Jedro

ZUJF je priznanje pravic po ZVV omejil na veterane, ki so dopolnili 55 let starosti ali je pri njih nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, kot eno od pravic (do zdravstvenega varstva) po ZVV je še dodatno omejil tako, da je do plačila omenjenih zdravstvenih storitev vojni veteran upravičen le, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Pravica do veteranskega dodatka je odvisna od višine prejemkov na družinskega člana. Zdravstveno stanje, na katero se sklicuje tožnik, in povečani stroški iz tega naslova tako ne pomenijo pravno relevantnih okoliščin za odločitev v zadevi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da tožniku kot vojnemu veteranu od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva, v 2. točki izreka odločbo iste upravne enote št. 130-6/2009 z dne 15. 1. 2009 z dnem 1. 1. 2013 razveljavil in v 3. točki izreka ugotovil, da niso nastali posebni stroški postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožniku z odločbo z dne 15. 1. 2009 priznana pravica do zdravstvenega varstva. Na podlagi določb 100. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki spreminja 6. člen Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), ima pravico do varstva vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njem nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Po 101. členu ZUJF, ki spreminja 15. člen ZVV-UPB2, se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. ZUJF v prvem odstavku 231. člena še določa, da se upravičencem, vojnim veteranom, ki so bili na dan 31. 5. 2012 upravičeni do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja po ZVV, pravica zagotavlja do 1. 1. 2013. Na podlagi drugega odstavka 231. člena ZUJF upravne enote odločijo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev po ZVV od 1. 1. 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice po tem zakonu. In še: Če upravna enota ugotovi, da vojnemu veteranu po ZUJF pravica od 1. 1. 2013 ne pripada, z odločbo, izdano v tem postopku, razveljavi odločbo o pravici, priznani na podlagi ZVV.

Po podatkih, s katerimi razpolaga prvostopni organ, tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in tudi ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev. Zato mu z ozirom na citirane zakonske določbe pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 ne pripada. Prvostopni organ ugotavlja še, da v postopku niso nastali posebni stroški, ki bi bremenili organ ali stranko.

Drugostopni upravni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je odločitev prve stopnje pravilna in zakonita. Tožnik je nedvomno dopolnil 55 let, vendar ni uživalec veteranskega dodatka, iz zbranih podatkov pa tudi ne sledi, da bi izpolnjeval pogoje za njegovo pridobitev. Pritožbene navedbe, po katerih je zaradi težkih zdravstvenih in socialnih razmer upravičen do zdravstvenega varstva po ZVV pa glede na povedano in citirano zakonsko ureditev, ne morejo vplivati na odločitev.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo) ter povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je dejansko stanje v zadevi drugačno, kot trdi tožena stranka. Meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka, saj je star več kot 55 let in ima priznan status vojnega veterana. Poleg tega je iz zdravstvenih razlogov povsem dela nezmožen. Zato ima tudi povečane stroške, ker mora uživati dietno prehrano in se redno voziti na zdravniške preiskave. Posledično je izpodbijana odločitev zmotna tako v dejanskem kot v materialnopravnem pogledu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno navaja že tožena stranka v odgovoru na tožbo, je ZUJF priznanje pravic do varstva po ZVV omejil na veterane, ki so dopolnili 55 let starosti ali je pri njih nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, kot eno od pravic (do zdravstvenega varstva) po tem zakonu pa je še dodatno omejil na ta način, da je do plačila omenjenih zdravstvenih storitev vojni veteran upravičen le v primeru, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka, ki prav tako predstavlja eno od pravic vojnih veteranov po ZVV.

Tožnik je sicer dopolnil 55 let starosti, vendar pa po nespornih podatkih spisov ni uživalec veteranskega dodatka. Pravilno pa se ugotavlja tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka. Zgolj starost 55 let in priznan status vojnega veterana za pridobitev veteranskega dodatka ne zadošča. Pravno relevantno tudi ni tožnikovo zdravstveno stanje, na katerega se sklicuje v tožbi, in povečani stroški iz tega naslova. Pravica do veteranskega dodatka je namreč po določbah 8. člena ZVV odvisna od višine prejemkov na družinskega člana. Da bi tožnik imel temu ustrezne prejemke, pa v tožbi in pred tem že v upravnem postopku niti ne zatrjuje. Nasprotno je tožena stranka pridobila ustrezne podatke o tožnikovih prejemkih in statusu po uradni dolžnosti ter na tej podlagi pravilno in skladno z določbami 8. in 9. člena ZVV oziroma z določbami Zakona o vojnih invalidih, ki so podlaga za ugotavljanje osnove za veteranski dodatek, ugotovila, da tožnik pogojev za pridobitev veteranskega dodatka ne izpolnjuje. Iz spisov namreč kot nesporno sledi, da znaša tožnikova pokojnina, znižana po ZUJF, 817,00 EUR, osnova za ugotavljanje pravice do veteranskega dodatka pa po podatkih, objavljenih s strani tožene stranke, v letu 2013 znaša 497,15 EUR. To pa pomeni, da tožnikovi prejemki ne le dosegajo, temveč bistveno presegajo znesek, ki predstavlja osnovo za veteranski dodatek in s tem tisto mejo, do katere se pravica do veteranskega dodatka priznava.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.