Jedro

Tožnik v tožbi ne podaja trditev o protipravnem ravnanju toženke kot sodnice, niti o njeni zlorabi položaja. Navaja le nestrinjanje z odločbo, ki jo je izdalo sodišče, to pa ne pomeni protipravnega ravnanja sodnice. Protipravnega ravnanja sodnice ne predstavlja niti sprejeta dokazna ocena, zato kršitve pravičnosti, poštenosti in zakonitosti niso podane. Ker tožnik ni postavil trditev v zvezi z elementi odškodninske odgovornosti, ki spadajo v njegovo domeno, iz dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in tožba ni sklepčna.

Izrek

1. Pritožba zoper zamudno sodbo se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča RS se zavrže.

Obrazložitev

: Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino 5.000,00 EUR ter mu povrniti vse stroške sodnega postopka (takse, dnevnice, stroške potovanja,…). Ugotovilo je, da iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Z izpodbijanim sklepom pa je Vrhovno sodišče za odločanje na drugi stopnji določilo Višje sodišče v Ljubljani.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik, in sicer, kot navaja, ker sodba nasprotuje moralnim pravilom. Bistvo njegovih pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje ves čas strogo sledilo zakonu in onemogočilo spregled formalno pravnih pomanjkljivosti s tožnikove strani ter hkrati ni samo ugotavljalo dejstev, ki jih sam ni navajal. S tem pa je nevede in nehote kršilo načelo enakosti pred zakonom, ker s sodnico, ki jo toži, ni v enakem položaju. Nadalje navaja, da je bila dolžnost toženke opredeljena v ZPP in v Zakonu o sodniški službi, kjer med drugim piše, da moralno spornih, nezakonitih početij sodnik ne sme tolerirati na račun pravičnosti in poštenosti ter zakonitosti, da ne bi s takim svojim početjem škodoval stranki. In ravno v tem je po oceni tožnika toženka postopala mimo in v nasprotju s pooblastili, dolžnostmi in odgovornostmi. Pritožnik se sprašuje, ali zavrnitev potrebe po popravku tožbe, ki je bila kljub nesklepčnosti presojana in ocenjevana, pomeni izogibanje odgovornosti ali pomeni pristranskost. Odgovornost toženke pa je v tem, da je pritrdila izjavi, da Gaj ni živel pri tožniku, čeprav je tožnik trdil in dokazal drugače. Trditi nekaj o nekom, kar ni res, pa pomeni obrekovanje. S tem, ko je toženka pritrdila mnenju sodbe sodišča prve stopnje, da dokazov ni predložil, pa pomeni konkretno obtožbo. Kljub trditvam in dokazom, da je tožnik plačeval preživnino za hči, toženka tudi glede tega pritrdi mnenju sodišča prve stopnje, da preživnine ni plačeval. To pa pomeni, da ga je toženka obrekovala. Sodišče prve stopnje pa oceni, da je toženko hotel zgolj šikanirati. Res je zapisal, da odločitev slabo vpliva na otroško psiho in ne tudi, da vpliva na njegovo psiho, vendar je treba upoštevati, da so med starši in otroki različne vezi. Pravi moralni spaček pa je povzetek njegove dopolnitve tožbe, kjer je izrecno ločeval zahteve po alinejah. Trdi, da mu je škoda nastala zato, ker toženka ni izpolnila svoje dolžnosti in vsaj pomislila, da nekatere izjave v odgovoru na izvršbo ne morejo držati, kaj šele, da bi se v njej prebudil moralni gnev nad postopki sodišča prve stopnje. Čeprav bi lahko ali celo morala pomisliti, na moralno sporno zahtevo otrok, v imenu katerih ga toži njuna mati, tega ni storila. Pomisleka pa ni imela tudi glede tega, da z zanikanjem dogovora, ki ga je prej priznavala, poskuša le škodovati očetu otrok, kar pa zakoni izrecno prepovedujejo in glede tega tudi očita toženki, da bi kaj lahko storila v skladu s svojimi pooblastili, pa ni. Poleg tega je v tožbi navedel dejstva, da naj bi bila izvršba, na katero se je pritožil, nezakonita, ker je obsegala terjatve iz leta 2002 in 2003, v letu 2004 pa so terjatve na obroke preživnine in obresti nanje iz tega časa zastarale. Meni, da ima sodnica s pooblastili večjo odgovornost, odgovornost pa je moralna kategorija, ki se je ne da skriti za pooblastila. Že v prvem poskusu tožbe je pojasnil odgovornost sodnice za izjave kot soudeleženke, ki bi lahko preprečila ali podala ugovor na kontradiktornost izjav. Zato je iz vsega navedenega jasno, da mu je bila povzročena materialna škoda v višini 7.500,00 EUR, zraven pa še velika moralna škoda, ker je bil obrekovan, da šikanira sodnico. Meni, da so bile preslišane ali zakrite ravno tiste navedbe, glede katerih je tožil sodnico. Navedbe, ki so bile upoštevane, pa so bile nalašč napačno interpretirane, da bi potrdile odločbo sodišča, da zavrne njegov tožbeni zahtevek. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo razveljavi in jo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, ker ni vestno in skrbno presojalo vseh dokazov, ki jih je predložil ali se pozanimalo za dokaze drugod. Prav tako je izdalo zamudno sodbo v nasprotju z moralnimi pravili, zato je taka sodba neveljavna, prepovedana.

Pritožba ni utemeljena.

Razlogi, iz katerih se sme izpodbijati sodba, so določeni v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na podlagi prvega odstavka tega člena se sodba sme izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zamudna sodba pa se zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP). Sodbe tako ni mogoče izpodbijati iz razloga, ker nasprotuje moralnim pravilom. Pritožnik smiselno navaja, da pogojev za izdajo zavrnilne sodbe ni bilo. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so določeni v 318. členu ZPP. V tretjem odstavku tega člena je določeno, da sodišče izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode, če so podani elementi odškodninskega delikta in sicer, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno, če manjka le eden od naštetih elementov, odškodninske odgovornosti praviloma ni. Za tožnika to pomeni, da mora v tožbi v zvezi s tem navesti dejstva, ki utemeljujejo odškodninski tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožnika, glede na navedbe o ravnanju toženke, ki naj bi bilo protipravno in v vzročni zvezi z nastalo škodo, ni utemeljen. To pa zato, ker ne navaja trditev o protipravnem ravnanju toženke kot sodnice, niti o njeni zlorabi položaja, temveč navaja nestrinjanje z odločbo, ki jo je sodišče izdalo v postopku odločanja o pritožbi zoper odločbo prve stopnje. Trditev v zvezi z elementi odškodninske odgovornosti, ki spadajo v njegovo domeno, tako ni postavil in je zato zaključek sodišča prve stopnje, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev navedenih v tožbi, pravilna. Nestrinjanje z odločitvijo sodišča druge stopnje namreč ne pomeni protipravnega ravnanja članice senata oziroma tega ne pomeni sprejeta dokazna ocena in zato tudi kršitve pravičnosti, poštenosti in zakonitosti niso podane. Tožniku pa tudi ni bila kršena pravica enakosti pred zakonom. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s 105. členom ZPP, ko je tožniku tožbo vrnilo v popravo, ker ni bila sposobna za obravnavanje. Ko je tožbo popravil oziroma dopolnil, pa je ugotovilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz navedb v tožbi. V tem primeru pa tožniku tožbe ni bilo več dolžno vračati v popravo. Takrat veljavni ZPP namreč tega ni predvidel. V tretjem odstavku 318. člena ZPP je bilo določeno, da izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tako je sodišče prve stopnje tudi ravnalo. Pri tem mu tudi ni bilo treba pozivati tožnika k predložitvi dokazov. Stranke morajo namreč navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče pa sme ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale le, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (7. člen ZPP).

Ker razlogi, iz katerih pritožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Sklep Vrhovnega sodišča tožnik izpodbija, ker se mu zdi nemoralno, da Višje sodišče v Kopru dvomi v svojo sposobnost presoditi objektivnost njegove pritožbe, poleg tega na Višjem sodišču v Ljubljani dela sodnik, ki mu na zastavljeno vprašanje ni hotel odgovoriti. Podobno je navedeno sodišče ravnalo še v enem primeru.

Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

Vrhovno sodišče je na podlagi 67. člena ZPP določilo drugo stvarno pristojno sodišče za odločanje na drugi stopnji. Zoper to odločitev pritožba ni dovoljena. Z izpodbijanim sklepom namreč ni odločeno o utemeljenosti tožbenega zahtevka in tudi ne o dopustnosti tožbe. Gre za akt sodne uprave, v okviru katere odloča Vrhovno sodišče. Sodišče druge stopnje je zato pritožno kot nedovoljeno zavrglo (352. člen ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper drugo točko izreka te odločbe je dopustno vložiti pritožbo v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka odločbe. Vložiti jo je treba pri naslovnem sodišču, o njej pa odloča Vrhovno sodišče.