Jedro

Z izpodbijanim sklepom je Eko sklad po uradni dolžnosti ustavil postopek dodelitve pravice do nepovratne finančne pomoči tožniku za nakup okolju prijaznejših težkih tovornih vozil in avtobusov. Sodišče je sklep presojalo v upravnem sporu glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Iz določb konkretnega javnega razpisa sledi, da se uporablja postopek, ki ga določata ZVO-1 in ZUP, kolikor ZVO-1 ne določa drugače. Iz teh določb pa ne izhaja, da bi se postopek v primerih, kot je obravnavani, ustavil. Kaj takega ne določa niti sam javni razpis. Zato je vprašljiv sklep o ustavitvi postopka po uradni dolžnosti. Ker je bil upravni postopek začet na podlagi vloge tožnika, bi toženka, če se je že želela sklicevati na četrti odstavek 135. člena ZUP, morala tožniku dati vsaj priložnost, da se izjavi, ali zahteva, da se postopek glede na ugotovljeno dejansko stanje nadaljuje.

Utemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kratek rok, kot je bil določen v javnem razpisu, kar je tudi v nasprotju s samimi določbami razpisa, ki določa, da bodo vlagatelji nepopolne vloge morali dopolniti v 8 dneh. Tudi ob upoštevanju določb ZUP je taka ureditev v razpisu netransparentna in povečuje možnost arbitriranja pri odločanju, zato je vprašljivo tudi varovanje ustavnih pravic vlagateljev (2. in 14. člen Ustave RS).

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, št. 35438-505/2013-3 z dne 14. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v 15 dneh, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Eko sklad, Slovenski okoljski sklad (v nadaljevanju Eko sklad) po uradni dolžnosti ustavil postopek dodelitve pravice do nepovratne finančne pomoči za nakup okolju prijaznejših težkih tovornih vozil in avtobusov na podlagi vloge tožnika.

2. V obrazložitvi Eko sklad ugotavlja, da je tožeča stranka dne 21. 11. 2013 vložila vlogo na Javni razpis za nepovratne finančne pomoči za nakup okolju prijaznejših težkih tovornih vozil in avtobusov „23SUB-CTP13“ (v nadaljevanju Javni razpis) pod zaporedno številko 505. Vloga je bila skladno z določili razpisa uvrščena na drugo odpiranje vlog, ki je potekalo 22. 11. 2013. V nadaljevanju navaja, da je iz 3. točke razpisa navedeno, da znaša skupna višina sredstev za namen, ki je predmet razpisa, do 4.000.000 EUR. Iz 6. točke razpisa pa nadalje izhaja, da se bodo vse pravilno in pravočasno vložene vloge odpirale po zaporedju prejema glede na z razpisom določene datume odpiranja. Na zadnjem odpiranju bodo vsem vlagateljem, ki bodo izpolnjevali razpisne pogoje, nepovratna sredstva dodeljena v sorazmerno nižjem znesku, v kolikor bo vsota izračunanih pomoči presegala razpisna sredstva. Določba 8. točke razpisa pa še določa, da je Javni razpis odprt do porabe sredstev. Po obravnavi vseh vlog, ki so prispele na Eko sklad in ki so bile skladno z določili Javnega razpisa uvrščene na prvo odpiranje vlog dne 19. 11. 2013, je bilo ugotovljeno, da je bila glavnina sredstev, to je 3.975.250 EUR porabljena že na tem odpiranju. Tožena stranka še pojasnjuje, zakaj minimalni preostali znesek razpisnih sredstev ne bi bil sorazmeren z obveznostmi prejemnikov sklada z določili Javnega razpisa.

3. V nadaljevanju še pojasnjuje, da je iz razloga, ker je skladno z določili 131. člena ZUP Eko sklad začel ta upravni postopek z javnim naznanilom proti večjemu številu oseb, treba v obravnavanem primeru glede zaključka postopka uporabiti četrti odstavek 135. člena ZUP, ki določa, da organ postopek ustavi, če se je začel po uradni dolžnosti.

4. Pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka Eko sklada je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje kot drugostopni organ zavrnilo. Pritožnikove ugovore zavrača. Pojasnjuje še, da je prvostopni organ o ustavitvi postopka odločanja o dodelitvi sredstev tožnika obvestil na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP. V omenjenem sklepu je tudi navedel razloge, iz katerih je bil postopek končan pred razdelitvijo majhnega preostanka sredstev. Po mnenju drugostopnega organa je svojo odločitev v smislu določbe 214. člena ZUP tudi ustrezno obrazložil. Pravilno je naveden 131. člen ZUP, saj v postopku po prijavi na Javni razpis pritožnik kot prijavitelj ne uveljavlja svoje pravice do subvencije ali druge pomoči, ki bi mu jo zagotavljali predpisi, pač pa v postopku, začetem po uradni dolžnosti kandidira za javna sredstva. Sklep je tudi akt, s katerim se konča upravni postopek, zato ni mogoče pritrditi navedbi pritožnika, da je ravnal v nasprotju z določbo 146. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), po kateri sklad o pravici vlagatelja do pridobitve sredstev sklada izda odločbo. Sklicuje se tudi na Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna.

5. Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z izpodbijanim sklepom ne strinja. Vztraja na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, nepravilni uporabi materialnega prava in bistvenih kršitvah določb postopka. Pojasnjuje, da je bil sporni razpis objavljen v Uradnem listu dne 15. 11. 2013 na petek. Rok za oddajo vlog za prvo odpiranje dne 19. 11. 2013 je bil zadnji delovni dan pred odpiranjem vlog najkasneje do 14. ure, kar je bil ponedeljek 18. 11. 2013. Na prvem odpiranju pa so se razdelila tudi praktično vsa razpoložljiva sredstva. Gre za kršitev načela enakopravnosti, enakosti in enake dostopnosti Javnega razpisa do vlagateljev pri kandidiranju na razpis. Tožnica zato uveljavlja enako varstvo pravic iz 22. člena URS, prav tako pa slednje pomeni kršitev legitimnih pričakovanj vlagatelja. Pri kandidiranju so imeli prednost vlagatelji, ki so bili o Javnem razpisu obveščeni, med katerimi pa ni bilo tožnika. Meni, da Javni razpis ni zakonit. Tožnik je vlogo vložil še pred zaprtjem Javnega razpisa, to je 21. 11. 2013 in pričakoval vsebinsko obravnavanje svoje vloge. Svoje trditve glede bistvenih kršitev določb postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava še podrobneje obrazloži. 6. Sodišču glede na navedeno predlaga, naj njegovi tožbi ugodi ter izpodbijani upravni akt odpravi in ugodi zahtevku tožeče stranke za dodelitev sredstev v višini 6.050 EUR s pripadki oziroma podrejeno, da se izpodbijani upravni akt odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek na upravni organ prve stopnje. V vsakem primeru pa naj tožena stranka tožniku povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

7. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožba neutemeljena, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

8. Sodišče je v zadevi odločilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) brez glavne obravnave. Zadevo je sodišče upoštevaje 2. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 obravnavalo po sodnici posameznici.

9. Tožba je utemeljena.

10. V omenjeni zadevi je prvenstveno sporen sklep prvostopnega upravnega organa o ustavitvi postopka Javnega razpisa na podlagi vloge tožnika na Javni razpis. Kot pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa je tožena stranka navedla četrti odstavek 135. člena ZUP.

11. Sodišče je izpodbijani akt presojalo v upravnem sporu glede na določilo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

12. Iz določb Javnega razpisa sledi, da se v omenjenem postopku uporablja postopek, ki ga določata ZVO-1 in ZUP, kolikor ZVO-1 ne določa drugače. Iz omenjenih določb zakona pa ne izhaja, da bi vseboval določbe glede ustavitve postopka v primerih, kot je slednji. Kaj takega ne določajo niti določila Javnega razpisa. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka odločala o vlogi tožeče stranke, in jo nato po uradni dolžnosti ustavila. Če tožeča stranka ne bi vložila svoje vloge dne 21. 11. 2013, tožena stranka o njej ne bi mogla odločati, ne po uradni dolžnosti, ne kako drugače. Zato je vprašljiv zaključek tožene stranke o ustavitvi postopka po uradni dolžnosti in njeno izvajanje, ko se pri utemeljitvi trditve, da je šlo za postopek po uradni dolžnosti, sklicuje na 131. člen ZUP. Omenjeni člen govori o tem, da ima lahko večje število oseb, ki pristojnemu organu niso znane, v postopku položaj strank, če gre pri vseh za bistveno enake obveznosti. V konkretnem primeru pa ne gre za naložitev obveznosti neznanemu številu oseb, pač pa za dodelitev nepovratnih sredstev določenim osebam. Ker je bil upravni postopek začet zoper tožečo stranko na podlagi njene vloge, bi tožena stranka, če se je že želela sklicevati na četrti odstavek 135. člena ZUP, morala dati stranki vsaj priložnost, da se izjavi, ali zahteva, da se postopek nadaljuje glede na ugotovljeno dejansko stanje, česar pa ni storila.

13. Sodišče ob tem še pripominja, da so utemeljeni tudi tisti tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na kratek rok, kot je bil določen v Javnem razpisu, kar je v nasprotju tudi s samimi določbami Javnega razpisa, ki določa, da bodo vlagatelji nepopolne vloge morali dopolniti v 8 dneh. Tudi ob upoštevanju določb ZUP je taka ureditev v razpisu netransparentna, kar povečuje možnost arbitriranja pri odločanju. Zaradi slednjega pa je vprašljivo tudi varovanje ustavnih pravic vložnikov prošenj, predvsem iz 2. in 14. člena Ustave RS.

14. Glede na navedeno po mnenju sodišča izpodbijani sklep ni pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Po mnenju sodišča slednje velja tudi za Javni razpis, ki pa kot tak ni bil predmet presoje v konkretnem upravnem sporu.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopnemu organu. Sodišče pri tem ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. 16. Izrek o stroških upravnega spora temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.