Jedro

V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zaradi postopnega zviševanja starosti, ki opredeljuje starejše delavke, takšen status pridobila oseba, ki je dopolnila 53 let. Ker je tožnica ob odpovedi dopolnila le 51 let, še ni imela statusa starejše delavke in ni uživala posebnega varstva pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 13. 3. 2009 kot nezakonita razveljavi, zaradi česar tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, jo prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 12. 5. 2009 dalje, ji obračunati bruto plačo, od nje odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto plačo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska do plačila, vse v 15 dneh (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 460,35 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Tožena stranka v pritožbi pravočasno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti iz razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ima tožnica status starejše delavke. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnica dopolnila 51 let starosti in glede na določilo 201. člena v povezavi s 236. členom ZDR ni pridobila statusa starejše delavke. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica opravljala delo na delovnem mestu „finiširanje kopit, lesenih podplatov in drugih izdelkov“, saj to delovno mesto ni sistemizirano pri toženi stranki. O tem, katero delo je opravljala, so v izpovedi tožnice razhajanja, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Iz povzetkov izpovedi zaslišanih prič pa izhaja, da je tožnica opravljala delo na liniji napenjačev in raztezačev ter je le po potrebi in krajši čas opravljala tudi ostala dela. Tudi obračuni dela, ki jih je predložila tožnica, ne dokazujejo, da je opravljala delo finiširanje lesenih podplatov. V njih je kot delovna operacija navedena „finalizacija sestavljenih napenjačev“, kar je potrdil D.L.. V zvezi z možnostjo zaposlitve na drugem delovnem mestu meni, da je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delodajalec dolžan delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo. Opozarja, da je tožena stranka ukinila celotno linijo napenjačev in raztezačev, vsa druga delovna mesta pa so pri njej zasedena, kar sta skladno potrdili tudi priči C. in R.. Graja tudi zaključek sodišča, da je pri njej zagotovo obstajalo kakšno delo, ki bi ga tožnica lahko opravljala, pri čemer pa ni ugotovilo, kakšno delo bi lahko tožnica opravljala oziroma na katerem delovnem mestu bi lahko delo opravljala. Tožena stranka v skladu s sodno prakso ni bila dolžna iskati zaposlitve pri drugih delodajalcih, tožnica pa se tudi sicer ni javila na nobenega od internih razpisov. Tožnica je bila tista, ki bi morala v okviru trditvenega bremena navesti, za katero delovno mesto bi jo bilo možno dokvalificirati oziroma prekvalificirati. Ne soglaša s zaključkom sodišča, da je tožena stranka namesto tožnice razporedila drugega delavca. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti v pritožbi tožene stranke zatrjevane kršitve, je pa zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 13. 3. 2009 nezakonita, predvsem zato, ker je tožnica v času odpovedi uživala posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Poleg navedenega je bila po zaključku sodišča prve stopnje podana odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, na katerem tožnica takrat že dlje časa ni delala. Tožena stranka po presoji sodišča tudi ni storila vsega, da bi tožnico zaposlila pod spremenjenimi pogoji, kot to določa 3. odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS; št. 42/2002 s spremembami).

Pritožbeno sodišče ne sprejema materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je v času izdaje redne odpovedi, dne 13. 3. 2009, tožnica imela status starejše delavke. Posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov uživajo na podlagi 114. člena ZDR tudi starejši delavci. To so delavci, ki so starejši od 55 let (201. člen ZDR). ZDR v 236. členu določa, da ne glede na navedeno določbo, uživajo posebno varstvo delavke, ki ob uveljavitvi zakona izpolnjujejo starost 51. let. V obdobju do 1. januarja 2015 do polne uveljavitve minimalne starosti za vse delavce, kot enega izmed pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, se starost za delavke zvišuje vsako leto za štiri mesece. Ob uveljavitvi ZDR (1. 1. 2003) je status starejše delavke pridobila delavka, ki je dopolnila 51. let starosti. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zaradi postopnega zviševanja starosti, ki opredeljuje starejše delavke, takšen status pridobila oseba, ki je dopolnila 53 let. Ker je tožnica, rojena 25. 7. 1957, v času odpovedi dopolnila 51. let starosti, takrat glede na 201. v povezavi s 236. členom ZDR še ni imela statusa starejše delavke. Zato tudi ni mogla uživati posebnega varstva pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 114. členu ZDR.

Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v skladu s prvo alineo 1. odstavka 88. člena ZDR opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Skladno z 2. odstavkom 88. člena ZDR lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen poslovni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je tožnica s toženo stranko dne 27. 10. 1993 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „izdelovalec kopit, LP in drugih izdelkov“. S sklepom št. 205/95 z dne 2. 12. 1995 pa je bila tožnica od 1. 1. 1996 dalje razporejena na delovno mesto „izdelava raztezačev in napenjačev“, obenem pa je bilo določeno, da je sklep sestavni del pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici tudi odpovedala pogodbo o zaposlitvi za navedeno delovno mesto.

Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica dejansko opravljala delo finiširanje kopit, lesenih podplatov in drugih izdelkov. To delovno mesto pri toženi stranki ni sistemizirano, iz obračunov dela pa ne izhaja, da bi tožnica opravljala delo finiširanja lesenih podplatov, temveč nalogo finiširanja sestavljenih napenjačev. Tožnica je v svoji izpovedi sicer najprej povedala, da je opravljala delo na liniji raztezačev in napenjačev, vodja L. pa naj bi jo nato razporedil na opravljanje del finiširanje in poliranje lesenih podplatov, kar naj bi opravljala do odpovedi. Naknadno pa je povedala, da je delala v letu 2008 na liniji lesenih podplatov, potem pa naj bi jo obratovodja L. „dal delati nazaj na napenjače in raztezače“. V izpovedi tožnice je glede dela, ki ga je dejansko opravljala, ugotoviti neskladje, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poleg tega je priča R. izpovedala, da tožnica del na delovnem mestu „površinska obdelava“, kot je tožnica zatrjevala v pripravljalnih vlogah, ni opravljala in je dejansko opravljala dela poliranje in čiščenje. Ostali dve priči (L. in C.) sta izpovedali, da je tožnica delala na liniji napenjačev in raztezačev. Priča D.L. je še dodala, da je tožnica poleg dela po pogodbi o zaposlitvi opravljala krajši čas tudi druga dela na liniji napenjačev in raztezačev zaradi potreb delovnega procesa.

Na podlagi izvedenih dokazov tako ni mogoč zaključek, da tožnica že dlje časa ni delala na delovnem mestu „izdelava raztezačev in napenjačev“. Nadalje pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je delodajalec po 3. odstavku 88. člena ZDR dolžan delavcu ponuditi le ustrezno delo za nedoločen čas. Kolikor delodajalec takšnega dela nima, delavcu ni dolžan zagotavljati drugega dela, predvsem pa iz navedene določbe ne izhaja dolžnost delodajalca po iskanju zaposlitve pri drugih delodajalcih. Določena je sicer obveznost delodajalca, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, vendar iz trditvene podlage niti iz dejanskih dokaznih zaključkov sodišča ne izhaja, za katero drugo delo, ki ustreza tožničinemu znanju, njeni izobrazbi in zmožnostim, bi bilo tožnico mogoče prekvalificirati. Upoštevaje vse navedeno in ker bistveni razlog odločitve temelji na zmotni materialnopravni presoji, da je bila tožnica starejša delavka, je zaključek o nezakoniti redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsaj preuranjen.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo, vključno z odločitvijo o stroških, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pooblastil o razpisu pritožbene obravnave se glede na naravo stvari in okoliščine primera ni moglo poslužiti. Pri oceni, da postopka ne bo samo dopolnjevalo je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. Ocenilo je namreč, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal več časa in bi bil dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti, strankam pa bi bila zaradi obravnave dejanskih okoliščin odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva in s tem presoja odločitve z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.

V novem sojenju bo moralo sodišče, po potrebi tudi z izvedbo preostalih predlaganih dokazov, ugotoviti, ali je pri toženi stranki prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila nazadnje razporejena oziroma je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „izdelava raztezačev in napenjačev“. Pravice in obveznosti v delovnem razmerju so namreč vezane na delovno mesto, ki ga stranki opredelita v pogodbi o zaposlitvi. Na to pa ne vpliva okoliščina, če delavec ob ali poleg del in nalog delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, opravlja tudi druga, po vsebini podobna dela oziroma opravlja različne naloge iz delokroga drugih delovnih mest na liniji, ki se je ukinjala. Pri presoji bo moralo sodišče upoštevati, da tudi v primeru ugotovitve o začetku opravljanja drugega dela, pogodba o zaposlitvi zgolj zaradi tega ne bi prenehala obstajati (tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 412/2008 z dne 25. 1. 2010). Šele po dopolnitvi dokaznega postopka glede vsebinskih razlogov za redno odpoved v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali je bila sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, torej podana v skladu z določbami ZDR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.