Jedro

Ni pomemben naziv same pogodbe, temveč njena vsebina.

Iz ugotovljene vsebine izhaja, da je bil predmet izpolnitve obveznosti, ki jo je s pogodbo prevzela tožena stranka, plačilo „večkrat cedirane terjatve“. Čeprav torej predmet pogodbene obveznosti tožene stranke ni bila vrnitev „blagovnega niti denarnega kredita“, temveč plačilo „terjatve, ki je nastala na podlagi cesijskih pogodb“, jo je /bila/ tožena stranka dolžna (pošteno) izpolniti (prvi odstavek 262. člena ZOR), če so, seveda, /bili/ izpolnjeni zakonski ali pogodbeno dogovorjeni pogoji.

Izrek

1. Reviziji se u g o d i, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Novem mestu (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača 932.086,68 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 15 % letne obrestne mere od petnajstih zneskov po 121.533,54 DEM od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje, vse do dne 31. 12. 2001, in nato preračunano po fiksnem menjalnem tečaju v valuto EUR na dan 31. 12. 2001, s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 15 % letne obrestne mere od tako izračunane glavnice v EUR od dne 1.1.2002 do dneva plačila (prvi odstavek izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 1,905.685,40 SIT pravdnih stroškov (drugi odstavek izreka).

(2) Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka). Zavrnilo pa je tudi njen zahtevek na povrnitev stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek izreka).

(3) Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov, pri čemer je konkretizirala revizijska razloga nepravilne uporabe materialnega prava (1. točka obrazložitve revizije) in bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka obrazložitve revizije). Podredno je predlagala spremembo sodb sodišč nižje stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma njuno razveljavitev (smiselno z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje). Pri tem je priglasila revizijske stroške.

(4) Prvenstveno je namreč tožeča stranka predlagala odstop revizije s spisom Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (VDT RS), zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Vendar pa je treba pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti vložiti neposredno pri VDT RS, medtem ko Vrhovno sodišče zadevni spis predloži VDT RS na njegovo zahtevo, ne pa na zahtevo stranke – morebitne pobudnice. Sicer pa iz podatkov spisa izhaja, da zahteva za varstvo zakonitosti v tej zadevi ni bila vložena.

(5) Revizija je bila vročena VDT RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Sporna pogodba.

(6) Predmet spora je pogodba o kreditu št. 205/95 (priloga A2), ki sta jo sklenila pravni prednik tožeče stranke (D. d.o.o.) kot kreditodajalec in tožena stranka (takrat: G. d.d.,) kot kreditojemalec. Njene bistvene določbe so naslednje:

1. člen: »Pogodbeni stranki ugotavljata, da ima G. p.o., do G. d.d., terjatev po pogodbi o prenosu pravic v zvezi z zemljiščem V., cona 2/2, 3, 4, 5.«

2. člen: »Ker obstajajo skupni dolgoročni gospodarski interesi, daje kreditodajalec kreditojemalcu na podlagi zgoraj navedene pogodbe in pogodbe o odkupu terjatev kratkoročni blagovni kredit v znesku 1,707.000,00 DEM.«

3. člen: »Kreditojemalec se zavezuje vrniti kredit skupaj s pripadajočimi obrestmi v roku 15 mesecev od dneva pridobitve soglasja o sklenjenem kreditnem poslu s strani Narodne banke Hrvaške in Banke Slovenije ter skladno z anuitetnim načrtom, ki je sestavni del te pogodbe. Kreditojemalec bo vračal kredit v DEM.«

6. člen: »Pogodba se operativno izvede, ko se pridobi soglasje s strani Narodne banke Hrvaške in Banke Slovenije.« Dosedanji potek postopka.

(7) Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sklenjeni pravni posel (pogodba o kreditu št. 205/95) ne učinkuje, ker ni bil izpolnjen dogovorjeni odložni pogoj (saj »soglasja Narodna banka Hrvaške ni dala, niti ni tožena stranka ali kdorkoli drug zaprosil za to soglasje, niti ji ni bilo dano o tem poslu nobeno obvestilo«). Zato je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

(8) Sodišče druge stopnje je upoštevalo, da predmet sporne pogodbe ni bil kredit, pač pa »terjatev iz pogodbe o prenosu pravic in obveznosti iz naslova priprave gradbenega zemljišča ter financiranja in izgradnje skupnih komunalnih objektov in naprav za naselje V. P. na V. G. pri Z. z dne 14. 5. 1991«. Tako je zaključilo, da je navedena pogodba o kreditu, ki je podlaga tožbenega zahtevka, navidezna. Ker takšna pogodba po prvem odstavku 66. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) nima učinka med pogodbenima strankama, tožbeni zahtevek iz naslova kreditne pogodbe materialnopravno ni utemeljen.

(9) Kadar navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga pogodba, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 66. člena ZOR). Ker tožeča stranka ni podala »konkretnih trditev o terjatvi iz prikrite pogodbe«, tudi tožbeni zahtevek iz naslova prikrite (zaradi nesklepčnosti tožbe) materialnopravno ni utemeljen.

Podatki sodnega registra glede tožeče stranke.

(10) Iz podatkov sodnega registra Okrožnega sodišča v Novem mestu ... izhaja, da je bila tožeča stranka izbrisana zaradi prenosa sedeža (na podlagi sklepa z dne 6. 12. 2004, opr. št. Srg 2004/00743). Sedaj je kot N. d.o.o., vpisana pri Okrožnem sodišču v Ljubljani ... Torej je lahko pravdna stranka.

Revizija je utemeljena.

(11) Revizija je izredno pravno sredstvo, namenjeno odstranjevanju procesnih in pravnih napak. Zato je v skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz vsebine revizije (sklicevanja na »celotno verigo pravnoposlovnih dogodkov, ki so se odvijali med P. kot dolžnikom iz kreditne pogodbe ter tožencem in pravnimi predniki družbe D.«; sklicevanja na izvedene dokaze – »predpravdno priznavanje dolga, zapisnik 12.9.97, finančno kartico, revizijsko poročilo, podpisovanje sporazumov ponovne ugotovitve obveznosti s P. in D.«; ter sklicevanja na »opustitev izvedbe ključnega dokaza z izvedencem« finančne stroke) pa izhaja ravno to. Revidentka je namreč oporekala ugotovljenemu dejanskemu stanju in dokazni oceni sodišč (prve in druge stopnje), katera dejstva (na podlagi izvedenih dokazov) štejejo za dokazana. Zato pri uveljavljanem revizijskem razlogu vsebinsko ne gre za absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

(12) Revidentka se je v zvezi z opustitvijo izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke sklicevala tudi na »poseg v pravico do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave«. Vendar pa gre pri takšnem sklicevanju (kot navedeno) vsebinsko za nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

(13) Prvostopna ugotovitev, da »predmet pogodbe A2, na katero tožeča stranka opira svoj zahtevek, ni bil niti blagovni niti denarni kredit«, ter da »iz razlogov prvostopne sodbe, oprtih na pogodbe v prilogah A24, C2, A9, A19 in A2, izhaja, da tožbeni zahtevek predstavlja večkrat cedirano terjatev«, na kateri je drugostopno sodišče temeljilo materialnopravni zaključek o navideznosti sporne kreditne pogodbe, ni odločilnega pomena. Tožena stranka namreč med postopkom ni (niti pred sodiščem druge stopnje, v morebitnem odgovoru na pritožbo) zatrjevala, da dejanska (resnična) volja pogodbenih strank ni bila, da nastane vtoževana pogodbena obveznost. (14) Tako kot je morala tožeča stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, bi morala tožena stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje ugovore (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi tožena stranka zatrjevala takšne okoliščine konkretnega posla, ki bi kazale na njegovo navideznost, kar je tudi razumljivo, saj se na navideznost sporne kreditne pogodbe ni sklicevala. Sicer pa tudi ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za materialnopravni zaključek o fiktivnosti »pogodbe o kreditu št. 205/95« oziroma o obojestranskem zavestnem neskladju med voljo in izjavo pogodbenih strank.

(15) Celo nasprotno, ugotovitev sodišča prve stopnje, da »ni šlo za nakazilo kredita v DEM« niti »za blagovni kredit, temveč za preimenovanje pravic in obveznosti, ki jih je imel G. p.o., v blagovni kredit«, kaže na skupen namen pogodbenikov, da uredita obveznost tožene stranke, ki je izvirala iz preteklosti. Navedeno potrjujejo tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je bila kreditna pogodba mišljena »kot pripoznava dolga v smislu sporazuma upnika in dolžnika«, ki je »utrdila obstoječ dolg tožene /stranke/ ter uredila vprašanje pogodbenih modalitet (plačil, obrokov in obresti)«.

(16) Sicer pa ni pomemben naziv same pogodbe, temveč njena vsebina. Iz ugotovljene vsebine izhaja, da je bil predmet izpolnitve obveznosti, ki jo je s pogodbo prevzela tožena stranka, plačilo »večkrat cedirane terjatve«. Čeprav torej predmet pogodbene obveznosti tožene stranke ni bila vrnitev »blagovnega niti denarnega kredita«, temveč plačilo »terjatve, ki je nastala na podlagi cesijskih pogodb« (kot to izhaja tudi iz navedb tožeče stranke v pritožbi), jo je /bila/ tožena stranka dolžna (pošteno) izpolniti (prvi odstavek 262. člena ZOR), če so, seveda, /bili/ izpolnjeni zakonski ali pogodbeno dogovorjeni pogoji.

(17) Sodišče druge stopnje je pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje, vendar »iz drugih razlogov«, ki pa po oceni revizijskega sodišča niso bili odločilnega pomena, zaradi česar pritožbeno sodišče ni presodilo utemeljenosti drugih odločilnih pritožbenih navedb in nanje ni odgovorilo. Zato je Vrhovno sodišče reviziji v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (1. točka izreka), v katerem naj odgovori na »pritožbene navedbe, ki nasprotujejo prvostopnemu stališču, da je soglasje Narodne banke Hrvaške pogoj, ki odlaga učinkovanje pogodbe«.

(18) Glede na razveljavitev izpodbijane sodbe je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za novo končno odločbo (2. točka izreka).