Jedro

Veljavnost sporazuma o pristojnosti ni odvisna od veljavnosti temeljne pogodbe, tudi če je njen sestavni del. Na nepogodbeno obveznost tožene stranke se prorogacijska klavzula iz Pogodbe ne nanaša in za spore iz tega naslova veljajo splošna pravila o mednarodni pristojnosti glede na sedež tožene stranke.

Prorogacijsko klavzulo, ki je zapisana v končnih določbah Pogodbe, ni mogoče razumeti kot sporazum, ki določa krajevno pristojnost sodišča za vse spore med strankami, temveč za spore iz konkretnega pogodbenega razmerja.

Ker sta tožeči stranki materialna sospornika glede zahtevka na vračilo gotovine, tudi če se bo v postopku pred sodiščem prve stopnje kasneje ugotovilo, da zahtevek prve tožeče stranke ni utemeljen, to ne vpliva na veljavnost prorogacijske klavzule iz Pogodbe in ne gre za spor med tujimi pravnimi osebami, ki ni dovoljen pred slovenskimi sodišči.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2012, zneska 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2012 in zneska 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2012 do plačila (2. točka tožbenega izreka) razveljavi in tožba zavrže. II. V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor krajevne pristojnosti tožene stranke zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tožbo zavrže, oziroma da višje sodišče ugovoru krajevne pristojnosti ugodi ter izreče, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za obravnavanje predmetnega spora. Podrejeno je predlagala, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopke. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožečima strankama, ki navedbam v pritožbi nasprotujeta, predlagata potrditev izpodbijanega sklepa ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Kot izhaja iz podatkov v spisu, naj bi tožeči stranki s toženo stranko 15.07.2010 sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba), v kateri so pravdne stranke (med drugim) določile, da se za Pogodbo uporablja pravo Republike Slovenije, za morebitne spore pa je pristojno stvarno pristojno sodišče v Ljubljani. Tožeči stranki trdita, da sta izpolnili svoj del pogodbenih obveznosti, toženi stranki v gotovini plačali 84.071,98 EUR ter v skladu s točko a sedmega odstavka 7. člena Pogodbe kupili stanovanje v B. v skupni vrednosti 180.000,00 EUR in ga dali v uporabo zakonitemu zastopniku tožene stranke. Ker tožena stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, sta tožeči stranki 05.10.2011 Pogodbo razdrli. Od tožene stranke zahtevata, da jima vrne del izplačanega zneska v višini 34.071,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.2012 dalje do plačila (1. točka tožbenega izreka). V 2. točki tožbenega izreka zahtevata, da jima tožena stranka nerazdelno plača 1.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.02.2012 dalje do plačila, 1.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.2012 dalje do plačila ter 1.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.04.2012 dalje do plačila, in sicer kot uporabnino po 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ; uporaba tuje stvari v svojo korist) v zvezi z drugim odstavkom 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; povrnitev škode zaradi vznemirjanja lastnika) za stanovanje, katerega lastnik je druga tožeča stranka, in v katerem zakoniti zastopnik tožene stranke kljub razdoru Pogodbe še vedno živi ter se kljub pozivom tožečih strank iz njega noče izseliti.

6. Tožena stranka je v zvezi z ugovorom krajevne nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani navajala, da gre za spor med drugo tožečo in toženo stranko, ki sta obe pravni osebi s sedežem v Srbiji. Prva tožeča stranka, ki je pravna oseba s sedežem v Ljubljani, naj ne bi bila aktivno legitimirana glede zahtevka za vrnitev sredstev, saj jih je toženi stranki nakazala le druga tožeča stranka, prav tako pa naj ne bi bila aktivno legitimirana glede zahtevka za plačilo uporabnine, glede na to, da je zemljiškoknjižni lastnik stanovanja le druga tožeča stranka. Ker je Pogodba razvezana, naj ne bi bilo veljavno nobeno njeno določilo in tako tudi ne prorogacijska klavzula. Ker gre za spor med srbskima pravnima osebama, se postopek lahko vodi izključno pred sodiščem v Beogradu, kot stvarno in krajevno pristojnim sodiščem po sedežu tožene stranke. Glede zahtevka na uporabnino za stanovanje pa naj bi bilo po stališču tožene stranke pristojno sodišče, na katerega območju se nepremičnina nahaja. Tožena stranka še opozarja, da se pred Višjim gospodarskim sodiščem v Beogradu med njo in drugo tožečo stranko že vodi postopek, v katerem je eden od zahtevkov tudi določitev lastnine na spornem stanovanju. Zato bi moralo Okrožno sodišče v Ljubljani tožbo zavreči kot nedovoljeno.

7. Višje sodišče kot pravilno potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, in sicer, da je prorogacijska klavzula v četrtem odstavku 8. člena Pogodbe veljavna v skladu z 69. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pravilno je namreč stališče, da prenehanje pogodbe ne more za nazaj vplivati na s pogodbo dogovorjeno pristojnost, ki se nanaša na spor iz konkretnega pravnega razmerja. Ni pa sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se predmetni spor glede zahtevka za plačilo uporabnine (2. točka tožbenega izreka) nanaša na neizpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke, saj ima zahtevek v tem delu obogatitveno naravo (in gre torej za nepogodbeno obveznost). Zahtevek na plačilo uporabnine ni neposredna posledica tega, da tožena stranka ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti, in tudi ne neposredna posledica razdora Pogodbe, pač pa tega, da po prenehanju Pogodbe tožena stranka predmetnega stanovanja noče zapustiti (tujo stvar uporablja v svojo korist). Podlaga za zahtevek ni Pogodba, temveč splošna pravila obligacijskega prava o neupravičeni obogatitvi. Na nepogodbeno obveznost tožene stranke pa se prorogacijska klavzula iz Pogodbe ne nanaša in za spore iz tega naslova veljajo splošna pravila o mednarodni pristojnosti glede na sedež tožene stranke. Sodišče Republike Slovenije je pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 48. člena ZPP). Ker v konkretnem primeru toženec nima sedeža v Republiki Sloveniji, in ker tudi ni podan noben drug pogoj za pristojnost slovenskih sodišč v zadevi z mednarodnim elementom, glede tožbenega zahtevka v 2. točki tožbenega izreka ni podana mednarodna pristojnost slovenskih sodišč.

8. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotoviti, da za odločitev glede plačila 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2012, 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2012 in 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2012 (2. točka tožbenega izreka) ni pristojno sodišče Republike Slovenije in postopati v skladu s tretjim odstavkom 18. člena ZPP. Ker se sodišče prve stopnje ni izreklo za nepristojno, ter tožbe v tem delu ni zavrglo, pač pa je ugovor tožene stranke zavrnilo in torej sprejelo v odločanje zahtevek, ki ne spada v sodno pristojnost slovenskega sodišča, je s tem storilo absolutno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je višje sodišče izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na 2. točko tožbenega izreka razveljavilo in tožbo obeh tožečih strank v tem delu zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Glede preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na 1. točko tožbenega izreka:

9. Prorogacijsko klavzulo, ki je zapisana v končnih določbah Pogodbe, ni mogoče razumeti kot sporazum, ki določa krajevno pristojnost sodišča za vse spore med strankami, temveč za spore iz konkretnega pogodbenega razmerja. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da gre za neveljaven sporazum o pristojnosti. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1151/2011 in pravilno ugotovilo, da veljavnost sporazuma o pristojnosti ni odvisna od veljavnosti temeljne pogodbe, tudi če je njen sestavni del. Tožeči stranki v tem delu vtožujeta vračilo tega, kar sta izpolnili na podlagi Pogodbe in gre zato za situacijo primerljivo z zadevo, v kateri je bila izdana citirana sodba Višjega sodišča v Ljubljani.

10. Tožeči stranki res nista solidarna upnika in zato ne moreta tožiti na nerazdelno izpolnitev plačila gotovine. Solidarnost se na upniški strani ne domneva (406. člen OZ), v Pogodbi pa tudi ni določil, da bi šlo za solidarnost na upniški strani. To, da tožeči stranki ne moreta tožiti na nerazdelno izpolnitev, še ne pomeni, da prva tožeča stranka ni aktivno legitimirana v konkretnem sporu.

11. Višje sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da prva tožeča stranka ni aktivno legitimirana po 111. členu OZ zahtevati vrnitve denarja, ki je bil plačan toženi stranki. Iz petega odstavka 7. člena Pogodbe namreč izhaja le, da se plačilo prenosa avtorskih pravic plača delno z gotovino in delno z delnicami prve tožeče stranke, ter da je prva tožeča stranka dolžna zagotoviti delnice, druga tožeča stranka pa denar. Iz tožbenih navedb in iz Pogodbe ni razvidno, katera od tožečih strank je denar, ki ga zahtevata s predmetno tožbo (34.071,98 EUR), dejansko plačala toženi stranki. Zato tudi ni mogoče že v tej fazi postopka zaključiti, da prva tožeča stranka ni po pravilu iz 111. člena OZ upravičena zahtevati vračila denarja od tožene stranke.

12. Iz tožbenih navedb in predloženih dokazov torej izhaja, da sta tožeči stranki glede zahtevka na vračilo vtoževanega zneska navadna materialna sospornika, saj sta soupravičenca iz pogodbenega razmerja, ki je obstajalo pred pravdo in sta soudeleženca specifičnega civilnopravnega razmerja, iz katerega izhajajo upravičenja in obveznosti, o katerih teče spor. Čeprav je Pogodba razvezana, se bo v postopku ugotavljalo, kdo je kaj izpolnil po Pogodbi in je sedaj upravičen po 111. členu OZ to prejeti nazaj. Ker sta tožeči stranki materialna sospornika glede zahtevka na vračilo gotovine, višje sodišče ugotavlja, da tudi, če se bo v postopku pred sodiščem prve stopnje kasneje ugotovilo, da zahtevek prve tožeče stranke ni utemeljen, to ne vpliva na veljavnost prorogacijske klavzule iz Pogodbe in ne gre za spor med tujimi pravnimi osebami, ki ni dovoljen pred slovenskimi sodišči po pravilu iz tretjega odstavka 52. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Iz navedenega tudi izhaja, da o vprašanju aktivne legitimacije prve tožeče stranke ni potrebno odločiti kot o predhodnem vprašanju v razmerju do vprašanja pristojnosti slovenskega sodišča, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

13. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči zaradi tega, ker med strankami pred Gospodarskim sodiščem v Beogradu teče spor o tožbi, ki se nanaša na izselitev iz predmetnega stanovanja in o nasprotni tožbi, ki se nanaša na razmerje med strankami po Pogodbi. Glede litispendence pred tujimi sodišči je treba upoštevati določbe ZMZPP. (1) Tudi, če je podana litispendenca pred tujimi sodišči, je to namreč lahko razlog za prekinitev postopka pred slovenskim sodiščem (prvi odstavek 88. člena ZMZPP) in ne za zavrženje tožbe.

14. Ker pritožbeni razlogi v tem delu niso podani, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker je sodišče delno razveljavilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) L. Ude in ostali: Pravdni postopek (zakon s komentarjem), 2. knjiga, GV Založba 2006, str. 221.