Jedro

Pravočasnost grajanja napak ni enoznačna, ker je odvisna od tega, za kakšno napako gre. Ko gre za očitno napako, tako napako treba grajati nemudoma. Ko pa gre za skrito napako, je postopek grajanja predpisan v 634. členu OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, ki ga je izdalo isto sodišče pod opr. št. I 1 dne 3.11.2005. Toženki je s popravnim sklepom z dne 2.7.2008 naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 1.166,01 EUR stroškov postopka v 15-ih dneh od pravnomočnosti do plačila, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je vložila toženka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je pravočasno grajala napake, kar je zatrjevala že tekom prvega postopka, saj je najprej njen mož ustno grajal napake direktorju tožeče stranke, nato pa jih je še njen pooblaščenec grajal pisno. Ta dokaz je v spisu, vendar ga sodišče pri odločanju ni upoštevalo. Talna plošča je betonirana 10 cm izven temeljev, kar niti ni sporno. Sodišče je pri povzemanju izpovedi priče M. naredilo napako, saj je ta priča izpovedala, da ta okoliščina ne bo moteča, v kolikor se bo nadaljevalo dvorišče v isti višini. Iz izpovedi te priče torej izhaja, da je ponujena že rešitev za nastalo situacijo, ni pa ta priča izpovedala, da bi v načrtu bila predvidena izdelava talne plošče 10 cm izven gabaritov. Priča Ma. pa je potrdila navedbe toženke, da hidroizolacija ni bila izvedena, kar predstavlja strokovno napako izvajalca. Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da je hidroizolacija bila postavljena v celoti. Takšna izpoved je pa razumljiva, saj zasleduje stranka svoj interes v tem sporu. Sodišče bi moralo zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja postaviti izvedenca gradbene stroke, ki bi pregledal objekt in podal izvedensko mnenje. Tudi o stopnicah ni pravilno odločeno. Stopnice bi moral izvesti tožnik, jih je pa izvedel nepravilno, zato je bila toženka primorana poiskati podizvajalca. Podizvajalec je naredil stopnice samo zato, ker jih tožeča stranka ni izvedla kvalitetno in strokovno, jih je pa v obliki delovnih ur zaračunala toženki. Tega tožeča stranka niti ni zanikala. Pritožuje se tudi zoper postopanje sodišča, ki je nasprotno tožbo izločilo in jo bo obravnavalo ločeno, čeprav to ni v skladu z načelom ekonomičnosti postopka. Zato predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih toženka trdi, da je napake grajala pravočasno, ji je treba najprej pojasniti, da pravočasnost grajanja napak ni enoznačna, ker je odvisna od tega, za kakšno napako gre. Ko gre za očitno napako, ki jo je mogoče ugotoviti že z običajnim pregledom, je tako napako treba grajati nemudoma (1. odst. 633. člena Obligacijskega zakonika). Ko pa gre za skrito napako, je postopek grajanja predpisan v 634. členu OZ. Po tej določbi se lahko naročnik na tako napako sklicuje, če o njej obvesti podjemnika čimprej najpozneje v enem mesecu, ko je bila skrita napaka odkrita. V konkretni zadevi so bile napake, ki jih izpostavlja toženka, obeh vrst. Zato je pri vsaki posamezni napaki bilo potrebno pojasniti relevantne okoliščine zanjo.

Če je bila talna plošča zabetonirana 10 cm izven gabaritov objekta, je to napaka, ki je bila vidna takoj po betoniranju plošče, zato bi jo morala toženka nemudoma grajati (1. odst. 633. člena OZ). Toženkin mož je bil ves čas na kraju, kjer so se izvajala dela in bi ob takem stanju moral takoj pozvati tožečo stranko, da napako odpravi. Toženka je sicer trdila, da je njen mož zahteval od tožnika odpravo te napake, vendar sodišče teh navedb ni sprejelo, ker je verjelo prepričljivi izpovedi tožnika, ki je pojasnil, da se je talno ploščo tako zabetoniralo, ker so sprva po projektu na tem mestu bile predvidene stopnice, ki pa so se potem prestavile na drugo stran. Povedal je tudi, da bi v kolikor bi bilo to stanje po prestavitvi stopnic za toženko moteče, odstranil moteči del plošče, da pa tega ni storil zato, ker je delal po navodilih toženkinega moža, ki mu kaj takega ni nikoli naročil. Takšno ravnanje tožnika je razumno. Ni videti razloga, zakaj ne bi odvečne plošče odstranil, če bi se to od njega res zahtevalo. V izpovedi priče S.M. je zato sodišče našlo razloge, zakaj toženka ni zahtevala te odstranitve. Ta priča je namreč pojasnila, da tisti del plošče, ki je izven gabaritov, ni moteč, če se bo v tej višini nadaljevalo dvorišče. Ker gre za osebo, ki je naredila skico za projekt in prišla na prošnjo toženkinega moža nekajkrat na gradbišče, da je pregledala potek gradnje, je očitno predstavila dejstva, ki so ji znana, zato izpoved te priče potrdi verodostojnost tožnikove izpovedi, da se od njega ni zahtevalo odstranitve. Iz tega pa sledi pravilen sklep, da ta napaka ni bila grajana pravočasno, saj ustnega grajanja toženka ni dokazala.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je lahko prišlo do pretrganja hidroizolacije, ker je toženka naknadno odstranila fasado v višini 40 cm od tal, zaradi naknadne izvedbe cokla. Izpoved priče V.Ma. je zato treba presojati v povezavi s tem pojasnilom tožnika. Tožnikovi izpovedi ni mogoče odreči verodostojnosti samo zaradi izpovedi priče V.Ma., ki si je ogledal objekt z možem toženke in ob njegovi predstavitvi dejstev, zato bi bilo za razjasnitev tega strokovnega vprašanja potrebno sodelovanje izvedenca, ki bi strokovno pojasnil, ali je odgovornost za napako na hidroizolaciji treba pripisati tožeči stranki, ali pa gre za odgovornost izvajalca cokla. Vendar toženka izvedenca gradbene stroke ni predlagala. Takšnega izvedenca je predlagala tožeča stranka. Ker ga sodišče ni postavilo, postopka ni kršilo v škodo toženke. Toženka zato v pritožbi neutemeljeno očita opustitev izvedbe tega dokaza. Ker pa je dokazno breme o tem, da je za to napako odgovorna tožeča stranka, bilo na toženki, ji tudi zaključka sodbe v zvezi s to napako ni uspelo omajati.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na plačilo za stopnice, so brez dokazne podlage. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi jasno povedala, da ni zaračunala dela pri opažanju in sanaciji stopnic. Če toženka trdi, da račun vsebuje tudi to postavko, bi morala to ona dokazati, vendar glede teh navedb ni bil ponujen noben dokaz.

Neutemeljene so pritožbene navedbe glede nasprotne tožbe. Glede procesnih in materialnopravnih učinkov se nasprotna tožba šteje za samostojno tožbo. O tem, ali bo sodišče takšno tožbo izločilo iz skupnega obravnavanja, odloča sodnik po določbi čl. 300 ZPP. Sklep o združitvi ali ločitvi postopkov ima značaj procesnega vodstva. V konkretni zadevi toženka v pritožbi očita, da bi bilo smotrno skupno obravnavanje zaradi ekonomično vodenega postopka. Samo kršitev teh pravil pa še ne pomeni absolutne bistvene kršitve postopka. Le če bi prišlo do takšne kršitve in bi ta vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, bi jo pritožbeno sodišče lahko upoštevalo.

Ker je v izpodbijani sodbi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, na ugotovljeno dejansko stanje je materialno pravo pravilno uporabljeno, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).