Jedro

Po določilih ZPP je tožnik tisti, ki mora dokazati dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek. Če tožnik ne dokaže vzročne zveze in obstoja premoženjske škode, njegov zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 90,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1991 dalje do plačila; 150,00 SIT z obrestmi od 14.5.1992 dalje do plačila; 160,00 SIT od 28.11.1991 dalje do plačila; 50,00 SIT od 4.12.1992 dalje do plačila; 40,00 SIT od 30.1.1992 dalje do plačila; 40,00 SIT od 13.12.1991 dalje do plačila; 100,00 SIT od 29.1.1992 dalje do plačila; 50,00 SIT od 23.1.1992 dalje do plačila; 160,00 SIT od 16.1.1992 dalje do plačila; 110,00 SIT od 27.2.1992 dalje do plačila; 90,00 SIT od 7.2.1992 dalje do plačila in 130,00 SIT od 20.2.1992 dalje do plačila. Gre namreč za zneske, ki jih je tožnik plačal kot participacijo za zdravljenje telesne poškodbe, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo višji tožbeni zahtevek, to je zahtevek na plačilo izgubljenega dobička 998.695,00 SIT s pripadki, ker tožnik zaradi poškodbe ni realiziral posla in izvedbe gradbenih del na objektu naročnika B. Po izvedenem dokaznem postopku se je namreč prepričalo, da ni podana vzročna zveza med tožnikovo poškodbo in dejstvom, da ni izpolnil gradbene pogodbe.

Za pravdne stroške je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka trpi svoje.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je pritožil tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da višje sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Izpodbija navedbo sodišča, češ da gradbena pogodba ni bila realizirana predvsem zaradi vojne, torej iz razlogov, ki nimajo zveze s tožnikovo nesrečo. Opozarja, da sta pogodbeni stranki dne 28.11.1991 določili čas kot bistveno sestavino pogodbe, da bi začel pogodbo takoj izvajati (če ne bi bil poškodovan) in da si naročnik ne bi premislil. Ker pa se je posel zaradi tožnikove poškodbe izjalovil, je naročnik kasneje ravnal drugače in hiše ni dokončal. Toda sodišče ga ni vprašalo, kdaj se je tako odločil, marveč je kar počez štelo, da zaradi vojne ni nadaljeval gradnje in da ni vzročne zveze med poškodbo in tožnikovim izgubljenim dobičkom.

Pritožnik tudi navaja, da sodišče prve stopnje ni dovolj natančno raziskalo vprašanja tožnikove delovne zmožnosti po nesreči; zlasti pa ni ugotovilo, ali bi tožnik res lahko realiziral pogodbo s spolnitvenimi pomočniki, saj je v pogodbi navedeno, da bo on realiziral gradbeni podjem naročnika, priča B. pa je tudi izpovedal, zakaj je angažiral tožnika in ne drugega izvajalca.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je po določilu 365. člena ZPP preizkusilo zavrnilni del izpodbijane sodbe, poudarja, da po določilu 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah tožbenih zahtevkov in da mora po določilu 7. do 86. člena ZPP tožnik navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek; in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. On je tisti, ki nosi dokazno breme, zato sodišču ne more očitati, da "ni raziskalo ali ni raziskalo dovolj natančno" okoliščin, ki jih ni v tožbenih navedbah.

V danem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči (protipravno dejanje) in da je škodo povzročil zavarovanec tožene stranke, zaradi česar je tožena stranka odgovorna za škodo po načelu vzročnosti. Slednja je poravnala tožnikovo nepremoženjsko škodo na podlagi poravnave, sporna pa je še premoženjska škoda. Njen obstoj ter vzročno zvezo med protipravnim dejanjem in njenim nastankom bi moral dokazati tožnik.

Pri presojanju vzročne zveze (in ne vzročnosti, kakor zmotno navaja pritožba), je sodišče pravilno uporabilo določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki se nanašajo na pogodbo o delu in na gradbeno pogodbo, saj je tožnik zatrjeval, da je 28.11.1991 sklenil pogodbo o izvajanju gradbenih del, ki je ni izpolnil in zato ni ustvaril dobička. Pri tem je pravilno ugotovilo, da bi prevzeti posel po določilu 610. člena ZOR lahko opravil bodisi osebno tožnik, bodisi njegovi delavci ali kdo tretji. Iz pogodbe namreč ne izhaja, da bi moral tožnik osebno opraviti delo, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem napačne. Priča B. je sicer izpovedal, da je poznal tožnikovo delo in da je bil tudi najcenejši ponudnik, toda ta dejstva so vplivala na izbiro izvajalca, ni pa logično, da bi moral vse delo opraviti neposredno tožnik samo zato, ker je v pogodbi naveden kot prevzemnik posla. Tožnik, ki bi moral po določilih ZOR skrbeti za to, da škoda ne nastane, oziroma da se zmanjša, ni dokazal in ni skušal dokazati, da ni bil sposoben voditi del ali da je zaman iskal spolnitvenega pomočnika, zato je tu pretrgana vzročna zveza med tožnikovo poškodbo in zatrjevanim izgubljenim dobičkom. Po pogodbi z dne 28.11.1991 bi moral tožnik začeti izvajati posel in ga izvršiti po dogovoru in pravilih posla (607. člen ZOR). Če tega ni storil in je kasneje prišlo do sporazumne razveljavitve pogodbe zaradi vojne ali zaradi drugih okoliščin na naročnikovi strani, ni več pomembno. Dejstvo, da bi prav tako bil čas določen kot bistvena sestavina pogodbe, pa ni izkazano.

Ker torej tožnik ni dokazal, da je prav poškodba, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, vzrok, da ni opravil posla (189. člen ZOR), je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja vzročne zveze pravilno zavrnilo zahtevek. Pri tem ni presojalo obstoja nadaljnjega elementa, ki mora biti podan za obstoj odškodninske terjatve: obstoja premoženjske škode zaradi izgubljenega dobička, ki jo tožnik navaja le pavšalno in v zvezi s tem ne ponuja nobenih dokazov.

Tako se izkaže, da tožnikova pritožba ni utemeljena. Ker pri preizkusu izpodbijanega dela sodbe sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo. Obenem s pritožbenim predlogom za razveljavitev sodbe je zavrnilo tudi predlog za povrnitev pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. in 166. člena ZPP).

Pri svojem odločanju je uporabilo določila ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92) in ZOR (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).