Jedro

Glede na to, da predlagana začasna odredba spada v sklop t.i. regulacijskih začasnih odredb, je treba v luči odločbe Ustavnega sodišča Up-275/1998, po kateri je regulacijska začasna odredba omejena le na nujne in ustavno upravičene primere, tolmačiti pojem nenadomestljive škode restriktivno ter tehtati interes nasprotne stranke. Predvsem se ne sme zanemariti vpliv začasne odredbe na toženkino svobodo izražanja, ki bi bila zaradi take izdane začasne odredbe močno okrnjena. Pravici do sodnega varstva zaradi posega v ugled in dobro ime je nasproti pravica do svobode izražanja, na katero se veže pravica javnosti do obveščenosti. Glede na to, da bi se s predlagano regulacijsko začasno odredbo začasno uredilo sporno razmerje, bi dali določeni ustavni pravici prednost že v fazi postopka, ko se odloča s stopnjo verjetnosti. Zato je treba poleg obstoja verjetnosti nastanka nenadomestljive škode ugotoviti (tudi) predvsem težo posega v ustavno varovane pravice tožeče in tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki naloži, da s svojega spletnega portala odstrani članke z naslovi: „Zakaj je B. nakazal milijone evrov v Švico?“ s 14. 11. 2016; „Milijoni so odtekali, nadzornik pa je spal“ s 16. 11. 2016, „Zakaj nadzornik ni preverjal B.“ s 17. 11. 2016 in „Producenti se lahko za svojim denarjem obrišejo pod nosom“ z 19. 11. 2016 ter se ji prepove objava kakršnih koli člankov na njenem spletnem portalu ter v časopisu ..., katerih vsebina bi predstavljala poseg v ugled in dobro ime tožeče stranke in so vezani na poslovanje tožeče stranke z A. V primeru kršitve prepovedi ali kršitve obveznosti, določene z začasno odredbo, je predlagala določitev 100.000,00 EUR denarne kazni za vsako kršitev ter naj začasna odredba velja 30 dni po pravnomočnosti sodbe, če je vloženo izredno pravno sredstvo pa do odločitve VS RS o vloženem pravnem sredstvu.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da se sodišče do obstoja verjetnosti nedenarne terjatve ni opredelilo. Sodišče je nepravilno uporabilo določila OZ glede razumevanja pojma škoda. Po določilu 132. člena OZ okrnitev ogleda pravne osebe sama po sebi predstavlja pravno priznano obliko nepremoženjske škode. Če tožeča stranka z zadostno stopnjo verjetnosti izkaže, da je bilo s protipravnim ravnanjem poseženo v ugled pravne osebe, je verjetnost obstoja nepremoženjske škode že sama po sebi izkazana. Zato je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe bistven predvsem pogoj, ali je verjetno izkazana terjatev tožeče stranke za umik in prepoved objektivno žaljivih člankov. Bistveno za odločitev je, ali je tožeča stranka izkazala obstoj verjetnosti terjatve, torej protipravnost posega v čast in dobro ime pravne osebe. Če je to izkazano, sodišče ne more dvomiti, da bi z nadaljnjo objavo objektivno žaljivih in neresničnih člankov še naprej nastajala nepremoženjska škoda, ki je za oškodovanca težko nadomestljiva. Položaj je drugačen v primeru uveljavljanja nedenarnih zahtevkov, ki so namenjeni preprečitvi nastajanja nadaljnje škode. Sporni članki so bili objektivno žaljivi, napisani v senzacionalističnem slogu ter so vsebovali vrsto neresničnih obtožb in žaljivih komentarjev. Glede na trdilno obliko načina pisanja je bil jasno izkazan namen tožene stranke, da očrni, poniža, diskreditira in javno osmeši tožečo stranko. Poleg tega je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno pojasnila, da je bila neresničnost navedb dokazana prima facie, saj so priloženi listinski dokazi jasno dokazovali neresničnost zapisov v spornih člankih. Iz začasnega dovoljenja URSIL za uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije audiovizualnih del s 24. 1. 2011 jasno izhaja resničnost vseh trditev tožeče stranke o razlogih sodelovanja z A. Iz drugih listinskih dokazov izhaja, da je pobudo za sodelovanje in sklenitev memoranduma podalo UIL, saj je morala Republika Slovenija kot država članica zagotoviti učinkovito implementacijo Direktive št. 93/83/EGS o uskladitvi določenih pravil o avtorskih in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajnim in kabelsko transmisijo. Tožeča stranka je zavodu AIPA poslala dva dopisa, s katerima je tega izrecno opozorila na možnosti izplačila avtorskih honorarjev za nazaj. Uglednost in mednarodna priznanost kolektivnega združenja A. niti ne more biti sporna. Vsi listinski dokazi so prosto dostopni na svetovnem spletu, zato je imela do njih prost dostop tudi novinarka tožene stranke. Resničnost vsega navedenega dokazuje tudi intervju z zastopnikom A., ki logično pojasni način delovanja te organizacije, katera vsa prejeta sredstva nameni za izplačilo avtorskih honorarjev ob zadržanju le dela sredstev za plačilo svojih storitev. Neresničnost vseh obtožb dokazuje tudi dejstvo, da zoper tožečo stranko ni bil uveden noben sodni postopek zaradi zatrjevano spornega sodelovanja v A. Ker je bilo financiranje AV-sektorja že predmet javne razprave, je novinarka morala vedeti, da zapisane trditve niso bile resnične. To je še posebej očitno zato, ker so vse navedene v trdilni obliki, kar dokazuje namen šikaniranja. Članki niso bili napisani korektno, njihov pravi namen pa ni bil v objektivnem informiranju javnosti o delovanju tožeče stranke, kolektivne organizacije A. in končno tudi UIL. Gre za očiten primer poročanja, kjer so pod pretvezo uglednega časopisa tožene stranke objavljene neresnične in nepreverjene navedbe z očitnim namenom blatenja tožeče stranke. To je še posebej očitno zato, ker članki obravnavajo dogodke, ki so že bili predmet javne razprave in so vezani na dogajanja izpred 15 let. Tožeča stranka je v predlogu jasno navedla, zakaj je izdaja odredbe potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Objava člankov na spletnem portalu je v današnji družbi zelo močno orodje, saj zaradi enostavne in brezplačne dostopnosti dosega veliko število uporabnikov. Poleg tega napisano ostane, možno je ponovno reproduciranje besed, shranjeno v elektronskem zapisu ter vedno obstoji možnost nove in nove uporabe, pa tudi zlorabe. Tožena stranka sistematično objavlja sporne članke tudi v tiskani izvedbi medija, ki pokriva drugo kategorijo. Praviloma bolj konzervativne in starejše bralce. Okrnitev ugleda pravne osebe je posebna oblika priznane škode, ki jo je že po naravi težko nadomestiti, saj vtisa, ki ga takšne objave pustijo pri bralcih, ni mogoče v celoti odpraviti. Tožeča stranka se med postopkom utemeljeno boji tudi nadaljnjega sistematičnega javnega linča, s katerim bi tožena stranka le nadaljevala že vzpostavljeno novinarsko prakso. Obstoji realna nevarnost, da se bodo kršitve še ponavljale, kar končno dokazuje objava sedmih člankov v razdobju osmih dni. Poseg v ugled in dobro ime tožeče stranke je še posebej intenziven ravno zaradi funkcije, ki jo opravlja. Izguba zaupanja članov združenja B. je oblika nenadomestljive škode, ki je za tožečo stranko še posebej pomembna. Enako velja za okrnitev ugleda pri uporabnikih glasbenih avtorskih pravic ter na splošno v širši javnosti, saj je tožeča stranka dnevno udeležena v različnih kulturnih in gospodarskih dejavnosti. Tožeča stranka je pojasnila, zakaj nadaljnja objava članov predstavlja težko nadomestljivo škodo, saj je ugled in dobro ime težko sanirati. Okrnitve ugleda po naravi stvari ni mogoče enostavno nadomestiti, saj je dejanje okrnitve že bilo opravljeno. Ker tožeča stranka ne posluje kot gospodarska družba na trgu, je zmoten zaključek sodišča, da tožeča stranka ni izkazala izgube poslovnih partnerjev, saj zanjo izguba zaupanja članov predstavlja izgubo poslovnih partnerjev. Tožeča stranka je namreč kolektivna organizacija, ki je v celoti odvisna tudi od financiranja s strani njenih članov. Okrnitev njenega ugleda ima neposredni vpliv na oteženo zbiranje prispevkov s strani uporabnikov avtorskih pravic. Zato okrnitev njenega ugleda ni primerljiva z okrnitvijo ugleda politične stranke ali majhnega podjetja, vezanega na lokalni trg. Tožeča stranka je imela v letu 2015 celotne prihodke v višini 15.032.642,00 EUR, ki jih je morala zbrati. Okrnitev ugleda in dobrega imena realno lahko povzroči domino efekt preko zavračanja plačil nadomestil, kar predstavlja škodo. Kdo bi namreč plačeval prispevke pravni osebi, ki je odgovorna za odtekanje „milijonov evrov denarja njenih članov“ in s tem zatrjevano koruptivno sodelovanje s podjetjem iz Švice. Sodišče je prezrlo trditve tožeče stranke, da objave niso bile namenjene širši javni razpravi zaradi svoje družbene aktualnosti, temveč šikaniranju tožeče stranke. Tožeča stranka zato uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je prezrlo argumente tožeče stranke o okrnitvi njenega ugleda, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni izreklo do trditev tožeče stranke, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Tožeča stranka je izčrpno pojasnila neugodne posledice, ki ji v obliki okrnitve ugleda pravne osebe nastajajo z objavo spornih člankov in izpostavila, da bi z izdajo začasne odredbe, tudi, če bi se kasneje izkazala za neutemeljeno, tožena stranka utrpela bistveno milejše posledice. Posledice izdane začasne odredbe za toženo stranko bi se enostavno sanirale s ponovno objavo članka. Ker je sodišče v celoti prezrlo argumente tožeče stranke je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je dolžno opredeliti do argumentov tožeče stranke, tudi če je ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Za izdajo začasne odredbe mora tožeča stranka kot upnik verjetno izkazati eno izmed postavk drugega odstavka 272. člena ZIZ. Te so naštete alternativno in ne kumulativno. Ker je sodišče prve stopnje tudi v tem delu prezrlo argumente tožeče stranke je tudi iz tega razloga podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je sodišče v tem delu zmotno uporabilo drugi odstavek 272. člena ZIZ, saj ni alternativno presojalo izpolnjenosti vseh pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Kršitev določb drugega odstavka 272. člena ZIZ pomeni tudi bistveno kršitev določb procesnega prava relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. V odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče zavrača vse očitke, ki se nanašajo na obstoj bistvenih kršitev določb postopka. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, zato so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Do posameznih kršitev se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Po določilu prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda sodišče začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg verjetnosti terjatve mora upnik izkazati tudi, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) ali pa, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

7. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Po njegovi oceni tožeči stranki ni uspelo izkazati težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272 člena ZIZ) niti, da bi dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Pritožbena graja takih zaključkov prvostopenjskega ni utemeljena.

8. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do obstoja verjetnosti nedenarne terjatve tožeče stranke. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe OZ glede razumevanja pojma škoda. Sklicuje se na določilo 132. člena OZ. Po citiranem določilu je škoda zmanjšanje premoženja, preprečitev povečanja premoženja, pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe. V skladu s citiranim določilom je škoda v najširšem pomenu vsak negativen poseg v pravno sfero drugega. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici, ki ju pravo priznava tako fizičnim kot tudi pravnim osebam. Po prvem odstavku 179. člena OZ je fizična oseba upravičena do denarne odškodnine za kršitev osebnostne pravice samo, če kršitev povzroči še nadaljnjo posledico - duševne bolečine. Taka nadaljnja posledica za pravno osebo ne more nastopiti. Zato je po 183. členu OZ že sama kršitev te osebnostne pravice, torej kršitev ugleda in dobrega imena pravno priznana škoda te pravne osebe.

9. Vendar mora stranka za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve verjetno izkazati ne le nastanek škode, ampak težko nadomestljive škode. Temu kriteriju pa po oceni prvostopenjskega sodišča, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, tožeča stranka ni zadostila. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka s svojimi posplošenimi navedbami ter neopredeljenim zatrjevanjem nenadomestljive škode ni zatrjevala. Trditve tožeče stranke o tem, da na spletu objavljeni članki dosegajo večje število uporabnikov, napisano besedilo pa je vedno možno ponovno reproducirati; strah pred nadaljnjim linčem z nadaljnjo objavo podobnih člankov; nevarnost izgube zaupanja članov združenja B. in posledično zmanjšanje plačil(1), ne predstavlja konkretne in realne nevarnosti, ki je že oziroma bo povzročila nenadomestljivo škodo tožeči stranki, če začasna odredba ne bo izdana.

10. Glede na to, da predlagana začasna odredba spada v sklop t.i. regulacijskih začasnih odredb, je treba v luči odločbe Ustavnega sodišča Up-275/1998, po kateri je regulacijska začasna odredba omejena le na nujne in ustavno upravičene primere, tolmačiti pojem nenadomestljive škode restriktivno ter tehtati interes nasprotne stranke. Predvsem se ne sme zanemariti vpliv začasne odredbe na toženkino svobodo izražanja, ki bi bila zaradi take izdane začasne odredbe močno okrnjena. Pravici do sodnega varstva zaradi posega v ugled in dobro ime je nasproti pravica do svobode izražanja, na katero se veže pravica javnosti do obveščenosti. Glede na to, da bi se s predlagano regulacijsko začasno odredbo začasno uredilo sporno razmerje, bi dali določeni ustavni pravici prednost že v fazi postopka, ko se odloča s stopnjo verjetnosti. Zato je treba poleg obstoja verjetnosti nastanka nenadomestljive škode ugotoviti (tudi) predvsem težo posega v ustavno varovane pravice tožeče in tožene stranke.

11. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo tudi do trditev tožeče stranke, ki jih je podala v zvezi z obstojem pogojev po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. V 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da niso utemeljene navedbe tožeče stranke, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Ponovna objava člankov v prihodnosti, s čimer tožeča stranka utemeljuje manjšo škodo, ki bi nastala toženi stranki, če bi se začasna odredba izkazala tekom postopka kot neutemeljena, zaradi neaktualnosti ne bi imela več istega učinka. Navedeno pa niti ni relevantno upoštevaje večinsko sodno prakso(2), ki jo sprejema tudi to pritožbeno sodišče, da regulacijske začasne odredbe, ki se v bistvenemu prekriva s tožbenim zahtevkom, ni mogoče izdati zaradi izpolnjenega pogoja po tretji alineji 272. člena ZIZ (primerjaj odločbe VSL II Cp 2986/2015, I Cpg 972/2015, I Cp 245/2015 in druge).

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (prvi odstavek 366. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožeča stranka v pritožbi prvič navaja koliko so znašali njeni prihodki v letu 2015 in predstavi „domino efekt“, do katerega bi lahko prišlo, če bi člani zaradi okrnitve njenega ugleda zavračali plačilo nadomestil, kar bi predstavljalo nenadomestljivo škodo. Vendar tudi te navedbe predstavljajo le hipotetično možnost nastanka škode, kar ni dovolj za utemeljitev škode, ki je nenadomestljiva.

Op. št. (2): Drugače odločbe VSL II Cp 540/2016, I Cp 3381/2016, II Cp 914/2011 in druge.