Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Določba drugega odstavka 948. člena ZOR dopušča kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote, kadar je poleg zavarovanja pred odgovornostjo sklenjeno tudi nezgodno zavarovanje (argument iz določbe tretjega odstavka citirane zakonske določbe). Načeloma torej razlaga določbe o kumuliranju odškodnine in zavarovalne vsote omogoča izplačilo zavarovalnine poleg odškodnine iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo tedaj, ko nezgodno (torej osebno) zavarovanje ni sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Ker je nezgodno zavarovanje osebno zavarovanje, obvelja, da je ob nastanku zavarovalnega primera kumulacija odškodnine in zavarovalne vsote dopustna, ko je premijo za kolektivno nezgodno zavarovanje plačalo toženo podjetje iz svojih sredstev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo v nerazdelno plačilo znesek 4.714.629,74 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.000.000 SIT (odškodnina za nepremoženjsko škodo) od dne 10.12.2001 dalje, od preostalega zneska pa od 15.7.1998 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo toženih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka - zavarovalnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z znižanjem odškodnine za nepremoženjsko škodo in odštevanjem tolarske vrednosti zavarovalnine v znesku 10.000 DEM (1.129.500 SIT), ali pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v novo obravnavanje. Ocena tožnikove poškodbe pripelje do sklepanja, da so pretirani vsi zneski odškodnin. Relativno kratko trajanje hudih telesnih bolečin (14 dni) ne opravičuje - ne glede na kasnejše srednje in lažje bolečine - odškodnine iz tega naslova v znesku 1.000.000 SIT. Primerna odškodnina za telesne bolečine in nevščenosti med zdravljenjem, bi lahko znašala le 500.000 SIT. Sicer pa amputacija zadnjega členka levega palca ne predstavlja skaženosti, zaradi česar je iz tega naslova dosojena odškodnina v znesku 200.000 SIT previsoka. Ker je tožnik desničar, amputiran pa mu je bil del palca na levi roki, mu ta okoliščina ne more povzročati tako hudih nevšečnosti, da bi mu bilo iz tega naslova mogoče priznati kar 1.800.000 SIT odškodnine. Primeren bi bil le znesek 800.000 SIT.

Napak je odločeno, ker od dosojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo ni odštet znesek v tolarski vrednosti 10.000 DEM, kolikor je tožnik prejel zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja. Zavarovalnine in odškodnine ni mogoče kumulirati.

Drugačno stališče je plod "očitno zavestno zmotnih pravnih akrobacij". Zavarovalno premijo je plačala tožena rudarska družba. Čeprav je bilo sklenjeno nezgodno zavarovanje, ki sodi med osebna zavarovanja, zavarovalnine in odškodnine ni mogoče kumulirati, ker je tožena rudarska družba plačala zavarovalno premijo iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja iz svojih sredstev. Kadar zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje podjetje, tedaj zavarovanje krije del njene odgovornosti. Oškodovanec ne more imeti pravice iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega. Takšno stališče je doslej že zavzela sodna praksa. V tem pogledu so razlogi, ki jih sprejema izpodbijanje sodbe, nejasni, so pa tudi v medsebojnem nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS ter tožeči in prvi toženi stranki, vendar slednji nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na težo poškodbe, ki jo je utrpel tožnik, posebej pa na potek zdravljenja in trajne posledice, ki so ostale po končanem zdravljenju, opravičujejo odločitev, ki sta ju sodišči druge in prve stopnje sprejeli glede odškodnine v celoti in po posameznih postavkah. Zmečkanina končnega členka palca leve roke je imela za posledico kar trikratno operacijo in dolgotrajni bolniški stalež. Poleg hudih telesnih bolečin, ki so trajale 14 dni, je tožnik prestajal tudi tri mesece srednje hudih in tri mesece lahkih bolečin. Obseg poškodovanja se je namreč povečal zaradi posledične amputacije končnega členka palca leve roke. Dosojenja odškodnina v znesku 1.000.000 SIT je iz tega naslova v skladu z ugotovljenimi dejstvi o obsegu nastale škode, primerljiva pa je tudi s podobnimi primeri sodne prakse.

Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo, kakšne težave ima tožnik zaradi amputacije končnega členka palca leve roke in zakaj mu to povzroča duševne bolečine. Izpodbijana sodba je dejanske ugotovitve v tej smeri v celoti povzela in soglašala tudi s pravno razlago (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Pri tem je bilo upoštevano dejstvo, da je tožnik desničar, da pa mu leva roka služi kot pomoč pri najrazličnejših delih, posebej pri finejših opravilih. Upoštevano je bilo, da ni več zmožen v popolnosti opravljati težjih fizičnih del z obema rokama, kar pomeni oviranost pri delu z orodij, ki imajo toporišče. Očitno je pri oceni o višini odškodnine iz tega razloga prišla do izraza okoliščina, da je tožnik fizični delavec. Pri tem je zaradi občutljivosti krna na mraz oviran pri delih zunaj v zimskem času. Odškodnine iz tega naslova tudi s stališča primerjave s podobnimi primeri sodne prakse ni mogoče zniževati. To velja tudi za odškodnino, ki je tožniku dosojena iz naslova skaženosti. Amputacija končnega členka palca predstavlja dobro vidno spremembo estetskega videza roke, ki jo tožnik doživlja kot neprijetnost in nelagodnost, zaradi česar ni mogoče sprejeti revizijske teze, da mu škoda iz tega naslova ne nastaja, ali da je v dosojenem znesku 200.000 SIT previsoka.

Določba drugega odstavka 948. člena ZOR dopušča kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote, kadar je poleg zavarovanja pred odgovornostjo sklenjeno tudi nezgodno zavarovanje (argument iz določbe tretjega odstavka citirane zakonske določbe). Načeloma torej razlaga določbe o kumuliranju odškodnine in zavarovalne vsote omogoča izplačilo zavarovalnine poleg odškodnine iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo tedaj, ko nezgodno (torej osebno) zavarovanje ni sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. V obravnavanem primeru je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, iz katerih sledi, da je rudarska družba (prva tožena stranka) sklenila dve zavarovanji: zavarovanje pred odgovornostjo z drugo toženo stranko (zavarovalno družbo) kolektivno nezgodno zavarovanje, torej osebno zavarovanje z dogovorjeno zavarovalno vsoto (zavarovalnino) pa z nemško zavarovalnico. Ker je nezgodno zavarovanje osebno zavarovanje, obvelja, da je ob nastanku zavarovalnega primera kumulacija odškodnine in zavarovalne vsote dopustna. Premijo za kolektivno nezgodno zavarovanje je plačalo toženo podjetje iz svojih sredstev. Izpodbijana sodba, ki je sprejela razloge sodbe sodišča prve stopnje, v svojih razlogih glede tega vprašanja ni niti nejasna, niti niso razlogi v medsebojnem nasprotju. Dejanske ugotovitve o tem, da je šlo za dve različni vrsti zavarovanj, za kateri pa je premiji v obeh primerih plačala prva tožena stranka, brez pomisleka omogočajo uporabo določbe drugega odstavka 948. člena ZOR o kumulaciji odškodnine in zavarovalne vsote. V navedenem obsegu torej izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.