Jedro

Pri ugotavljanju razlikovalnega učinka znamke se ocenjuje sposobnost znamke za identificiranje blaga/storitev, za katere je znamka registrirana in s tem za razlikovanje tega blaga/storitev glede na njegovega proizvajalca oziroma izvajalca. Razlikovalni učinek je torej tisti, ki omogoča, da znamka lahko izpolnjuje svojo bistveno nalogo, tj. zagotoviti potrošniku identiteto izvora blaga/storitev, ki ju označuje.

Upravni organ je pravilno ugotovil, da ima tožničina znamka majhno razlikovalno moč, kar je obrazložil s tem, da besedo omega povprečni potrošnik povezuje z nenasičenimi maščobnimi kislinami (omega 3, 6 in 9), ki se pogosto omenjajo v propagandnih in drugih zdravstvenih sporočilih. Upravni organ besedi omega ni v celoti odrekel razlikovalnega učinka, saj navaja, da je za živila precej opisovalne narave in ima zelo nizko stopnjo razlikovalnosti. Verjetnost obstoja zmede je toliko manjša, kot je manjši razlikovalni učinek prejšnje znamke. Ker manj razlikovalne znamke uživajo na trgu ožje varstvo, tožnica s svojo znamko OMEGA ne more omejevati registracije znamke OmegaVita zato, ker ta vsebuje besedo omega.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožeče stranke zoper registracijo znamke „CEKIN OmegaVita“. V obrazložitvi je navedel, da je prijava predlagana za blago v razredih 29, 30 in 35. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, ki ga utemeljuje na svoji predhodni znamki OMEGA in določbi točke b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) je opravil primerjavo blaga in storitev in ugotovil, da so prijavljeno blago ter storitve enaki ali podobni blagu oziroma storitvam tožeče stranke. V zvezi s primerjavo znakov pa na podlagi vizualne analize ugotavlja, da je prijavljeni znak kot celota tako raznolik, tako barvno kot glede na raznovrstnost tekstualnih in drugih delov, da je vizualna podobnost z znakom znamke vložnika ugovora zelo majhna. V zvezi s fonetično primerjavo ugotavlja, da kljub določeni meri fonetične podobnosti zaradi iste besede OMEGA znaka fonetično nista zamenljivo podobna in tudi ne delujeta kot dve različici znakov istega imetnika. Na podlagi pomenske analize pa zaključi, da imata znaka zelo majhno stopnjo podobnosti. V sklepnem delu zaključuje, da sta si znaka do določene zelo majhne mere podobna, saj oba vsebujeta besedo OMEGA, in to v vizualnem, fonetičnem in pomenskem smislu, vendar ima prijavljeni znak toliko različnih elementov, ki so izrednega pomena, tako v vizualnem, kot tudi v fonetičnem in pomenskem smislu, da ni mogoče reči, da gre za zamenljivo podobnost. Znamko vložnika ugovora sestavlja beseda OMEGA, ki je v odnosu do prijavljenega blaga in storitev opisovalna in je v zadnjem času po mnenju Urada postala splošno znano dejstvo, zato znak nima več takšne posebne razlikovalne sposobnosti (je šibka znamka) in ne more pomeniti ovire pri registraciji znamk, katerih znaki vsebujejo to besedo, saj povprečni potrošnik ne bo zmeden glede izvora blaga oziroma storitev, niti znamk ne bo povezoval z vložnikom ugovora.

Tožeča stranka navaja, da soglaša z ugotovitvijo, da sta blago in storitve prijavljene znamke enaka ali podobna blagu in storitvam tožeče stranke. Napačna pa je ugotovitev, da si primerjana znaka nista podobna. Pri primerjavi se je potrebno osredotočiti na dominantni besedni del „OmegaVita“. Beseda CEKIN namreč ne bi preprečila zamenjave s predhodno znamko OMEGA. Beseda CEKIN deluje kot ločena znamka od znaka OmegaVita. CEKIN bi lahko označeval linijo izdelkov, OmegaVita pa konkretno vrsto izdelkov ali obratno. Potrošnik torej znamke CEKIN OmegaVita ne bo dojemal kot celote, ampak kot dva ločena znaka, zato bo zmotno pomislil, da gre za eno od različic predhodne znamke OMEGA. Predhodna znamka OMEGA je v ugovarjani znamki povzeta v celoti, z dodajanjem dodatnih elementov se ne bi bilo mogoče izogniti kršitvi predhodne znamke. Ne soglaša z ugotovitvami vizualne primerjave in meni, da sta si znaka že na prvi pogled podobna. Meni, da grafični elementi ob primerjavi dominantnega dela znamk nimajo posebnega razlikovalnega učinka in so zgolj dopolnilne narave. Tipografija črk ni nekaj posebnega, bel napis na temni podlagi pa je prav tako nekaj povsem običajnega. Jasno je tudi, da pri oglaševanju znamk po radiu oziroma ob omenjanju le teh, grafičen element ni pomemben. Da so potrošniki navajeni določiti in prepoznati izdelke glede na besedni element znaka, izhaja iz sodbe T 40/03 z dne 13. julija 2005 in T-332/05 z dne 12. 3. 2008. Predhodna znamka, ki je registrirana v besedi, uživa močnejšo zaščito, kar pomeni, da jo sme nosilec uporabljati v poljubnih oblikah, npr. različnih pisavah, barvah. Dejstvo, da je registrirana v besedi, pa prav tako pomeni, da je v zvezi s primerjavo znamk možna zgolj besedna analiza. Ta pa pokaže zamenljivo podobnost, saj zadevna znamka v celoti povzema predhodno. Soglaša s toženo stranko, da sta znamki tudi fonetično do določene mere podobni. Ne soglaša pa s končnim rezultatom fonetične analize. Enako soglaša s toženo stranko glede prvega dela pomenske analize, da je prvi del zadevne znamke identičen s predhodno. Ne soglaša pa z zaključkom. Ne soglaša tudi z mnenjem tožene stranke, da ima beseda Omega nizko stopnjo razlikovalnosti. Zadostna razlikovalnost znamke je razvidna že iz tega, da jo je OHIM registriral v besedi brez dodatnih grafičnih ali besednih elementov v razredih 29, 30 in 32. Zmotno navaja, da naj bi bila predhodna znamka registrirana v času, ko je imela beseda še relativno razlikovalen značaj in ni bila splošno znana v pomenu, ki naj bi ga imela danes (to je kot oznaka za nenasičene maščobne kisline). Ta argument ne zdrži presoje, saj je bila predhodna znamka registrirana 5. 7. 2010. Iz tega argumenta izhaja, da je tožena stranka presegla svoja pooblastila. Kolikor bi znamka postala premalo razlikovalna za registracijo, bi bilo to potrebno ugotoviti v posebnem postopku razveljavitve znamke po b) točki prvega odstavka 50. člena Uredbe o znamki skupnosti, kar ne spada v pristojnost tožene stranke, temveč OHIM. V obravnavanem primeru je verjetnost zmede oziroma povezovanja še toliko večja, ker je predhodna znamka v celoti povzeta v zadevni znamki. Dodana ji je le beseda, ki nima posebno močnega razlikovalnega značaja. Poudariti je še to, da potrošnik navadno nima možnosti, da bi se soočil z obema znamkama naenkrat in zato nima priložnosti neposredne primerjave obeh znamk ter se mora zanašati na svoj nezanesljivi spomin oziroma podobo znamke, ki si jo je ustvaril v predhodnem srečanju. Sklicuje se na odločbe OHIMA – B1517922 z dne 27. 8. 2010 ter podobne. Standard podobnosti znakov ter standard podobnosti blaga in storitev pod primerjanimi znamkami sta povezana in ju je treba presojati skupaj. V primeru, da primerjani znamki pokrivata enake in močno sorodne oziroma zamenljivo podobne izdelke in storitve, mora biti presoja podobnosti med znamkami bolj stroga. V primeru, da sta znaka enaka oziroma zelo podobna, pa mora biti presoja seznamov blaga in storitev toliko strožja. Večja kot je podobnost oziroma identičnost blaga in storitev, večja je namreč nevarnost zamenjevanja oziroma povezovanja s predhodno znamko in obratno. Obeh standardov torej ni mogoče presojati ločeno. V obravnavanem primeru je presenetljiva odločitev tožene stranke, da si znaka nista podobna, saj so izdelki in storitve pod primerjanima znamkama identični oziroma izredno podobni. Med obema znamkama nedvomno obstaja verjetnost zamenjave v javnosti oziroma povezovanja. Povprečni potrošnik bo v primeru registracije gotovo zaveden. To pomeni, da bi na trgu oziroma v javnosti zagotovo prihajalo do zmede. Opozarja še na kršitve določb postopka, ker ji ni bila dana možnost, da se izjavi o navedbah in dokazih prijavitelja z dne 4. 2. 2011. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zavrnitev registracije znamke oziroma podrejeno odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je odločila pravilno in zakonito. Na očitek, da je prekoračila svoje pristojnosti, ko je označila predhodno znamko za šibko, pripominja, da ne gre za prekoračitev pristojnosti, če v ugovornih postopkih odloča po svojih kriterijih. Znamka tožeče stranke ima zelo nizko stopnjo razlikovalnosti v odnosu do blaga (jedilna olja in maščobe in proizvodi, ki jih vsebujejo), to pa ne pomeni nujno, da nima prav nobene razlikovalnosti (beseda Omega ni generičen pojem za to blago, niti za njegove bistvene sestavine), je pa skupno ime za pomembno sestavino tega blaga in predstavlja zelo opisovalen element, element, ki označuje bistvene lastnosti in kakovost blaga. V današnjem času besede Omega ne bi registrirala. Na registracijo takega znaka na drugem Uradu pa ne more imeti in tudi ni imela vpliva. V zvezi z ugovorom o kršitvah določb postopka pa pripominja, da je ravnala v skladu s 102. členom ZIL-1. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku A. v odgovoru na tožbo zavrača argumente tožeče stranke in predlaga zavrnitev tožbe ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka v pripravljalnem spisu odgovarja na odgovora tožene stranke in stranke z interesom. Navaja, da beseda Omega ni opisna za blago pod predhodno znamko, ker pomeni zgolj zadnjo grško črko. To je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 281/2005. Nasprotuje tudi mnenju, da naj bi bila beseda CEKIN najdominantnejši del izpodbijane znamke. Poudarja, da besedna dela CEKIN in OmegaVita izpodbijane znamke delujeta kot dva ločena razlikovalna znaka. To potrjuje tudi navedba Gee, da bi se besedno zvezo OmegaVita v izpodbijani znamki lahko štelo za samostojno znamko. Kot dva samostojna znaka delujeta tudi zato, ker sta tudi ločena z barvnima kvadratastima podlagama. Izdelki na trgu so namreč pogosto označeni z več znamkami, pri čemer ena označuje linijo oziroma skupino izdelkov ali proizvajalca samega, druga znamka pa označuje konkretno vrsto izdelka oziroma sam izdelek. Potrošnik izpodbijane znamke ne bo dojemal kot celote, to je CEKIN OmegaVita ampak bo na znak OmegaVita gledal samostojno ter zmotno mislil, da gre za eno od različic. V zvezi s preostalimi besednimi elementi, ki jih vsebuje izpodbijana znamka, pa izpostavlja, da so le-ti zanemarljivi. Napisani so z veliko manjšimi črkami ter gre za opisne pojme, ki jim je potrebno odreči razlikovalni značaj. Tudi grafični del je zanemarljiv in brez posebnega razlikovalnega učinka, saj deluje le kot podlaga za besedne dele. V zvezi s presojo podobnosti se A. tudi nepravilno sklicuje na to, da ima že registrirane znamke Cekin in CekinVital. V zvezi s tem izpostavlja, da se pri presoji prijavljene znamke ne upošteva drugih znamk prijavitelja.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožnice zoper registracijo znamke OmegaVita, ki ga je tožnica oprla na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Po navedeni določbi se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Upravno sodna praksa šteje, da verjetnost zmede, ki jo ustvarja enakost ali podobnost prijavljenega znaka in predhodne znamke in enakost ali podobnost blaga/storitev, obstaja, kadar bi potrošniki lahko verjeli, da predmetni izdelki/storitve izhajajo iz istega podjetja, ali glede na okoliščine primera iz gospodarsko povezanih podjetij. Verjetnost zmede se presoja celovito, ob upoštevanju vseh pomembnih dejavnikov konkretnega primera kot npr. prepoznavnosti znamke na tržišču, povezovanja med znakom in znamko, stopnje podobnosti med znakom in znamko ter blagom in storitvami. Upoštevati je treba tudi, da povprečni potrošnik znamko običajno zaznava kot celoto in ne preverja njenih posameznih delov.

Med strankami ni sporna ugotovitev upravnega organa, da je blago/storitve pri prijavljenem znaku enako oziroma podobno blagu, ki ga varuje tožničina znamka OMEGA.

Sporna pa je ugotovitev, da znaka, ki sta si do določene (zelo majhne) mere podobna, ker oba vsebujeta besedo OMEGA in to v vizualnem, fonetičnem ali pomenskem smislu, nista zamenljivo podobna. Ugotovitev temelji na primerjavi znakov po kriterijih vidne, slišne in pomenske podobnosti. Pri tem pa je organ upošteval, da je prijavljeni znak figurativni znak, najdominantnejši deli pa so beseda CEKIN in besedna zveza OmegaVita in izrazita barvna kombinacija znaka, znak znamke tožnice pa je zapisan v besedi z običajnimi črkami in sestavljen le iz besede OMEGA ter ta beseda predstavlja njegov najdominantnejši element. Sodišče se s podano opredelitvijo dominantnih delov primerjanih znamk strinja in zavrača ugovor tožeče stranke o nepravilno ugotovljenem dominantnem delu prijavljene znamke. Ugovor temelji na razumevanju, da beseda CEKIN ne bi preprečila zamenjave s predhodno znamko, ker beseda CEKIN deluje kot ločena znamka od znaka OmegaVita ter bi lahko označevala linijo izdelkov, OmegaVita po konkretno vrsto izdelkov ali obratno. Vendar pa je po mnenju sodišča pomembna pozicija besede CEKIN. Beseda CEKIN je navedena zgoraj, OmegaVita pa spodaj, kar kaže na pojasnjevalno funkcijo besede OmegaVita, posebno, ker ima še dodatne besedne dele, kar kaže na njeno dominantno pozicijo v znaku in je ni moč zanemariti v smislu, kot predlaga tožeča stranka. Pri svojem ugovoru, ki ga veže zgolj na nepriznavanje dominantnega dela besedi CEKIN, tožeča stranka pozablja na grafične elemente kot naslednji dominantni del znaka prijavljene znamke. Sodišče ne soglaša, da ti grafični elementi nimajo posebnega razlikovalnega učinka in so le dopolnilne narave, ker predstavljajo pomemben element razlikovalnosti kot tudi različnosti znaka v primerjavi z znakom prejšnje znamke. Grafični elementi sami po sebi pa tudi nimajo ločevalnega učinka na besedni del prijavljene znamke tako, da potrošnik znamke ne bi dojemal kot celote. Končno, po mnenju sodišča, beseda OMEGA v prijavljenem znaku tudi nima učinka, da bi sama po sebi delovala kot dominantni del znaka in izzvala razumevanje kot ga predstavlja tožeča stranka.

Sodišče soglaša v nadaljevanju tudi z ugotovitvami organa pri vizualni, fonetični in pomenski analizi. Ugovori, ki temeljijo na izhodišču, da dominantni deli prijavljene znamke niso beseda CEKIN, besedna zveza OmegaVita in grafični del, se zato že v izhodišču razlikujejo od ugotovitev Urada. Sodišče jim, ker soglaša s toženo stranko, glede opredelitve dominantnega dela, ne sledi, soglaša pa tudi z ugotovitvami pri posameznih analizah in se nanje v celoti sklicuje. V prijavljeni znamki CEKIN OmegaVita sta obe besedi dominantni, znamka pa vsebuje tudi dominantni grafični del, zato ne more obveljati stališče, da sta primerjana znaka očitno podobna zato, ker prijavljena znamka povzema celotno znamko tožeče stranke. Urad je ugotovil določeno mero podobnosti znakov, tako v vizualnem, fonetičnem in pomenskem smislu, vendar ne takšne, da bi zato pri potrošnikih že obstajala verjetnost zmede o izvoru blaga/storitev. Pravilno pa je po mnenju sodišča upravni organ ocenil stopnjo razlikovalnosti besede OMEGA za predmetno blago/storitve.

Neutemeljeno po presoji sodišča tožnica uveljavlja širšo zaščito svoje znamke kot besedne znamke. Registracija znamke v besedi z običajnimi črkami njenemu imetniku ne daje pravice uporabe znamke v kakršnikoli obliki in s kakršnimikoli grafičnimi elementi. Prijavljena besedna znamka po mnenju sodišča ne ovira njene uporabe predvsem v različnih pisavah. Na barvne dodatke pa se po mnenju sodišča takšna uporaba ne razširja, saj je znak v barvi varovan, če je takšna registracija zahtevana (točka f) prvega odstavka 3. člena Pravilnika o vsebini prijave znamke). Tudi različno izpisana tožničina znamka OMEGA pa po mnenju sodišča ne bo vzpostavila zamenljive podobnosti s prijavljeno znamko OmegaVita.

Sodišče ne pritrjuje tožnici, da je razlikovalnost besede OMEGA razvidna že iz tega, ker jo je OHIM registriral v besedi za blago iz razredov 29, 30 in 32. OHIM je pristojen za registracijo blagovne znamke Evropske unije, ki je urejena v Uredbi Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. 2. 2009 o blagovni znamki Skupnosti (v nadaljevanju Uredba). Sodni nadzor nad njegovimi odločitvami opravlja Splošno sodišče (65. člen Uredbe) in Sodišče EU (256. člen Pogodbe o delovanju EU). Unijskemu sistemu blagovnih znamk so vzporedni nacionalni sistemi blagovnih znamk držav članic. Ti so harmonizirani z Direktivo 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, ki so jo morale države članice prenesti v svoj pravni red. Tožnica pravilno opozarja na povezanost predmeta urejanja Uredbe in Direktive. Glede na konkreten primer – razlogi za zavrnitev registracije blagovne znamke, določeni v členu 4(1)(b), v ZIL-1 pa predpisani v točki b) prvega odstavka 44. člena, so enaki relativnim razlogom za zavrnitev iz člena 8(1)(b) Uredbe.

Edino pristojno za razlago določb prava EU je Sodišče EU. Zato so nacionalni organi držav članic vezani na sodbe Sodišča EU, v katerih to sodišče razlaga določbe Uredbe ali Direktive, bodisi pri predhodnem odločanju, bodisi kot pritožbeno sodišče. Tožnica pa v tožbi odstopa od uporabe prava EU, kot ga razlaga Sodišče EU, ne zatrjuje, temveč navaja, da je upravni organ odstopil od odločitev OHIM v podobnih primerih. Ker odločitve te unijske institucije niso zavezujoč pravni vir, to ne more predstavljati kršitve.

S tem sodišče ne zanika pomena odločb OHIM, saj so te zaradi svojega prepričevalnega učinka in vsebinsko podobne materialne podlage za odločanje prepričljiv argument v primerljivih zadevah. Odločitev v konkretnem primeru pa je odvisna tudi dejanskega stanja tega primera, ki ga ugotavlja organ, kateri o registraciji odloča. V obravnavani zadevi, ko sta v konkurenci prejšnja unijska znamka in bodoča slovenska znamka, je upoštevna javnost, ki bi lahko bila v zmedi, potrošnik predmetnega blaga/storitev na slovenskem teritoriju in je zato pomembno, kako on dojema znake. Zaznavanje povprečnega potrošnika je dejstvo - tega je v konkretnem primeru po mnenju sodišča upravni organ pravilno ugotovil (kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju sodbe), in je na tej podlagi lahko sklepal o (ne)verjetnosti zmede. Upravnemu organu zato, ker ni enako kot OHIM, ki je na podlagi tožničine znamke zavrnil prijave kasnejših znamk, katere so poleg besede OMEGA vsebovale še besede LIFE, FORM in PURE, še ni mogoče očitati, da je s priznanjem registracije znaka OmegaVita sprejel napačno odločitev. Odstop od prakse OHIM pa je še bolj opravičljiv glede primerov, ki v dejanskem stanu obravnavani zadevi niso enaki (sodba št. T 434/10).

Sodišče se z upravnim organom strinja, da je za relevantnega slovenskega potrošnika beseda OMEGA za blago iz razredov 29 in 30 NK nizko razlikovalna. Pri ugotavljanju razlikovalnega učinka znamke se ocenjuje sposobnost znamke za identificiranje blaga/storitev, za katere je znamka registrirana in s tem za razlikovanje tega blaga/storitev glede na njegovega proizvajalca oziroma izvajalca. Razlikovalni učinek je torej tisti, ki omogoča, da znamka lahko izpolnjuje svojo bistveno nalogo, tj. zagotoviti potrošniku identiteto izvora blaga/storitev, ki ju označuje. V obravnavanem primeru je upravni organ ugotovil, da ima tožničina znamka majhno razlikovalno moč. To je obrazložil s tem, da besedo omega povprečni potrošnik povezuje z nenasičenimi maščobnimi kislinami (omega 3, 6 in 9), ki se pogosto omenjajo v propagandnih in drugih zdravstvenih sporočilih. V izpodbijani odločbi, ki je predmet sodne presoje, upravni organ besedi omega ni v celoti odrekel razlikovalnega učinka, saj navaja (stran 4), da je za živila precej opisovalne narave in ima zelo nizko stopnjo razlikovalnosti. To stališče torej povsem ne odstopa od stališča, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. X Ips 281/2005 z dne 18. 12. 2007, kot to očita tožnica (sodbeno stališče je, da beseda omega brez številke 3 ni opisna za blago iz razredov 29 in 30 NK). Sicer pa sodišče sprejema razlago upravnega organa, da se potrošnikova percepcija določenih besed lahko zaradi različnih okoliščin (npr. pogoste uporabe, seznanjanja z določenimi pojmi) pozneje tudi spreminja (svoje stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo že pred več kot štirimi leti). To sodišče nima pomislekov zoper oceno, da danes beseda omega asociira na nenasičene maščobne kisline. S tem pa je ugotovljena pojmovna zveza med blagom, ki ga označuje tožničina znamka in imenom OMEGA, kar kaže na šibkost te znamke. V skladu z ustaljeno sodno prakso je verjetnost obstoja zmede toliko manjša, kot je manjši razlikovalni učinek prejšnje znamke. Ker manj razlikovalne znamke uživajo na trgu ožje varstvo, tožnica s svojo znamko OMEGA ne more omejevati registracije znamke OmegaVita zato, ker ta vsebuje besedo omega.

Napačno je tudi stališče tožnice, da je upravni organ s svojim stališčem o (ne)razlikovalnosti znamke OMEGA posegel v njeno veljavnost. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je tožničino znamko, na podlagi katere je tožnica ugovarjala registraciji prijavljene znamke CEKIN OmegaVita, upošteval kot veljavno znamko (v zvezi s primerjavo znamk se je o njej opredelil kot o šibki znamki), ocenjeval pa jo je le v zvezi s preučitvijo ugovora, da ta znamka preprečuje registracijo nove prijavljene znamke. Njegova navedba v odgovoru na tožbo, da takšne znamke v sedanjem času ne bi registriral, izraža samo politiko registriranja nacionalnih znamk.

Na podlagi navedenega sodišče pritrjuje zaključnemu sklepanju upravnega organa, da celosten vtis, ki ga dajeta primerjana znaka glede na svoje vizualne, fonetične in pomenske lastnosti, kaže na določeno mero podobnosti znakov. Vendar pa šibka razlikovalnost tožničine znamke zmanjšuje možnost nastanka zmede med njeno in prijavljeno znamko pri potrošnikih predmetnega blaga/storitev. Kljub enakemu ali podobnemu blagu zaradi soobtoja obeh znamk na slovenskem trgu potrošnik ne bo zmeden glede njunega izvora. Zato po presoji sodišča tožnica ne more biti uspešna v svojem ugovoru, da registracija znamke CEKIN OmegaVita za blago/storitve iz razredov 29, 30 in 32 NK ni dopustna iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Ugotovljeno dejansko stanje je mogoče subsumirati pod to določbo.

Izpodbijana odločba tudi ni obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka, če upravni organ tožnice ni seznanil z odgovorom prijavitelja na njen ugovor zoper registracijo prijavljenega znaka. ZIL-1 določa, da upravni organ na podlagi navedb iz ugovora in ugovoru predloženih dokazov ter morebitnega mnenja prijavitelja presoja utemeljenost ugovora (101. in 102. člen), in ne zahteva posredovanja prijaviteljevega mnenja o ugovoru ugovorniku. Sicer pa sodišče tudi ne more pritrditi navedbam tožnice, da so bila za odločitev bistvena dejstva in okoliščine, ki jih je navedel prijavitelj v svojem mnenju, niti da bi bilo odločujoče kakšno dejstvo, o katerem se tožnica ne bi mogla izjasniti. Člen 9 po presoji sodišča ni bil kršen.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpita tožnica in stranka z interesom vsaka sama svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1) .

Pravni pouk temelji na določbi prvega 73. člena ZUS-1.