Jedro

Glede zneska, ki je bil dolžniku naložen v plačilo s pravnomočno sodbo, gre za judikatno terjatev. Terjatev je s tem pridobila novo pravno naravo. Glede te terjatve ne more biti dvoma o njenem obstoju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom D. B., za upravitelja je imenovalo M. D. in ugotovilo, da opravlja naloge in pristojnosti upravitelja preko pravnoorganizacijske oblike P. s.p. 2. Zoper navedeni sklep je vložil dolžnik pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za začetek stečajnega postopka zavrne oziroma da izpodbijani razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom. Glede verjetnosti obstoja terjatve je ugotovilo, da je imel upnik, kot posojilodajalec, do družbe D. d.o.o. (že izbrisana iz sodnega registra) iz naslova pogodbe o dolgoročnem posojilu z dne 1. 8. 2008, sklenjene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, in dodatkov k navedeni pogodbi, terjatev na dan 19.10.2018 v znesku 1.271.349,70 EUR; iz naslova pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 22. 4. 2011, sklenjene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, in dodatkov k navedeni pogodbi terjatev v znesku 2.204.299,22 EUR in iz naslova pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 20. 1. 2011, sklenjene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, in dodatkov k navedeni pogodbi terjatev v znesku 2.676.584,72 EUR, kar skupaj znaša 6.152.233,64 EUR. Družba D. d.o.o. je za zavarovanje terjatev po teh pogodbah izročila upniku menice, na katerih je bil podpis dolžnika kot avalista, dolžnik pa je, za zavarovanje obveznosti po teh pogodbah dne 22. 4. 2012 podpisal tudi poroštveno izjavo.

5. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je upnik po ugovoru dolžnika, da terjatev ne obstoji, predložil sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2178/2012, z dne 20. 1. 2014 (pravnomočno 11. 2. 2014, izvršljivo 11. 2. 2014) iz katere je razvidno, da mora D. B. kot drugotožena stranka (prvotožena stranka je bil porok B. B.) iz naslova menice plačati tožeči stranki (upniku v tem postopku) 1.000.000 EUR, zakonite zamudne obresti od 19. 7. 2012 in pravdne stroške. Ugotovilo je, da znaša višina te judikatne terjatve na dan 11. 12. 2018 skupaj 1.537.913,23 EUR. Nadalje je ugotovilo, da je bil stečajni postopek nad družbo D. d.o.o. končan, ker potrjuje sklep o končanju stečajnega postopka z dne 8. 12. 2016. 6. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje glede obstoja upnikove terjatve do dolžnika tudi ugotovilo, da iz Dogovora o poplačilu terjatev, ki ga je upnik dne 29. 3. 2019 sklenil z D. B. in B. B. kot porokoma, izhaja, da na dan 1. 3. 2019 obstaja denarna terjatev upnika do porokov v skupni višini 6.038.955,48 EUR. Ugotovilo je, da je iz uvodnih določb razvidno, da se poroštvena obveznost nanaša na terjatve, ki jih uveljavlja upnik v tem stečajnem postopku. Upnik bi porokoma pod odložnim pogojem plačila 62.500 EUR do 31. 8. 2019 odpustil preostali dolg, vendar pa se ta pogoj ni izpolnil, saj je dolžnik poravnal zgolj znesek 12.500 EUR.

7. Dolžnik v pritožbi navaja, da upnik predlogu za začetek stečajnega postopa ni predložil fotokopij poroštvene izjave dolžnika, originala menice ter fotokopije menične izjave s seznamom pogodb ter da v postopku predložene fotokopije pogodb z dodatki niso podpisane s strani vseh podpisnikov, kot tudi, da dolžnik menic ni podpisal kot avalist. S temi trditvami utemeljuje svoj ugovor, da upnik niti s stopnjo verjetnosti ni dokazal temelja dolžnikove zaveze (kot porok, solidarni plačnik oziroma kot avalist) za obveznost glavnega dolžnika D. d.o.o. 8. Po presoji pritožbenega sodišča pa tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi že zato, ker je upnik v postopku pred sodiščem prve stopnje1 trdil in tudi dokazal, da je bilo o dolžnikovi obveznosti plačila po navedenih pogodbah glede zneska 1.000.000 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2178/2012, z dne 20. 1. 2014. Glede zneska, ki je bil dolžniku naložen v plačilo s pravnomočno sodbo gre torej za judikatno terjatev. Terjatev je s tem pridobila novo pravno naravo. Glede te terjatve ne more biti dvoma o njenem obstoju.2 Dolžnik s povzetimi pritožbenimi navedbami torej ne more uspeti, saj tu pride do izraza pozitivna funkcija materialne pravnomočnosti. Sodišče je namreč vezano na pravnomočno odločbo, kadar se pri odločanju o kakšnem drugem zahtevku vprašanje, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, pojavi kot predhodno. Sodišče o tem vprašanju ne sme znova odločati, temveč mora prejšnjo sodbo vzeti za podlago svoje odločitve.3 Glede judikatne terjatve bi lahko torej dolžnik uspešno uveljavljal zgolj ugovore, ki se nanašajo na dejstva, ki jih objektivne in časovne meje pravnomočnosti pravnomočne sodbe niso zajele. Takih ugovorov pa dolžnik ni konkretizirano uveljavljal. 9. Pritožnik nadalje v pritožbi sicer navrže, da meni, da je menični dolžnik (D. d.o.o.) poravnal vse dolgove do upnika. Vendar pa v zvezi s tem dolžnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku ni navajal nobenih konkretnih dejstev, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme glede tega ugovora na njegovi strani. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je sodišče prve stopnje presojo o obstoju terjatve upnika do dolžnika oprlo tudi na vsebino Dogovora o poplačilu terjatev z dne 29. 3. 2019, iz katerega izhaja ugotovitev strank dogovora glede obstoja terjatve v skupni višini 6.038.955,00 EUR. Navržena pritožbena navedba, da dolžnik meni, da je menični zavezanec poravnal vse svoje obveznosti, je v nasprotju s tako vsebino Dogovora z dne 29. 3. 2019. Glede na to, da je bil stečajni postopek nad družbo D. d.o.o. končan s sklepom o končanju stečajnega postopka z dne 8. 12. 2016, je prepričljivo tudi pojasnilo upnika, da iz tega naslova ni oziroma ne bo dobil nobenega poplačila več.

10. Pravica do izjave oziroma sodelovanja v postopku ima lahko različne oblike, med katere sodi tudi pravica do sodelovanja v dokaznem postopku. Stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku tako, da v dokaz svojih navedb predlaga ustrezne dokaze. Sodišče pa ima na drugi strani obveznost, da dokazne predloge strank pretehta, in jih, če gre za dokaze, ki se nanašajo na pravnorelevantna dejstva, tudi izvede. Vendar pa sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če so ti pavšalni oziroma nebustancirani. Sodišče torej ni avtomatično dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka.

11. V konkretnem primeru je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje dokazni predlog z zaslišanjem dolžnika pravilno zavrnilo. Dolžnik je namreč dokaz z zaslišanjem predlagal v dokazovanje trditve, da so bile predložene fotokopije pogodb pravno formalno pomanjkljive, saj predložene kopije niso podpisane. Kot je bilo že pojasnjeno (točka 8. te obrazložitve), dolžnik ni navedel pravnorelevantnih trditev, ki bi se lahko dokazovale z njegovim zaslišanjem, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da njegovo zaslišanje ni potrebno ter ga na narok ni vabilo.

12. Sodišče mora v javnem interesu zagotavljati koncentracijo in pospešitev postopka in ni upravičeno prelagati narokov, če za to niso izkazani upravičeni razlogi. Navedeno velja še toliko bolj v stečajnem postopku, za katerega se zahteva, da poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja.4 Sodišče lahko torej preloži narok samo v primeru, če so izpolnjeni zakonski pogoji, določeni v 115. členu ZPP (ki se v stečajnem postopku smiselno uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP).

13. Pooblaščenec je (na področju procesnega prava) oseba, ki je upravičena, da v imenu in za račun pooblastitelja (to je stranke v postopku) v mejah pooblastila opravlja procesna dejanja.5 Stranki, ki ima pooblaščenca, se pisanja vročajo preko pooblaščenca, ne pa neposredno (prvi odstavek 137. člena ZPP). Na narok torej sodišče v primeru, če ima stranka pooblaščenca, vabi pooblaščenca. Če je bilo vabilo pravilno vročeno pooblaščencu, ki ni opravičil svojega izostanka ter izkazal opravičljivega razloga za izostanek z naroka, torej ni nobenega zakonitega razloga za preložitev glavne obravnave.6 Preložitev naroka zaradi pooblaščenčeve zadržanosti je dopustna samo pod strogimi pogoji, saj načeloma velja, da je dolžan zagotoviti substiutucijo. V primeru, da stranka v postopku sodeluje sama, brez pooblaščenca, ji je mogoče naložiti celo breme, da v primeru sicer opravičene zadržanosti poskrbi za to, da bo opravo procesnega dejanja zagotovila preko pooblaščenca.7

14. V konkretni zadevi je dolžnika v postopku pred sodiščem prve stopnje zastopal pooblaščenec, ki mu je bilo vročeno vabilo na narok z dne 24. 9. 2019. Ker pooblaščenec dolžnika na narok ni pristopil in svojega izostanka tudi ni opravičil, stranka svoje pravice do sodelovanja na naroku ni izkoristila. V takem primeru sodišče prve stopnje, kljub predloženemu zdravniškemu opravičilu za dolžnika osebno, ni bilo niti dolžno niti upravičeno preložiti naroka za začetek stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je tako, v skladu s četrtim odstavkom 239. člena ZPP, narok pravilno opravilo v nenavzočnosti dolžnika. Zato v pritožbi zatrjevane kršitve Ustave RS (pravica do izjave, pravica do kontradiktorne obravnave, pravica do poštenega sojenja, pravica do pritožbe), po presoji pritožbenega sodišča, niso podane.

15. Prav tako dolžnik ne more uspeti s trditvami o zlorabi instituta stečajnega postopka. O obstoju upnikove terjatve (glede zneska 1.000.000 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2012 dalje), je bilo odločeno s pravnomočno sodbo. O terjatvi v tej višini je bilo torej že odločeno z dokaznim standardom prepričanja, ki velja za vsebinske odločitve in ne zgolj z dokaznim standardom verjetnosti, ki velja glede dokazovanja upnikove aktivne legitimacije (po 3. točki 231. člena ZFPPIPP). Ni torej utemeljen pritožbeni očitek, da bi upnik moral uporabiti pravdni postopek, saj ga je uporabil, vendar pa plačila ni dobil. Dolžnik zato tudi s pritožbenimi trditvami o zlorabi instituta stečajnega postopka pritožbenega sodišča ni prepričal. 16. Pritožbene navedbe glede obstoja upnikove terjatve so torej, glede na vse navedeno, neutemeljene. Dolžnik pa v pritožbi presoje sodišča, da je dolžnik trajneje nelikviden, niti konkretizirano ne prereka. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

17. Dolžnik, ki s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Trditve strank, podane v vlogah pred izvedbo naroka za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom dne 24. 9. 2019, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot pravočasne (prvi odstavek 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

2 Primerjaj II Ips 39/2015. 3 O materialni pravnomočnosti več v Dr. Wedam Lukić: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga , GV Založba, 2009, str. 148 - 151. 4 Načelo hitrosti postopka pa je zato tudi eno od načel, ki veljajo v stečajnem postopku. Zapisano je v prvem odstavku 48. člena ZFPPIPP, po katerem mora sodišča svoja procesna dejanja v postopkih zaradi insolventnosti izvajati v rokih, določenih s tem zakonom.

5 Dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga , GV Založba, 2005, str. 361. 6 Nina Betetto: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga , GV Založba, 2006, str. 572. 7 Sklep US RS Up-184/98 in sklep VS RS II Ips 167/97.