Jedro

Ocena strokovne komisije na javnem razpisu o sofinanciranju turističnih destinacij o izpolnjevanju razpisno zahtevanih kriterijev spada med dejanske ugotovitve, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa v okviru razloga izpodbijanja dejanskega stanja. Takšno oceno pa lahko revident izpodbija v okviru kršenja pravil predmetnega razpisa, pri čemer lahko v upravnem sporu le z določnim, nepogojnim in primerno utemeljenim dokaznim predlogom vzbudi dvom v strokovno oceno komisije.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revident) zoper sklep tožene stranke z dne 30. 7. 2004. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper sklep z dne 6. 7. 2004, s katerim je bila zavrnjena revidentova vloga za sofinanciranje investicije Obnova sob – A. hotela v B. v okviru Javnega razpisa za pridobitev sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj – Ukrep 1.2. Spodbujanje razvoja turističnih destinacij (Ur. l. RS, št. 42/2004).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta revidentovo vlogo ocenila dva neodvisna pooblaščenca ocenjevalca, katerih povprečna ocena znaša 57 odstotnih točk, kar je manj od 65 odstotnih točk, ki jih je kot prag upravičenosti s sklepom določila strokovna komisija za vodenje postopka javnega razpisa. Zato je tožena stranka pravilno zavrnilna revidentovo vlogo in je zadostno utemeljila svojo določitev, pri čemer so bili pojasnjeni bistveni relevantni razlogi za odločitev. V oceno po posameznih kriterijih se sodišče prve stopnje ne spušča, saj gre za strokovno oceno komisije, ki sta jo ocenjevalca tudi obrazložila.

3. Zoper izpodbijano sodbo revident vlaga revizijo in uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 72. člena ZUS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakon o pravdnem postopku – ZPP. Sodišče prve stopnje se je pri obrazložitvi sklicevalo na obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke, ki pa ni obrazložena, tako da tudi izpodbijana sodba nima razloga o odločilnih dejstvih. Jasno bi morala biti razvidna teža posameznega merila do drugih meril in kriterijev glede na celotno število točk pri posameznih kriterijih ocenjevanja ter obrazloženo dodeljevanje točk pri posameznem kriteriju. Posredno iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožena stranka diskrecijo pri podeljevanju proračunskih sredstev. Po posameznem kriteriju je dobil premalo točk. Odvzeta mu je bila možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je to navedlo, da se v strokovno točkovanje ne namerava spuščati, pri tem pa ni dopustilo izvedbe dokaza z izvedencem gradbene in ekonomske stroke, ki bi pregledal prijave na razpis. Sodišče prve stopnje bi moralo takšno dokazno oceno strokovne komisije preizkusiti s postavitvijo izvedenca, ne pa da soglaša z mnenjem komisije, čeprav za to nima ustreznega znanja. Zavrnitev postavitve izvedenca pa tudi ni ustrezno obrazložena.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavnem primeru ni sporno, da je tožena stranka v Uradnem listu RS, št. 42/2004, objavila Javni razpis za pridobitev sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj – ESRR, ukrep 1.2: Spodbujanje razvoja turističnih destinacij; da je bil razpis izveden na podlagi Proračuna RS za leto 2004 in 2005, Zakona o izvrševanju proračuna RS za leti 2004 in 2005, Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna RS (Ur. l. RS, št. 47/2003, 67/2003), Zakona o spodbujanju razvoja turizma in Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev strukturne politike v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 30/2004, 48/2004); da je revident pravočasno vložil vlogo, s katero je potegoval za sofinanciranje investicije Obnova sob – A. hotela v B.; nadalje ni sporno, da je projekte, prispele na razpis, točkovala strokovna komisija, sestavljena iz dveh ocenjevalcev; da je revidentov projekt ocenila s 57 točkami. Sporno pa je, ali je strokovna komisija pri ocenjevanju pravilno upoštevala zahtevana merila za ocenjevanje ponudb, določena v razpisu in razpisni dokumentaciji, posledično pa je sporno število točk, ki jih je prijavljena investicija dosegla na javnem razpisu.

9. Ker v reviziji ni dopustno izpodbijati prvostopne sodbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, Vrhovno sodišče pa ga samo ne ugotavlja, je Vrhovno sodišče pri svojem odločanju vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje. Bistvo ugotavljanja dejanskega stanja v tej zadevi pa je točkovanje po razpisanih merilih, ki sta ga opravila strokovnjaka, pri čemer so bile njune ocene v bistvu enake in ni prišlo do odstopanja, na podlagi katerega bi morala tožena stranka v skladu z razpisanimi postopkovnimi pravili postaviti tretjega strokovnjaka. Ker torej Vrhovno sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja, točkovanje pa je del dejanskega stanja, poleg tega pa je točkovanje strokovno zahteven proces, ki ga na podlagi razpisanih kriterijev lahko opravi le strokovnjak, se je presoja Vrhovnega sodišča omejila le na to, ali so bili razpisani kriteriji uporabljeni, kar so bili. Primernost točkovanja pa ni predmet presoje Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče torej meni, da je bilo v tem primeru materialno pravo,v kar spadajo tudi razpisana merila za točkovanje, pravilno uporabljeno

10. Neutemeljen je revizijski ugovor, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj je ne bi bilo možno preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka v svoji ocenjevalni odločbi res ni podrobno obrazložila, kako je prišlo do konkretnega števila točk po posameznem kriteriju, njena odločba, izdana v zvezi z revidentovim ugovorom zoper ocenjevalno odločbo pa vsebuje le presojo utemeljenosti pritožbenih navedb. To pomanjkljivost pa je tožena stranka sanirala s povzemanjem obrazložitve strokovne ocene dveh strokovnjakov v podrobnem odgovoru na tožbo. Z obrazložitvijo strokovnega ocenjevanja pa je bil revident že prej seznanjen. Na podlagi odgovora na tožbo in listin v upravnem spisu (obrazložitev ocen s strani strokovnjakov – ocenjevalcev) pa je sodišče prve stopnje (peti odstavek na 5. strani izpodbijane sodbe) navedlo razloge za dodelitev višine točk pri določenem kriteriju.

11. Tudi revizijski ugovor, da je pred sodiščem prve stopnje prišlo do kršitve pravice do obojestranskega zaslišanja po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo revident smiselno uveljavlja, ni utemeljen. Sodišče namreč samostojno odloča o tem, katere dokaze bo v postopku izvedlo. Zato s tem, ko ni sledilo revidentovemu predlogu, da naj, če bo to potrebno, postavi izvedenca gradbene in ekonomske stroke, ki naj preverita pravilnost točkovanja strokovne komisije, ki jo je imenovala tožena stranka, ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, pa tudi razpisnih pogojev ne. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da je bilo za ta razpisni postopek predvideno, da prispele vloge ocenita dva neodvisna ocenjevalca, da povprečje obeh ocen predstavlja oceno na predmetnemu razpisu ter da se postavi tretji ocenjevalec v primeru razlike med ocenama za več kot 20 odstotnih točk. Ker je bila razlika med ocenama le 2 odstotni točki, toženi stranki ni bilo treba v ocenjevanje pritegniti tretjega ocenjevalca. Sodišče prve stopnje pa ni imelo razloga, da bi podvomilo v pravilnost točkovanja dveh strokovnjakov, katerih ocene prekomerno niso odstopale, pa tudi revident ni predložil dokaza, na podlagi katerega bi prvostopno sodišče utemeljeno podvomilo v pravilnost točkovanja. Revident pa poenotene ocene strokovne komisije ne more uspešno izpodbijati s pavšalnimi navedbami o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Čeprav sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni podrobneje obrazložilo zavrnitve postavitve izvedenca ekonomske in gradbene stroke, to ni takšna kršitev, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, saj to iz razlogov, ki jih je v tej točki svoje obrazložitve navedlo Vrhovno sodišče, ni vplivalo na zakonitosti in pravilnost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1). Pa tudi sicer je bil revidentov predlog za postavitev izvedenca postavljen pogojno.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

13. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 revident sam trpi stroške revizijskega postopka.