Jedro

Po programu razreševanja trajno presežnih delavcev je od 4 delavk obdržala delo le ena. Po prenehanju delovnega razmerja sta dve delavki sklenili delovno razmerje v drugi organizaciji, vendar to ne pomeni, da je zato tožnici prenehalo delovno razmerje nezakonito, saj po programu delavki ni tožnica niso bile predvidene za razporeditev v drugo organizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da obstoj terjatev tožnice iz naslova pripadajoče plače za obdobje od 15.8.1995 do 3.7.1996 v skupni višini 825.161,61 SIT bruto oz. 559.070,81 SIT neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov prikrajšanja pri plači kot le ti izhajajo iz izračuna 7.8.1996, t.j. 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, 2. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožnice iz naslova odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v višini 408.470,00 SIT neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.6.1996 dalje do plačila, 3. Toženec je dolžan vpisati tožnici v delovno knjižico obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja t.j. od 15.8.1995 do vključno 3.7.1996, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

4. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Sodišče je sodbo utemeljilo s tem, da je tožena stranka na podlagi programa razreševanja trajno presežnih delavcev in metodologije za ugotavljanje presežnih delavcev določila tožnico za presežno delavko na delovnem mestu konstruktor II, saj so bila od 4 ukinjena 3 delovna mesta ter je bila tožnica na podlagi ocene uspešnosti med primerljivimi delavci ocenjena nižje kot delavka A.A., ki je edina obdržala zaposlitev.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da jo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni zanesljivo ugotovilo, kdaj in na kakšen način je bil seznanjen sindikat glede programa razreševanja presežnih delavcev. Sodišče je spregledalo, da je v programu razreševanja trajno presežnih delavcev sicer navedeno, da bi naj število trajno presežnih delavcev bilo 187, vendar pa je v točki 4 programa navedenih kot presežnih delavcev 210. Glede na navedeno tožnica meni, da je podana absolutna bistvena kršitev postopka pri sprejemanju programa presežnih delavcev, ki pa je sodišče ni ugotavljalo. Tožnica oporeka tudi, da delavkama A.A. in B.B., ki sta bili nižje ocenjeni kot tožnica, ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežnima delavkama, temveč sta bili razporejeni v družbo X.Y. d.d.. Iz potrdila o odjavi in prijavi izhaja, da je delavkama pri toženi stranki res prenehalo delovno razmerje 14.5.1995, vendar sta bili naslednji dan nadaljevali v družbi X.Y. d.d.. Vsi delavci tožene stranke so bili namreč razporejeni v družbo X.Y. d.d. na podlagi posebnega sporazuma. Glede na navedbe o zaposlitvi omenjenih delavk tožnica meni, da je njen zahtevek v celoti utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek tožnice in je pri tem pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega pa ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice pa pritožbeno sodišče navaja: Tožnica neutemeljeno očita toženi stranki, da pri sprejemu programa razreševanja trajno presežnih delavcev ni sodeloval sindikat, zaradi česar naj bi bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Ne glede na to, da tožnica v postopku varovanja svojih pravic v organizaciji in tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala tega ugovora pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz listin, ki so priloženi v spisu v prilogi pod B-9 razvidno, da je tožena stranka obravnavala mnenja, stališča in predloge sindikatov k programu razreševanja presežnih delavcev in da je tožena stranka upoštevala pripombe in mnenje sindikatov. Tudi iz zapisnika odbora za pritožbe z dne 6.2.1995 (priloga B 6) je razvidno, da je bil na seji navzoč predstavnik sindikata in da je ta aktivno sodeloval, vendar pa ni dal nobenih pripomb glede sprejetja programa in števila trajno presežnih delavcev, kar bi po zaključku pritožbenega sodišča nedvomno dal, če sindikat ne bi bil seznanjen s programom, oziroma če ta ne bi sodeloval v navedenem postopku. Glede na to je po zaključku pritožbenega sodišča dokazovanje, kdaj in kako je bil sindikat seznanjen s programom, glede na prej navedeno brezpredmetno. Tudi dejstvo, da je bilo v prvotnem programu predvidenih presežnih delavcev 187 v programu ukrepov za omilitev posledic prenehanja delovnega razmerja presežnih delavcev pa 210 delavcev, ne predstavlja dokaza, zaradi katerega bi bil sprejeti program nezakonit, saj se v programu prevideno število presežnih delavcev (3) na delovnem mestu kostrukter II ni spremenilo. Tožena stranka je na podlagi sprejete metodologije ocenjevanja presežnih delavcev ugotovila, da obdrži zaposlitev na delovnem mestu konstrukter II. le ena delavka A.A., ki je bil najvišje ocenjena. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič, ki so sodelovale pri ocenjevanju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila ocena uspešnosti dela delavk zakonita in je zato bila tožnica skupaj z dvema delavkama zakonito določena kot trajno presežna delavka na delovnem mestu konstrukter II.. Iz dokazil priloženih v spisu pod A 9 in A 10 in B 14 pa izhaja, da sta bili delavki S. Š. in E. M. opredeljeni kot trajno presežni delavki in jima je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 14.5.1995. V T. M. v stečaju pa naj bi bile v delovnem razmerju od 15.5.1995 dalje do 2.6.1996. Dejstvo, da sta navedeni delavki nadaljevali z delovnim razmerjem v drugi organizaciji pa ne pomeni, da je tožnici zato nezakonito prenehalo delovno razmerje. Prav tako tožnica tudi ni z ničemer dokazala in utemeljila, da delavkama ni prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnim delavkam pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da iz dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prvestopnje in ki jih je priložila tožnica v pritožbi ni mogoče ugotoviti, da bi bili navedeni delavki v okviru programa razreševanja trajno presežnih delavcev predvideni kot delavki, ki se jih razporedi v drugo organizacijo. Iz seznama delavcev, ki jim preneha delovno razmerje sta bili določeni skupaj s tožnico. Če sta delavki po prenehanju delovnega razmerja sklenili delovno razmerje z drugo organizacijo to ne more vplivati na zakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnici. Glede na vse navedeno je tožnici zakonito prenehalo delovno razmerje in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 166. člena ZPP odločilo, da je dolžna sama trpeti svoje stroške pritožbe.