Jedro

Tožena stranka je ob predhodnem preizkusu vloge pravilno zavrgla tožničino ponovno zahtevo za uveljavitev vdovske pokojnine, ker se je o isti upravni zadevi - pravici do vdovske pokojnine - že vodil sodni postopek. V času izdaje izpodbijanih odločb, katerih pravilnost in zakonitost se na podlagi 63. člena ZDSS-1 presoja v tem sporu, postopek po prvotni zahtevi še ni bil pravnomočno končan, saj se je sodni postopek o isti upravni zadevi še vodil. To pa predstavlja oviro za vsebinsko odločanje o ponovni tožničini zahtevi v predsodnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo sklepa tožene stranke št. … z dne 27. 2. 2012 in odločbe tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2012. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Tožnica opisuje okoliščine, iz katerih naj bi izhajala zunajzakonska skupnost s pokojnim A.A.. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

V tem sporu tožnica izpodbija sklep tožene stranke z dne 27. 2. 2012, s katerim je bila zavržena njena zahteva za priznanje pravice iz pokojninskega zavarovanja, in sicer na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami), ter odločbo tožene stranke z dne 14. 5. 2012 o zavrnitvi pritožbe zoper ta sklep.

V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, v zvezi z 12. in 249. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pristojni organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Na podlagi te določbe je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka ob predhodnem preizkusu vloge pravilno zavrgla tožničino ponovno zahtevo za uveljavitev vdovske pokojnine z dne 4. 10. 2010, ker se je o isti upravni zadevi - pravici do vdovske pokojnine - že vodil sodni postopek. Tožnica je namreč uveljavljala sodno varstvo pravic zoper odločitvi tožene stranke z dne 19. 10. 2009 in z dne 20. 7. 2010 s tožbo z dne 9. 8. 2010. V času izdaje izpodbijanih odločb, katerih pravilnost in zakonitost se na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami) presoja v tem sporu, postopek po prvotni zahtevi z dne 7. 9. 2009 še ni bil pravnomočno končan, saj se je sodni postopek o isti upravni zadevi še vodil. To pa predstavlja oviro za vsebinsko odločanje o ponovni tožničini zahtevi v predsodnem postopku.

V predsodnem (upravnem) postopku mora namreč tožena stranka opraviti predhodni preizkus zahteve stranke za uvedbo upravnega postopka, in sicer z namenom, da preveri, če so izpolnjene vse procesne predpostavke za začetek postopka. Če procesne predpostavke niso izpolnjene, se organ ne spušča v meritorno presojo o utemeljenosti postavljene zahteve, temveč zaradi dejstva, da take vloge sploh ni mogoče obravnavati, to zavrže. Pritožbene navedbe o izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ki ji je bila tudi sicer že odmerjena z odločbo tožene stranke z dne 14. 3. 2013 za čas od 28. 7. 2009 dalje, za samo odločitev v obravnavanem primeru tako niso odločilnega pomena. Zavrženje vloge po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, kot je bila uporabljena v obravnavanem primeru, ne pomeni, da tožena stranka tožnici ne priznava pravice do vdovske pokojnine od 28. 7. 2009 dalje, ki jo je zahtevala v svoji vlogi, temveč da njene vloge sploh ni obravnavala, in sicer zaradi tega, ker niso bili izpolnjeni pogoji za začetek postopka. Zato v obravnavanem sporu sodišče pravilno ni presojalo utemeljenosti tožničine vloge, pač pa le zakonitost zavrženja tožničine vloge za uvedbo predsodnega (upravnega) postopka.

Prvostopenjska sodba, s katero je bil zavrnjen zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, je glede na obrazloženo pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).