Jedro

Kot delavec v delovnem razmerju tožnik ni bil oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Navedeno materialnopravno stališče je v sodni praksi že ustaljeno in izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 265/2015, VIII Ips 158/2014).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo spremenilo odločbo toženca št. ... z dne 1. 6. 2023 in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 15. 11. 2022 dalje (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan za tožnika povrniti stroške postopka, ki so nastali od 1. 9. 2023 dalje na račun Delovnega sodišča v Celju in tožniku povrniti stroške postopka, ki so nastali do 1. 9. 2023 (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku v pokojninsko dobo priznalo obdobje od novembra 2005 do decembra 2006, in zaključilo, da izpolnjuje pogoje za priznanje invalidske pokojnine po 42. členu ZPIZ‑2. ZPIZ-2 v 133. členu določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za to obdobje plačani prispevki. Enako je bilo določeno v 191. členu ZPIZ-1. Plačilo prispevkov je pogoj za vštevanje obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo za zavarovance, ki so bili v obvezno zavarovanje vključeni kot samostojni podjetniki, kot lastniki in hkrati poslovodne osebe ter tudi za zavarovance, ki so bili v obvezno zavarovanje vključeni iz naslova delovnega razmerja na podlagi 13. in 14. člena ZPIZ-1 in je iz uradnih registrov razvidno, da so bili zaposleni družbeniki in so hkrati opravljali poslovodno funkcijo. Omilitev glede pogoja plačila prispevkov za priznanje zavarovalne dobe velja zgolj za delavce v delovnem razmerju, ki hkrati niso lastniki in poslovodne osebe. Za odločitev je bistveno, da od 1. 11. 2005 do 16. 3. 2009, ko je bil tožnik v obvezno zavarovanje vključen s podlago 001 iz naslova delovnega razmerja v podjetju A. d. o. o. - v stečaju, prispevki niso bili plačani. Tožnik je bil v navedenem obdobju pretežni lastnik in od 23. 10. 2006 dalje tudi edini družbenik družbe A. d. o. o., že od 25. 8. 1998 dalje pa edini poslovodja, torej direktor in edini družbenik, preko katerega je družba delovala in nastopala v pravnem prometu. Kot direktor in poslovodna oseba je bil odgovoren za pravilno in zakonito poslovanje družbe. Zato ga ni mogoče enačiti z delavci, zaposlenimi v družbi. Odgovoren je bil za pravilno in zakonito obračunavanje plač, pravilno in zakonito obračunavanje ter plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za sporočanje podatkov in njihovo trajno hranjenje. V času, ko je tožnik vodil družbo kot poslovodja (in bil hkrati edini družbenik), v zavarovanje pa je bil vključen s podlago 001, družba ni obračunala prispevkov (oddala REK obrazcev). Odgovornost in dokazno breme glede plačila prispevkov je na tožniku, ki razen pavšalnega zatrjevanja ni podal nobenih dokazov, da so podatki v matični evidenci za tožnika glede (ne)plačanosti prispevkov napačni. Iz podatkov Finančnega urada B. izhaja, da so bile obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje november 2005 - junij 2006 in avgust 2006 - december 2006 v celoti odpisane, in da pravna oseba A. d. o. o. davčnemu organu za obdobje januar 2007 - marec 2009 ni predložila davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja (REK-1) za zaposlene in iz tega naslova ni obračunala in plačala obveznosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Glede na to, da je bil dolg iz naslova prispevkov november 2005 - junij 2006 ter za obdobje avgust 2006 - december 2006 v celoti odpisan, pomeni, da prispevek ni bil plačan. Sodišče je tožnika od novembra 2005 do decembra 2006, kot večinskega lastnika družbe, in od oktobra 2006, tudi kot edinega direktorja in poslovodno osebo, na nezakonit način razbremenilo plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in mu za to obdobje zmotno priznalo pokojninsko dobo. V zvezi s sklicevanjem sodišča na sodno prakso toženec navaja, da ne gre za enak primer. V tožnikovem primeru gre za obdobja po letu 2005, ko so za njegov pravni položaj veljali predpisi obveznega plačila prispevkov kot pogoja za priznanje pokojninske dobe. Razen tega iz citirane sodne prakse ne izhaja, da odpisan prispevek velja za plačanega, kot je v konkretnem primeru zmotno zaključilo sodišče. Tožnik ima dosežene skupne pokojninske dobe 12 let 1 mesec in 5 dni ter ne izpolnjuje pogoja 1/3 delovnih let po drugem odstavku 42. člena ZPIZ-2. Ker odločitev sodišča ni pravilna, toženec ni dolžan tožniku povrniti stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in je sprejelo pravilne materialnopravne zaključke.

5. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 1. 6. 2023, s katero je bila odpravljena prvostopenjska odločba z dne 5. 1. 2023 in odločeno, da se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 15. 11. 2022 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine.

6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) v 42. členu med drugim določa, da zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine (če je invalidnost posledica bolezni) pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec tožniku ni upošteval vseh relevantnih obdobij zavarovanja in tožniku zmotno ni priznal pravice do invalidske pokojnine. V pokojninsko dobo tožnika je sodišče štelo tudi obdobje od novembra 2005 do decembra 2006, ko je bil tožnik zavarovan na podlagi delovnega razmerja in so bili za to obdobje obračunani prispevki.

8. Po prvem odstavku 191. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)1 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. V pokojninsko dobo pa se po prvem odstavku 192. člena ZPIZ štejejo tudi obdobja, v katerih je, glede na podatke nosilca obveznega zavarovanja, delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov.

9. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je bil tožnik v obdobju od novembra 2005 do decembra 2006, glede na svoj pravni položaj, zavezanec za plačilo prispevkov. Ključno je, da je bil tožnik v spornem obdobju obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja, z zavarovalno podlago 001, zato je treba pri odločitvi o njegovih pravicah iz pokojninskega zavarovanja izhajati iz tega dejstva. V postopku priznanja pravice do invalidske pokojnine, zavarovalne podlage za nazaj ni več dopustno spreminjati. Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja uživa varstvo pravnomočno urejenega pravnega razmerja v smislu 158. člena Ustave RS. Zavarovanec je bil vključen v zavarovanje na temelju delovnega razmerja, torej 13. člena ZPIZ-1. Upoštevanje obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo pod pogojem plačila prispevkov velja le za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, ne pa zavarovance iz naslova delovnega razmerja, ko je prispevke dolžan obračunati in plačati delodajalec.

10. Kot delavec v delovnem razmerju tožnik ni bil oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec, tj. družba A. d. o. o. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Navedeno materialnopravno stališče je v sodni praksi že ustaljeno in izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 265/2015, VIII Ips 158/2014).

11. Ker je bil tožnik zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, se tudi obdobja, za katera je delodajalec obračunal prispevke, kljub temu, da teh prispevkov ni vplačal v zavarovanje, štejejo v pokojninsko dobo (prvi odstavek 192. člena ZPIZ‑1). Da so bili prispevki v obdobju od novembra 2005 do decembra 2006 obračunani, pa izhaja iz dopisa FURS z dne 10. 5. 2022. Z upoštevanjem te pokojninske dobe (1 leto in 2 meseca) in med strankama nesporne dobe zavarovanja v trajanju 12 let, 1 mesec in 5 dni, tožnik izpolnjuje zahtevano minimalno gostoto pokojninske dobe. To pomeni, da je tožnik upravičen do invalidske pokojnine2 in mu jo je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 ZPIZ-1 je veljal od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2012. 2 Tožnik, ki je ob nastanku invalidnosti dopolnil 58 let, bi moral dopolniti vsaj 12 let in 8 mesecev pokojninske dobe.