Jedro

Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom Zštip (dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča) pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in ki v kraju izobraževanja tudi dejansko biva. Tožnik je ta pogoj dokazal. Ugotovljeno je bilo, da se tožnik izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in da je v kraju izobraževanja tudi dejansko bival, že pred začetkom študijskega leta. Sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pomeni lahko zgolj prekršek po ZPPreb, ne pa tudi ugotovitve neizpolnjevanja pogojev za Zoisovo štipendijo oziroma priznanje spornega dodatka v danem primeru. Zato tožena stranka tožniku dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča neutemeljeno ni upoštevala pri izračunu višine Zoisove štipendije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženca z dne 18. 6. 2013 in odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendij z dne 14. 11. 2012 v 2. točki izreka ter odločilo, da višina Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 znaša 217,62 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec ter je toženec dolžan tožniku izplačati že zapadle in še neplačane zneske Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 v višini 1.026,36 EUR v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodbe. Sodišče je menilo, da Zakon o štipendiranju (Zštip, Ur. l. RS, št. 59/2007 in nadaljnji) ter Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 51/2008) ne vsebujeta nobenega določila glede pogojev in postopka dodeljevanja Zoisovih štipendij in dodatkov k tej štipendiji glede datuma do katerega morajo biti izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do Zoisove štipendije in dodatkov k tej štipendiji. Prav tako ni določen rok, do katerega se mora štipendist nastaniti v kraju študija, da pridobi pravico do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, niti ni določen rok za predložitev dokazila o tem, niti vrsta dokazila oziroma, da je to lahko le potrdilo o prijavi začasnega prebivališča. Zoper ugodilno sodbo se pritožuje toženka. Meni, da tožbeni zahtevek tožnika ni bil določno opredeljen kot je to zahtevano v prvem odstavku 180. člena Zakona o pravdnem postopku ter v prvem in drugem odstavku 73. člena ZDSS-1 in je tako podana bistvena kršitev določb 339. člena ZPP. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da Zakon o štipendiranju ne vsebuje datuma, do katerega morajo biti izpolnjeni pogoji za priznanje pravice oziroma nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije in dodatkov k tej štipendiji. Pritožba meni, da morajo biti pogoji za pridobitev štipendije izpolnjeni na prvi dan šolskega leta oziroma študijskega leta, saj se štipendija dodeli od septembra oziroma 1. oktobra dalje. Vlaganje zahtev zunaj poziva Javnega sklada tudi ni mogoče. Če pogoj na dan 1. 10. ni izpolnjen, je to razlog za zavrnitev zahtevka. Napačno je stališče sodišča, da Zštip določa le obdobje priznanja pravice do štipendije, ne pa tudi dodatkov k štipendiji. Dodatek je po 3. členu Zštip del štipendije in velja zanj glede izpolnjevanja pogojev enako kot za štipendije. Do dodatka je tako upravičen nekdo, ki je pravočasno vložil prijavo začasnega prebivališča, kar je tudi zahteva iz Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2D, Ur. l. RS, št. 57/12). Dodatek se med letom ne more dodeliti študentu, ki se v kraj študija preseli po začetku študijskega leta, saj ne gre za takšno spremembo, ki bi vplivala na to, ali bo štipendist še prejemal štipendijo ali ne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Na podlagi navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti do kršitve določb 339. člena ZPP, ki jo pritožba navaja in sicer, da naj tožbeni zahtevek ne bi bil določno opredeljen.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 18. 6. 2013, s katerim se je pritožba tožnika zoper odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 14. 11. 2012 zavrnila kot neutemeljena. Z odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z dne 14. 11. 2012 je bilo ugodeno vlogi tožnika in mu je bila dodeljena štipendija za izobraževanje na Fakulteti A., program 2. ST. UN fizika od 1. 10. 2012 do konca izobraževalnega programa. Javni sklad je tožniku odmeril štipendijo v višini 132,09 EUR mesečno. Poleg zneska osnovne štipendije v višini 101,78 EUR je priznal še dodatek na vrsto in področje izobraževanja v višini 30,31 EUR, ni pa mu bil priznan dodatek za bivanje, ker je štel, da bi moral tožnik imeti prijavljeno prebivališče v kraju izobraževanja 1. oktobra, torej na začetku študijskega leta. Po mnenju toženke se ta dodatek med šolskim ali študijskim letom ne more uveljavljati samostojno oziroma naknadno.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbe, da je bil tožbeni zahtevek tožnika nedoločen. Tožnik je v tožbi z dne 11. 7. 2013 določno izpodbijal in navedel obe odločbi, o katerih je odločilo sodišče in zahteval, da naj sodišče odloči o spornem dodatku, tako da se mu dodatek za bivanje dodeli za čas vsaj od 5. 11. 2012 dalje. Tako opredeljen tožbeni zahtevek je določno opredeljen in je v skladu s 73. členom ZDSS-1. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa izhaja tudi iz v spisu predložene listinske dokumentacije, je tožnik dne 21. 8. 2012 na Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije naslovil vlogo za uveljavitev pravice oziroma za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 na predpisanem obrazcu. Javni sklad RS je tožnika dne 24. 10. 2012 pozval, da vlogo dopolni, saj je ugotovil, da je vloga nepopolna in sicer dopolniti jo mora s potrdilom upravne enote o prijavi začasnega prebivališča, v roku 8 dni od prejema poziva. Tožnik je vlogo osebno dopolnil in oddal potrdilo upravne enote dne 7. 11. 2012. Priložil je potrdilo o prijavi začasnega prebivališča, iz katerega izhaja, da je od 5. 11. 2012 dalje prijavljen na naslovu B.. Toženka je z odločbo z dne 14. 11. 2012 ugotovila, da je vloga bila popolna dne 7. 11. 2012, torej pred dnevom, ko je o njej odločala. Dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča pa je zavrnila, ker je štela, da je tožnik izkazal, da na naslovu začasnega prebivališča stanuje z dnem prijave 5. 11. 2012. Tožnik je v pritožbi pojasnil, da biva izven kraja svojega stalnega prebivališča že od samega začetka študija in ne šele od 5. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju prič C.C. in D.D. (dedka in tete tožnika, ki živita v hiši, kamor se je začasno preselil tožnik), ugotovilo, da je tožnik že na začetku študijskega leta s 1. 10. 2012 bival na navedenem naslovu in da zaradi tega tožniku gre dodatek že od začetka študijskega leta.

Ravno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik že z začetkom študijskega leta, torej na dan 1. 10. 2012 bival na začasnem naslovu pri svojem dedku pomeni, da je tožnik že na ta dan izpolnjeval pogoje tudi za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Tožnik je resda šele na poziv toženke nepopolno vlogo dopolnil s potrdilom o začasnem prebivanju, sodišče prve stopnje pa pravilno razloguje, da je potrdilo o prijavi začasnega prebivališča le eden izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edini.

V danem primeru torej ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oziroma višino te štipendije, temveč na to, da je toženka v okviru predsodnega upravnega postopka nepopolno ugotovila dejansko stanje in v posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožniku ni priznala spornega dodatka, čeprav je tožnik že od samega začetka študijskega leta bival v kraju študija. Tožena stranka je tako napačno materialnopravno odločila, ko tožniku dodatka za izobraževanje zunaj prebivališča ni upoštevala v višini štipendije.

Materialnopravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zštip in v Pravilih. Pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča k Zoisovi štipendiji izhaja iz četrte alineje 26. člena Zštip. Ta dodatek pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in sicer za bivanje v višini 79,00 EUR ali za prevoz v primestna ali medkrajevnem prometu v oddaljenosti 5 km in več do kraja izobraževanja od kraja stalnega prebivališča in sicer v višini največ 93,00 EUR, odvisno od oddaljenosti od kraja izobraževanja in subvencije za prevoz po drugih predpisih, tako kot to določa prvi odstavek 30. člena Zštip.

Pritožbeno sodišče šteje, da je navedeno v predmetni zadevi odločilnega pomena, zato tudi ne odgovarja na pritožbene navedbe, da je napačno stališče sodišča, da Zštip ne vsebuje datuma, do katerega morajo biti izpolnjeni pogoji za priznanje pravice oziroma nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije in dodatka k tej štipendiji in da je dodatek sestavni del štipendije ter da zanj veljajo glede pogojev enaki pogoji kot za samo štipendijo, kar pomeni, da se med študijskim letom kljub preselitvi študenta v kraj študija ta dodatek študentu ne more dodeliti, saj ne gre za takšno spremembo, ki bi vplivala na to, ali bo štipendist še prejemal štipendijo ali ne, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje, navedeno za odločitev v pritožbeni zadevi ni relevantno. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, je edina pomembna okoliščina, ki vpliva na to, ali je tožnik upravičen do spornega dodatka k štipendiji, ugotovitev, da je tožnik v kraju začasnega bivanja pri svojem dedku na naslovu B. bival že na začetku študijskega leta, torej 1. 10. 2012, nadalje da je tožena stranka v okviru upravnega postopka o tem s strani tožnika bila seznanjena in je tako nepopolno ugotovila dejansko stanje in v posledici tega tudi materialnopravno napačno odločila.

Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom Zštip pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in ki v kraju izobraževanja tudi dejansko biva. Tožnik je tekom pritožbenega postopka in tekom sodnega postopka ta pogoj dokazal in sicer je bilo ugotovljeno, da se tožnik izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in da je v kraju izobraževanja tudi dejansko bival, vse navedeno že pred začetkom študijskega leta, torej pred 1. 10. 2012. Pravilno je v zvezi s tem stališčem sodišča prve stopnje, da sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pomeni lahko zgolj prekršek po Zakonu o prijavi prebivališča (ZPPreb, Ur. l. RS, št. 59/2006), ne pa tudi ugotovitve neizpolnjevanja pogojev za Zoisovo štipendijo oziroma priznanje samega spornega dodatka v danem primeru.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.