Jedro

Glede na to, da je zavarovanec, kot je razvidno iz fotografij, očistil po sredini pločnik na M. ulici, bi vsekakor mogel očistiti tudi površino od pločnika do prehoda za pešce, na katerem je tožnica padla. Po oceni pritožbenega sodišča v tem primeru ne gre za pričakovanje ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki presega razumno mero skrbnosti. Zato se ni moč strinjati s toženko, da je glede na takratne razmere njen zavarovanec podvzel vse možne ukrepe, in storil vse, kar je bil dolžan storiti v okviru svojih zmožnosti (glede strojne opreme, delovnih sredstev in delovne sile-delavcev). Pločnik oziroma kritično območje, ki predstavlja vsekakor pohodno pot, ni bilo ustrezno očiščeno.

Sodišče prve stopnje je, kot je obrazložilo, kljub izpovedbam prič D. R. in T. J. o tem, da je zavarovanec toženke ravnal v skladu z izvedbenim programom zimske službe in v spis vloženim kronološkim zapisom vzdrževanja z dne 20.1.2017 in 21.1.2017 v prilogi B2, le - tega ni moglo preveriti, saj toženka v spis izvedbenega programa zimske službe ni vložila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec površino, kjer je padla tožnica, vzdrževal v skladu z izvedbenim programom zimske službe, saj temu bremenu ni zadostila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki v celoti odgovorna za škodo nastalo v škodnem dogodku z dne 21. 1. 2017. 2. Tožena stranka se je zoper vmesno sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da njeni pritožbi ugodi tako, da vmesno sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožnici pa naloži, da toženki povrne njene pravdne in pritožbene stroške, podredno pa, da vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V primeru razveljavitve vmesne sodbe naj o vseh stroških tožene stranke (tudi pritožbenih) odloči sodišče prve stopnje. Ostale pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, utrpelo v škodnem dogodku 21. 1. 2017. Trdi, da je navedenega dne okrog poldneva padla pri hoji po poledenelem, neočiščenem pločniku pri prehodu za pešce na križišču M. ulice in L. ceste v C. in utrpela frakturo densa 2. cervikalnega vretenca. Odškodnino zahteva od tožene stranke z direktno tožbo na podlagi pogodbe o zavarovanju odgovornosti, ki jo je imela tožena stranka sklenjeno z V. d.d, ki je bil v času škodnega dogodka kot izvajalec zimske službe zadolžen za vzdrževanje javnih cest in pločnikov. Zavarovancu tožene stranke očita, da po 14. 1. 2017, ko je prvič zapadlo več cm snega, površin, namenjenih pešcem, ni ustrezno oziroma v celoti splužil in nato posipal, zaradi česar je na kritičnih delih pločnika zastala večja količina snega, ki se je zaradi nihanja temperatur v naslednjih dneh začel taliti in nato spreminjati v led. Isto se je ponovilo 17. 1. 2017, ko je ponovno snežilo. Na širšem območju pločnika ob križišču M. ulice in L. ceste se je v posledici do 20. 1. 2017 pod mešanico snega in umazanije ustvarila debelejša plast ledu, zaradi česar tožnica kljub svoji najvišji možni skrbnosti nikakor ni mogla varno dostopiti s pločnika na prehod za pešce in je v posledici na ledu padla. Zavarovancu tožene stranke je očitala, da je opustil svojo dolžno skrbnost, s tem ko na območju, kjer je padla tožnica, predvsem ni poskrbel, da bi pešci varno dostopali do prehoda za pešce. Navajala je, da bi moral kot strokovnjak predvideti nastanek ledenih plošč ter bi mogel in moral pločnike (zlasti na kritičnih predelih, kot so območja prehodov za pešce) že preventivno ustrezno posipati. Po tem ko je bil nesporno seznanjen z nastankom ledenih ploskev, pa bi moral poskrbeti za njihovo odpravo. Dolžno skrbnost je opustil najmanj s tem, ko kritičnega dne ni uporabil za obravnavano kategorijo ceste in takratne vremenske razmere ustreznejših posipnih materialov oziroma ledu ni strojno odstranil, torej se ni poslužil takšne metode odstranitve ledu, ki bi bila dejansko učinkovita. Očitala pa mu je tudi, da bi moral vsaj namestiti prometno signalizacijo, ki bi pešce na to nevarnost opozorila. Tožena stranka je navedbe tožeče stranke prerekala in navajala, da je njen zavarovanec skladno z določbami Pravilnika o rednem vzdrževanju cest (v nadaljevanju: Pravilnik) redno, skrbno in vestno izvajal svoje naloge in da je bila površina pločnika, kjer je tožnica padla, kakor tudi dostop s tega na prehod za pešce, takratnim zimskim in vremenskim razmeram primerno očiščena – pločnik je bil splužen in posipan, kar da je jasno razvidno iz fotografij, priloženih tožbi. Vztrajala je, da bi morala tožnica glede na svojo starost, poznavanje svojih zmožnosti gibanja in zimskih razmer hoditi še z večjo pazljivostjo in da je tožničin padec posledica spleta okoliščin, za katere zavarovancu tožene stranke ni mogoče pripisati opustitve dolžnega ravnanja.

6. V obravnavanem primeru je bilo sporno stanje pločnika, kjer je tožnica padla, in ali je zavarovanec tožene stranke opustil dolžno skrbnost pri opravljanju storitev oziroma opustil dolžno vzdrževanje pločnika. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je bilo na dan škodnega dogodka mrzlo vreme, da je bil pločnik, po katerem je hodila tožnica, delno očiščen, delno pa prekrit z ledom, kar je potrdila tudi priča J. T., ki je kot dežurni preglednik zavarovanca tožene stranke opravljal kontrolo stanja pohodnih površin, cest in pločnikov po planu zimske službe. Ta priča je pojasnila, da so bile izredne zimske razmere (temperatura okoli -13 stopinj), zaradi česar sol ni delovala in je bilo potrebno pri opravi posipanja uporabiti ustrezno mešanico apnenčevega agregata in soli. Na podlagi izpovedbe te priče je sodišče ugotovilo, da je ob opravljanju kontrole opazil in zapisal, da so bili pločniki ponekod suhi, ponekod vlažni od soli, zaradi temperatur močno posipani, ponekod pa so bile prisotne tudi manjše ledene ploskve. Glede na obrazložitev v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje očitno ni sledilo tej priči, da manjših ledenih ploskev ni bilo na pohodnem delu, pač pa pravilno nasprotno zaključilo na podlagi pravilne dokazne ocene ostalih izvedenih dokazov. In sicer izpovedbe tožnice, da ji je zdrsnilo na poledeneli površini pločnika tik pred prehodom za pešce; podatkov iz poročila ARSO za meteorološko postajo ..., da so se temperature v dneh pred škodnim dogodkom gibale krepko pod 0 stopinjami (dan prej zjutraj ob 7h – 13 stopinj), čez dan pa okoli 0 stopinj, na sam dan škodnega dogodka pa je bilo zjutraj ob 7. uri -15,5 stopinj; kronološkega opisa dogodkov - priloga B2, iz katerega za 20. 1. 2017 izhaja, da so pločniki ponekod suhi, ponekod vlažni od soli, ponekod so zmrznjene plošče in je zato potekala akcija posipa pločnikov, podobno je bilo ugotovljeno za 21.1.2017, s tem da je bilo dodatno zapisano, da so ledene plošče močno posipane in da so pločniki prehodni z večjo previdnostjo in zimsko obutvijo; in v fotografij - prilogi A26 in A26a. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz fotografij izhaja, da mesto, kjer je tožnica padla (označeno na fotografiji A 26 s črko X), ni bilo ustrezno oziroma v celoti spluženo. Pritožbeno ni izpodbijano, da so bile fotografije posnete v dveh oziroma treh dneh po škodnem dogodku, in da se razmere, glede na preostale izvedene dokaze, do dneva fotografiranja niso bistveno spremenile, ter da tožena stranka ni predložila dokaza, s katerim bi verodostojnost fotografij ovrgla. Pritrditi je sodišču, da že samo dejstvo, da je bil na pločniku sneg, kot je razvidno iz fotografij, pomeni, da toženki ni uspelo dokazati, da je bil pločnik ustrezno očiščen, kajti če bi bil, snega in ledu, o katerem je trdila in izpovedala tožnica, ne bi bilo.

7. Ob zgoraj povzetem in v nadaljevanju obrazloženem se izkaže, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da je presoja sodišča prve stopnje glede nespluženega in neočiščenega snega ter neposipane pohodne površine, nepravilna. Glede na stanje, kot je razvidno iz fotografij (in o katerem je izpovedala tožnica), ni moč pritrditi toženi stranki, da ob dejstvu, da je v dneh pred 21. 1. 2017 snežilo, in da je bila dne 17. 1. 2017 snežna odeja visoka 9 cm, že po tožnici predložene fotografije več kot očitno izkazujejo, da je zavarovanec tožene stranke svoje takratno delo opravljal vestno in sprotno, in da je vseskozi odstranjeval zapadli sneg ter skrbel za reden posip. Na fotografijah je namreč, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, razvidno, da je bil na pločniku na delu, kjer se s pločnika pot nadaljuje na prehod za pešce, in kjer je tožnica, kot je označila na fotografiji A 26, padla, sneg in da torej ta del ni bil očiščen. Glede na stanje, razvidno iz fotografije, sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo priči J. T., da fotografije ne izkazujejo stanja pohodne površine, ki bi bila neočiščena, temveč ravno nasprotno, torej da je bilo območje pohodnih površin za pešce primerno očiščeno. Po obrazloženem zato ni moč pritrditi toženi stranki, da je glede na izpostavljene podatke ARSO in po tožnici predložene fotografije razvidno, da površina takrat sploh ni bila prekrita s snegom, kot se zatrjuje, in da je torej njen zavarovanec zapadli sneg že do tedaj skoraj v celoti odstranil ter površino ustrezno posipaval. Tožena stranka nedosledno v pritožbi povzema, da je priča J. T. izpovedal, da bi tožnica morala narediti le še nekaj korakov naprej po očiščenem delu pohodne poti pločnika, nato pa bi lahko povsem varno sestopila na površino, namenjeno prehodu za pešce. Priča je namreč, kot izhaja iz zapisnika o njenem zaslišanju na listni številki 37, izpovedala, da bi tožnica lahko šla tudi par metrov naprej, saj je bil prehod omogočen. Tožena stranka z izpostavljeno izpovedbo priče in s pritožbeno navedbo, da je tožnica vedela, da je območje na tem delu lahko zdrsljivo, izbrala pot do prehoda za pešce ravno po tej površini, ne pa po očiščeni poti, ki je prav tako vodila mimo, do prehoda za pešce in kolesarje (v postopku na prvi stopnji je tudi sicer trdila zgolj, da bi se tožnica lahko odločila za drugo pot) pritrjuje, da kraj, kjer je tožnica padla, ni omogočal varnega sestopa na površino, namenjeno prehodu za pešce. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni sledilo J. T., da je bila glavna pohodna površina očiščena in posipana. Glavna pohodna površina je namreč v primeru, ko se pločnik nadaljuje v prehod za pešce, tudi celotna površina pločnika v smeri proti prehodu za pešce. Četudi obstoj ledene ploskve iz fotografije v prilogi A26a ni razviden, ga je sodišče prve stopnje, kot je že povzeto zgoraj, pravilno ugotovilo tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov. Nenazadnje pa tožena stranka v pritožbi izpostavlja tudi izpovedbo J. T., da je dejstvo, da vseh manjših ledenih ploskev glede na takratne zimske razmere in temperature ni bilo moč odstraniti, čeprav so vedeli, da lahko obstajajo; tiste, ki so jih pustili in jih torej niso odstranili, pa so se nahajale izven pohodnega in očiščenega dela pločnika, in so jih še dodatno posipavali z ustrezno mešanico apnenčevega agregata in soli. Glede na to, da ožje območje, kjer je padla tožnica, ni bilo očiščeno, je iz take izpovedbe moč zaključiti, da so se ne tistem mestu lahko nahajale ledene ploskve.

8. Tožena stranka v postopku ni prerekala navedb tožeče stranke, da se je večja količina snega zaradi nihanja temperatur stalila, nato pa spremenila v led, pa tudi sicer je priča tožene stranke J. T. potrdil, da so bile ponekod prisotne tudi manjše ledene ploskve, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da konkretna površina takrat ni bila ustrezno in v celoti splužena ter posipana, zaradi česar je na delu pločnika zastala večja količina snega, ki naj bi se nato zaradi nihanja temperatur stalila, nato pa spremenila v led, nepravilna, saj ne temelji niti na izvedenih dokazih niti na temperaturnih podatkih ARSO (sploh glede možne talitve snega in nato nastanka ledu).

9. Pritožbeno sodišče se ne strinja s toženo stranko, da so pričakovanja sodišča, da bi moral zavarovanec tožene stranke (kot strokovnjak) obstoječe ledene ploskve fizično odstranjevati, neživljenjska in tudi sicer glede na zmogljivosti zavarovanca nemogoča. Glede na to, da je zavarovanec, kot je razvidno iz fotografij, očistil po sredini pločnik na M. ulici, bi vsekakor mogel očistiti tudi površino od pločnika do prehoda za pešce, na katerem je tožnica padla. Po oceni pritožbenega sodišča v tem primeru ne gre za pričakovanje ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki presega razumno mero skrbnosti. Zato se ni moč strinjati s toženko, da je glede na takratne razmere njen zavarovanec podvzel vse možne ukrepe, in storil vse, kar je bil dolžan storiti v okviru svojih zmožnosti (glede strojne opreme, delovnih sredstev in delovne sile-delavcev). Pločnik oziroma kritično območje, ki predstavlja vsekakor pohodno pot, ni bilo ustrezno očiščeno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi zavarovanec toženke moral kot profesionalen izvajalec zimske službe poskrbeti za ustrezno pluženje in posipanje pločnika. Vremenske okoliščine so bile namreč take, da je lahko pričakoval, da v takšnih razmerah vendarle obstaja možnost ledu na pločnikih, prav tako so ledene plošče zaznali delavci zavarovanca tožene stranke, kot izhaja iz kronoloških zapisov pod B2. Glede na tako nizke temperature, ko se led v celoti ne stopi sam, pa bi moral zavarovanec toženke kot strokovnjak le-tega fizično odstraniti. Pločnik je nedvomno kraj, ki je v takšnih vremenskih razmerah kot so bile, izpostavljen in nevaren za pešce v primeru ledu na tleh. Po zgoraj obrazloženem se pritožbeno sodišče ne more strinjati s pritožnico, da od njenega zavarovanca v danem primeru ni bilo mogoče in da niti ni življenjsko zahtevati in pričakovati popolnoma očiščenih površin t.j. brez snega in ledu.

10. Neutemeljen je tudi očitek v pritožbi, da je glede na vse izvedene dokaze, kakor tudi upoštevaje določbe Pravilnika, napačen zaključek sodišča, da toženka z nepredložitvijo izvedbenega programa zimske službe ni dokazala, da je njen zavarovanec površino, kjer je tožnica padla, vzdrževal redno, vestno in primerno. Ne drži, da je sodišče ta zaključek sprejelo zgolj na podlagi tega, ker ni predložila izvedbenega programa zimske službe. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da je toženka zatrjevala, da je njen zavarovanec ravnal v skladu z izvedbenim programom zimske službe, vendar tega ni zadostno dokazno podkrepila, saj izvedbenega programa zimske službe kljub pozivu sodišča na naroku z dne 20. 6. 2019 v dodeljenem 8-dnevnem roku ni predložila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, kot je obrazložilo, kljub izpovedbam prič D. R. in T. J. o tem, da je zavarovanec toženke ravnal v skladu z izvedbenim programom zimske službe in v spis vloženim kronološkim zapisom vzdrževanja z dne 20.1.2017 in 21.1.2017 v prilogi B2, le - tega ni moglo preveriti, saj toženka v spis izvedbenega programa zimske službe ni vložila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec površino, kjer je padla tožnica, vzdrževal v skladu z izvedbenim programom zimske službe, saj temu bremenu ni zadostila. Pojasnilo je, da sklicevanje na 30. člen Pravilnika ne zadošča, saj ta predstavlja le okvirno izhodišče za opredelitev vzdrževanja prevoznosti posameznih cest in tudi površin za pešce v zimskih razmerah, konkretne naloge izvajalca vzdrževanja za posamezne ceste pa se, kot že rečeno, določijo z izvedbenim programom zimske službe iz 27. člena Pravilnika. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zavarovanec toženke opustil svojo dolžnost ustreznega vzdrževanja pločnika in ni storil vsega kar od njega zahteva stroka, s čimer bi preprečil, da tožnici ne bi spodrsnilo in ne bi padla. Na podlagi zgoraj povzetih prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje, se izkaže za zmotno pritožbeno sklepanje, da je toženka s preostalimi dokazi oziroma izvedbo le-teh nedvomno izkazala, da je zavarovanec svoje delo, glede na takratne zimske razmere, opravljal redno in vestno (glede na stroko in razpoložljiva sredstva), in da mu glede obravnavanega dogodka ni mogoče očitati prav nikakršne opustitve dolžnih ravnanj.

11. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilen zaključek o popolni odgovornosti zavarovanca tožene stranke za obravnavani dogodek (oziroma v tem nastalo škodo). Očitek, da je ta zaključek napačen in da je nepravilno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko ni upoštevalo prispevka tožeče stranke za nastanek padca, ni utemeljen.

12. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala, da ni podana odgovornost njenega zavarovanca in v okviru tega navajala, da je bila tožnica v času škodnega dogodka stara 74 let in da je splošno znano, da so pri starejših ljudeh zaradi slabše gibljivosti padci bolj pogosti, vsled česar je potrebna še toliko večja previdnost pri hoji v zimskih razmerah. Menila je, da bi tožnica glede na svojo starost, poznavanje lastnih zmožnosti gibanja, poznanih zimskih razmer, morala hoditi še z večjo pazljivostjo. Tožeča stranka je odgovorila, da je bila obuta v primerno zimsko obutev in je pri hoji po pločniku izkazovala pričakovano mero pazljivosti, saj je stopala počasi in previdno. Na prvem naroku glavne obravnave je tožena stranka zgolj podredno, v kolikor bi bil ugotovljen temelj tožbenega zahtevka poudarila, da je tožnica v pretežni meri bila sama odgovorna za utrpelo škodo. Pohodna površina ji je bila namreč znana, videla je stanje pohodne površine in bi se lahko odločila (v kolikor je šlo res za stanje, kot ga zatrjuje) za drugo pot. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da tožnica ni z ničemer soprispevala k nastanku škode (člen 171 v zvezi s členom 185 OZ). Obrazložilo je, da je verjelo prepričljivi izpovedbi tožnice, da je hodila z obutimi zimskimi čevlji, pazljivo, tako kot vedno, in pri takšnem načinu svoje hoje storila vse, kar lahko povprečen človek stori v skrbi za to, da do škode ne bi prišlo. Glede uporabe druge poti sodišče ni sledilo toženki. Navedla je, da iz fotografije pod A26a izhaja ravno nasprotno, in sicer da pot od pločnika do prehoda za pešce ni bila očiščena tako, da bi tožnica lahko varno prišla do prehoda za pešce, saj je po celi dolžini vmes pas umazanega snega in ledu, ki bi ga morala prečkati, da bi lahko prišla do prehoda za pešce. Glede na gornjo obrazložitev sodišče prve stopnje zaključka, da ni podan tožničin soprispevek, ni sprejelo zgolj na podlagi tega, da je nosila primerno zimsko obutev. Kot navaja pritožba, je to ena izmed okoliščin, ne drži pa, da je odločilna. Na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje pa tudi ne vpliva, kot izpostavlja pritožnica, da je tožnica pot dobro poznala, saj jo je vsakodnevno uporabljala pri hoji na tržnico. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da je tožnica, glede na to, da je iz stanovanja opazovala čiščenje s strani zavarovanca, lahko vedela in videla, kako in kje se čisti, ter kakšno je stanje pohodne površine, in bi lahko nedvomno (glede na splošno znano dejstvo, da so ledene površine spolzke) predpostavila, da ji lahko na ledeni podlagi, katero se je namenila prehoditi, z veliko verjetnostjo zdrsne. Prvič to navaja šele v pritožbi. Ker pritožnica ni izkazala, da brez svoje krivde teh dejstev ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji, jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožnici verjelo, da je hodila pazljivo, zato ni utemeljen niti očitek, da bi morala tudi glede na svoje siceršnje - zdravstveno stanje po tej površini hoditi še s toliko večjo previdnostjo. Tožena stranka neutemeljeno izpostavlja, da je po obravnavanem, očiščenem delu pločnika, vse do prehoda za pešce in obratno takrat hodilo večje število ljudi, pa ti očitno niso imeli ob hoji in prehodu nikakršnih težav s hojo, saj ni bil nihče drug poškodovan. Do škodnega dogodka namreč ni prišlo na očiščenem delu pločnika.

13. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve navedlo, da je tožničino izpovedbo (in ne trditve) potrdila hči I. T., in pričino izpovedbo tudi povzelo. Izpovedala je, da je v obdobju dveh oziroma treh dni po škodnem dogodku območje padca poslikala - fotografije pod A26 in A26a v spisu. Glede stanja na pločniku je izpovedala, da je v naravi šlo za zdrizasti sneg, dejansko nespluženo območje, pri čemer je poudarila, da je bilo v dnevih pred tem še več snega in zase še bolj ozko pot za prehod. Tudi sama takrat ni mogla priti do prehoda za pešce, saj je še vedno bil na vsaki strani sneg, kot izhaja tudi iz fotografije. Zato ne drži pritožbena navedba, da je sodišče zmotno presodilo, da je potrdila tožničine trditve. Sodišče je kraj padca ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnice in njene označbe kraja na fotografiji, zato ni relevantno, ali je priča ob zaslišanju vedela povedati, kje točno naj bi tožnica padla. Prav tako ni pomembno, da priča ni v ničemer omenjala kakršnokoli poledenelosti tamkajšnje pohodne poti oz. talne površine, saj je sodišče to dejstvo pravilno ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov.

14. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve sodbe zaključilo, da naj bi bila pot, kjer se je takrat namenila hoditi tožnica, »edina« pot za dostop do prehoda za pešce. V 10. točki je zgolj povzeta izpovedba tožnice, da v kolikor bi šla (po pločniku) naprej, bi prišla do prehoda za kolesarje, kjer pa pešci naj ne bi hodili. Ne drži, da je iz fotografije v prilogi A26a jasno razvidna očiščena pot po pločniku, ki je vodila do prehoda za pešce, in da bi se te poti morala poslužiti tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz fotografije pod A26a izhaja ravno nasprotno, in sicer da pot od pločnika do prehoda za pešce ni bila očiščena tako, da bi tožnica lahko varno prišla do prehoda za pešce, saj je po celi dolžini vmes pas umazanega snega in ledu, ki bi ga morala prečkati, da bi lahko prišla do prehoda za pešce. Del pohodne površine, kjer je padla tožnica, ni dosegal standarda normalne pohodne površine, kot trdi pritožnica. Prav tako glede na fotografije ne drži, da po očiščenosti ni odstopal od preostale pohodne površine.

15. Po že zgoraj obrazloženem so neutemeljene tudi v pritožbi nazadnje podane navedbe, da je tožnica če že ne v celoti odgovorna, pa nedvomno soodgovorna za nastanek škode, po pritožničinem mnenju vsaj v 80 %. Sodišče je glede na podane trditve tožene stranke upoštevalo vsa pomembna dejstva. Dejstvo, da je do nezgode prišlo v času dnevne svetlobe, ko je bilo stanje pohodne površine dobro vidno že od daleč, ter da takratna izbira poti in ravnanje tožeče stranke ni zadoščalo standardu ″povprečnega razumnega človeka″, tožena stranka prvič navaja šele v pritožbi, zato so te navedbe ob neizpolnjevanju pogoja iz prvega odstavka 337. člena ZPP nedopustne pritožbene novote.

16. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (131., 163. in 964. člen OZ ter Pravilnik). Podani niso niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP.