Jedro

Davčna izvršba je bila začeta na podlagi izvršilnega naslova s klavzulo o izvršljivosti, na katero je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan.

V postopku davčne izvršbe dolžnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova. Enako velja za upravni spor, katerega predmet je preverjanje pravilnosti in zakonitosti sklepa o izvršbi.

Sklepa o odpisu davčnega dolga davčni organ v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni mogel upoštevati, saj je bil izdan kasneje kot izpodbijani sklep. Bo pa omenjeni sklep relevanten za nadaljnji postopek oziroma za ukrepanje davčnega organa po 155. členu ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana zoper tožnika začel davčno izvršbo na njegova denarna sredstva za dolg, ki skupaj s stroški davčne izvršbe znaša 229,70 EUR. Nastal je na podlagi izvršljivih odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča oziroma sklepov o prisilni izterjavi, kar vse izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa. Zato je davčni organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zoper tožnika začel davčno izvršbo. Sklicuje se tudi na 145. in 96. člen ZDavP-2 ter njegov 166. in 152. člen. Pri načinu poravnave dospelih davčnih obveznosti se sklicuje na 93. in 94. člen ZDavP-2 ter pojasnjuje, da v skladu s četrtim odstavkom 93. člena ZDavP-2 zavezanec za davek v postopku davčne izvršbe ne more vplivati na vrstni red poplačila davka.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-875/2013-2 z dne 4. 4. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnjuje, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2 v povezavi s 145. in 143. členom istega zakona. Stroški sklepa o izvršbi so pritožniku pravilno obračunani v skladu s prvim odstavkom 152. člena ZDavP-2 in v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku. Glede njegovega socialnega položaja pa pritožniku pojasnjuje, da je že v izpodbijanem sklepu navedeno, kateri prejemki in katera denarna sredstva so iz izvršbe izvzeta zaradi varovanja socialnega položaja zavezanca. Zoper izvršilni naslov, konkretno odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, pa v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče ugovarjati, kot to določa peti odstavek 157. člena ZDavP-2. Tožnik je pri tukajšnjem sodišču vložil tožbo, ki jo je po pozivu sodišča dopolnil tako, da je bila v smislu 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sposobna za obravnavo. V njej je navedel, da se v izpodbijani odločbi ne strinja z obveznostjo plačila, saj je bil z odločbo Ministrstva za finance z dne 18. 10. 2013 oproščen plačila davka oziroma mu je bil ta odpisan. Smiselno torej predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, naj sodišče tožbo zavrne iz razlogov, ki so razvidni že iz izpodbijane odločbe.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora med strankama niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se davčni organ v njej sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost potrdi pritožbeni organ in z razlogi, s katerimi obrazloži svojo odločitev ter zavrnitev pritožbenih ugovorov. Pritožbeni organ tudi v celoti in vsebinsko presodi vse navedbe tožeče stranke, ki so za odločitev v zadevi relevantne. Sodišče se zato nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1 sklicuje.

Pri tem še ugotavlja, da je bila davčna izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova s klavzulo o izvršljivosti, na katero je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan in ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. V postopku davčne izvršbe zato dolžnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova, za kar obstoji pravna podlago v petem odstavku 157. člena ZDavP-2. Enako velja za upravni spor, katerega predmet je preverjanje pravilnosti in zakonitosti sklepa o izvršbi ob njeni izdaji. Glede slednjega pa sodišče, glede na povedano, nima pomislekov.

Sklep davčnega organa z dne 18. 10.2013, na katerega se tožnik sklicuje in ki ga je v postopku tudi predložil, je bil izdan kasneje kot izpodbijani sklep, zato ga davčni organ v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni mogel upoštevati. Bo pa lahko podlaga za nadaljnji postopek davčne izvršbe oziroma za ukrepanje davčnega organa po 155. členu ZDavP-2, kar pa je že samostojen postopek.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.