ni bilo seznanjeno, kar je razumljivo glede na to, da dedinja ob smrti ni prebivala v Republiki Sloveniji in s strani uradnih organov ni bilo avtomatsko obveščeno o njeni smrti (s posredovanjem smrtovnice na pristojno sodišče).6 O tem ga prav tako nista seznanili preostali dedinji. Skladno z drugim odstavkom 207. člena ZPP sodišče v času prekinitve postopka res ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, vendar pa je do izdaje izpodbijanega sklepa (po smrti stranke) prišlo zaradi zgoraj opisanih izjemnih okoliščin in ne samovoljnega delovanja sodišča prve stopnje. Prav tako ni mogoče šteti, da je takšno ravnanje kakorkoli vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (glede na v nadaljevanju pojasnjene ugotovitve pritožbenega sodišča).

10. V konkretni zadevi je treba upoštevati, da gre za isti krog dedičev, torej, da sta B. B. in D. D. (oz. njena pravna naslednika7), ki sta bili stranki obravnavanega zapuščinskega postopka, tudi dedinji po (tekom postopka) umrli C. C.8 Obe dedinji sta bili z izpodbijanim sklepom seznanjeni že z dnem vročitve 10. 9. 2012, zato je neutemeljeno sklicevanje pritožnic, da so bile z izpodbijanim sklepom seznanjene šele, ko jim je bil ta vročen na zapuščinski obravnavi. Prvi odstavek 208. člena ZPP določa, da se postopek, ki je bil zaradi smrti stranke, ki v pravdi ni imela pooblaščenca, prekinjen, nadaljuje, ko ga dedič prevzame ali ko ga sodnik povabi, naj to stori. Pritožnice sodišču prve stopnje očitajo, da jih k prevzemu postopka ni pozvalo, kar pa niti ni odločilno. Prekinjeni postopek se lahko nadaljuje tudi, ko ga pravni nasledniki umrle stranke prevzamejo, torej brez uradnega poziva sodišča. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da za prevzem prekinjenega postopka ni potrebna izrecna izjava pravnega naslednika, ampak je ta mogoč tudi s konkludentnimi dejanji, kot je na primer s predlogom za nadaljevanje prekinjenega postopka.9 Pritožnice zatrjujejo, da so zapuščinski postopek prevzele šele na zapuščinski obravnavi 5. 7. 2022. Slednje pa ne drži. Dedinja B. B. je po pooblaščencu 26. 7. 2021 vložila predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka s sočasnim predlogom za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. V vlogi je zatrjevala, da je bil v zapuščinskem postopku po umrli C. C. izdan sklep o dedovanju, po katerem je bila za njeno dedinjo do ½ razglašena sama, za dediča druge ½ pa pravna naslednika takrat že pokojne D. D. (nečak in nečakinja, vsak do ¼). V sočasnem predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju pa je sodišče prve stopnje zaprosila, da dodatno zapuščino razdeli med dedinje po prvotnem sklepu o dedovanju.10 Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dedinja B. B. s takšnim procesnim dejanjem (konkludentno) prevzela postopek.

11. V skladu s četrtim odstavkom 208. člena ZPP, na katero upravičeno opozarjajo pritožnice, pa začnejo roki, ki so zaradi prekinitve postopka prenehali teči 24. 1. 2012, ponovno teči od dneva vročitve sklepa o nadaljevanju prekinjenega postopka stranki. Sodišče prve stopnje sklepa o nadaljevanju prekinjenega postopka ni izdalo. Takšna opustitev je privedla do situacije, ko pritožbeni rok dedinj zoper izpodbijani sklep še ni pričel teči, kljub temu, da sta obe (že) prevzeli postopek po svoji pravni prednici. Pritožbeno sodišče je pritožbo zato vsebinsko obravnavalo.

**Vsebinska presoja pritožbe**

12. Pritožnice sodišču prve stopnje očitajo, da je izdaja izpodbijanega sklepa obremenjena s postopkovnimi kršitvami. Da to ne drži, je pritožbeno sodišče ugotovilo že v 9. točki obrazložitve tega sklepa.

13. V skladu z 221. členom ZD se v primeru, ko je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najdeno novo premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da sodi v zapuščino, le-to razdeli z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, pri čemer se nova zapuščinska obravnava ne opravi. Pritožnice pravilno opozarjajo, da ZDen vsebuje posebna pravila za dedovanje denacionaliziranega premoženja, predvsem o obvezni izpeljavi novega zapuščinskega postopka v primeru, ko zapustniku po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pripade novo premoženje na podlagi odločbe o denacionalizaciji (74. člen ZDen). Teorija pojasnjuje, da je takšen odstop od splošnih pravil ZD predviden iz dveh razlogov. Najprej, ker bo denacionalizirano premoženje nemalokrat večje od premoženja, o katerem je bilo odločeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju. In drugič, ker bo zapustnik (nevede, da v zapuščino sodi tudi denacionalizirano premoženje), s svojim premoženjem oporočno razpolagal, dediči pa posledično podali dedne izjave ali sklenili dednopravne pogodbe.11 V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje z vsemi v tem postopku izdanimi sklepi12 že odločilo o dedovanju premoženja, ki je zapustniku pripadlo na podlagi delnih odločb o denacionalizaciji. Ne gre torej za situacijo, v kateri bi bilo treba uporabiti (specialnejši) 74. člen ZDen. Prav tako zapustnik ni napravil oporoke, dedinje pa v predhodnem postopku niso sklenile dednopravne pogodbe, niti podale dednih izjav.13 V takšnem primeru 82. člen ZDen izrecno napotuje na uporabo splošnega pravila iz 221. člena ZD. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno in v skladu z zakonom, ko je pri izdaji izpodbijanega sklepa upoštevalo splošno pravilo iz 221. člena ZD.

14. Zmotno je pritožbeno stališče, da pisna izjava C. C. o odstopu dednega deleža sodedinji s 7. 10. 2009 ni pravno upoštevna. Pritožnice izpostavljajo, da je sporno, da je bila odstopna izjava podana po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Tako teorija, kot sodna praksa, zavzemata stališče, da se lahko naknadno najdeno premoženje razdeli povsem drugače kot prvo.14 Skladno s 138. členom ZD sta izjava o sprejemu dediščine in izjava o odpovedi dedovanju nepreklicni, pri čemer zadnja ne more biti delna, ne pogojna. Sodišče prve stopnje tako zavezujejo (zgolj) že podane dedne izjave o sprejemu ali odpovedi dednega deleža. V kolikor so te spoštovane, pa je dedičevo razpolaganje s svojim dednim deležem (tudi) na naknadno najdenem premoženju, prosto. Povedano drugače, dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dednega deleža na (takrat) znanem obsegu zapuščine, tudi v primeru pozneje najdenega premoženja ne more več podati izjave o odpovedi dedovanju (ali obratno).15 Lahko pa s svojim dednim deležem razpolaga v korist sodediča (npr. z odstopno izjavo oziroma dednim dogovorom). Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi. Pritožbeno sodišče je že v več odločbah pojasnilo, da je treba izjavo o odstopu dednega deleža šteti za sprejem dediščine in sočasni odstop dednega deleža sodediču. Dedna izjava dedinje C. C. je tako ostala nespremenjena (sprejem dediščine) in ustreza njenemu dednopravnemu upravičenju, ugotovljenemu s prvotnim sklepom o dedovanju s 26. 10. 2000. Njena odstopna izjava ne predstavlja prenosa dedne pravice, saj je ta neprenosljiva in vezana na točno določeno osebo. Gre zgolj za razpolaganje s sprejeto dediščino, tako očitki, da odstopna izjava posega v res iudicata, niso utemeljeni.

15. Vrhovno sodišče RS je v načelnem pravnem mnenju s 15. 4. 1970 (VSS 2-3/70, objava stran 227) pojasnilo, da se odpoved dediščini v korist sodediča šteje za izjavo o odstopu deleža na znanem zapustnikovem premoženju in ne o odstopu deleža na pozneje najdenem premoženju. Odstopna izjava dedinje je bila podana 7. 9. 2010 (notarsko overjena 23. 1. 2010), sodišče pa jo je prejelo 19. 3. 2010. Podana je bila skoraj sočasno s predlogom za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju (s strani dedinje D. D.). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je odstopno izjavo upoštevalo, saj je šlo v tem primeru za tedaj 'znan obseg premoženja' – in sicer (točno določeno) premoženje, zajeto v dodatnem sklepu o dedovanju s 30. 11. 2011 (in predhodno v predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju). V primeru, da bi se tudi kasneje (po izdaji navedenega dodatnega sklepa o dedovanju) našlo novo premoženje, pa se odstopna izjava ne bi upoštevala in bi moralo sodišče prve stopnje (ponovno) ugotavljati voljo dedinj (oziroma pravnih naslednikov) glede kasneje najdenega premoženja.

16. Pritožnice se sklicujejo, da gre pri podani odstopni izjavi za pravni posel za primer smrti (negotia mortis causa), ki pa je zaradi neizpolnjevanja obličnostnih zahtev, neveljaven. S pravnim poslom mortis causa (npr. oporoko), se zapustnik zavezuje glede razpolaganja s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti in katerega pravni učinki nastopijo šele z zapustnikovo (oporočiteljevo) smrtjo. Skladno z drugim odstavkom 136. člena ZD pa odstop dednega deleža sodediču predstavlja pogodbo civilnega prava, s katero pogodbenik („odstopnik“) ne razpolaga s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti ampak s premoženjem, ki ga ima ob sklenitvi pogodbe. To pomeni, da je dedinja najprej sprejela dedovanje16 in nato (inter vivos) svoj dedni delež odstopila sodedinji. Veljavnost takšnega posla tudi ni odvisna od odobritve preostalih dedičev, ki pri poslu niso udeleženi. Vsak poslovno sposoben dedič lahko s svojim dednim deležem prosto razpolaga ter ga (tudi) odstopi kateremu od sodedičev. Nadalje tudi ne vzdrži pritožbeni očitek, da odstopna izjava ni veljavna, ker na njej ni podpisa dedinje D. D., s katerim bi potrdila, da odstopljeni dedni delež sprejema. Enostranski pravni posel odstopa dednega deleža po mnenju pritožnic ni mogoč. Skladno s 146. členom ZD in veljavno sodno prakso17 sme dedič pred delitvijo zapuščine, svoj dedni delež v celoti ali deloma prenesti na sodediča, pri čemer mora biti takšna pogodba o prenosu overjena. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bila odstopna izjava overjena 23. 1. 2010, kar niti ni sporno. Nadalje je pravilno domnevati, da je D. D. odstopljeni dedni delež sprejela (najmanj) konkludentno, saj je bila odstopna izjava sodišču 19. 3. 2010 predložena s strani njenega (takratnega) pooblaščenca. Nenazadnje zakon tudi ne predvideva, da bi morala biti izjava o sprejemu odstopljenega deleža podana sočasno z izjavo o odstopu dednega deleža ali v posebej prepisani obliki. Tako ni dvoma, da podana odstopna izjava zahtevane obličnostne pogoje izpolnjuje.

17. Razlogi, ki jih uveljavlja pritožba tako niso utemeljeni, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD). Pritožbeno sodišče se je do relevantnih pritožbenih navedb opredelilo in na podlagi zgornjih ugotovitev pritožbo dedinj, kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

18. V skladu z določbo 1. odstavka 174. člena ZD in ker ne gre za situacijo iz tretjega odstavka istega člena, pravni nasledniki dedinje D. D. stroške odgovora na pritožbo nosijo sami.

1 V nadaljevanju zapustnik. 2 Iz sklepa izhaja, da se je zapuščinski postopek po zapustniku že vodil in bil pravnomočno zaključen pred pristojnim sodiščem v Avstriji. Ker je v Sloveniji naknadno prišlo do vračanja podržavljenega premoženja zapustniku, se je skladno s 1. odstavkom 74. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pred Okrajnim sodiščem v Kranju izvedel nov zapuščinski postopek. 3 Ki jo je sodišče prejelo 19. 3. 2010. 4 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji; v nadaljevanju ZPP. 5 Uradni list SRS, št. 15/76 z nadaljnjimi spremembami; v nadaljevanju ZD. 6 Prvi indic, da bi lahko bila dedinja pokojna je bil neuspešna vročitev izpodbijanega sklepa, na podlagi katere je sodišče prve stopnje opravilo uradne poizvedbe preko oddelka za mednarodno sodelovanje Ministrstva za pravosodje. 7 D. D. je 2016 umrla, za njena dediča sta bila razglašena E. D. in F. F. Slednja sta bila kot njena pravna naslednika s sklepom o dedovanju proglašena tudi za dediča po C. C. 8 Skladno s 132. členom ZD dediči na podlagi zakona vstopijo v vse zapustnikove podedljive pravice in obveznosti že v trenutku smrti (ipso iure), in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. 9 Tako je bila prva takšna vloga dedinje D. D. s 16. 4. 2013, ko je sodišču prve stopnje posredovala podatke o smrti stranke in navedla, da sta edini dedinji ona in njena sestra B. B. 10 Pri čemer je navedla, da se bo o nadaljnjem dedovanju 1/3 deleža, ki pripade posamezni (zdaj pokojni) dedinji, odločalo v zapuščinskem postopku po njej. 11 Glej Dedovanje z uvodnimi pojasnili prof. dr. Karla Zupančiča, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, letnik 2005, str. 158. 12 Tako s sklepom o dedovanju s 26. 10. 2000, kot z dodatnimi sklepi o dedovanju (5). 13 Brez pravnega učinka so tiste dedne izjave in dednopravne pogodbe, ki so bile podane oziroma sklenjene do izdaje odločbe o denacionalizaciji, pa upravičenci oziroma udeleženci pri tem niso upoštevali obsega premoženja pred podržavljenjem oziroma pričakovanega premoženja po denacionalizaciji. 14 Tako dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, procesna ureditev, GV založba, Ljubljana, letnik 1999, str. 175. 15 Drugi odstavek 138. člena ZD za izjemne primere, ko je bila dedna izjava podana pod silo, grožnjo, z zvijačo ali v zmoti, predvideva možnost preklica. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo. 16 Ki je skladno s 132. členom ZD nanjo prešlo že v trenutku zapustnikove smrti, prav tako je v konkretni zadevi dedno izjavo o sprejemu dediščine podala pred izdajo prvotnega sklepa o dedovanju. 17 Tako tudi sodba in sklep VSRS II Ips 51/2006, ki pojasnjuje, da je posebna oblika v zakonu predpisana zato, ker dedič z njo posega v že pravnomočen sklep o dedovanju.