Jedro

Škoda, nastala tožniku v številnih postopkih "zaradi raznih obravnav v trajanju več kot 23 let" in ki jo je denarno ovrednotil v terjanem znesku z obrazložitvijo, da je ta znesek vsota stroškov materiala, literature, udeležbe na ogromnem številu obravnav, sestavljanja dopisov, predlogov, pritožb, tožb, stroškov tipkanja listin, stroškov taks in drugo, ni pravno priznana škoda. Sleherna izmed teh oblik zatrjevane "škode" je namreč materialni izdatek, ki naj bi tožniku nastal v postopku (sodnem ali upravnem) ali zaradi postopka. To pomeni, da gre za stroške postopka (primerjaj z določbo prvega odstavka 151. člen ZPP), o katerih pa se odloča v postopkih, v katerih so nastali - in to kot o akcesorni terjatvi.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem tožnik z njo izpodbija pravnomočno sodbo glede odločitve pod tč. I./4.-8. in glede odločitve o stroških pravdnega postopka pod tč. III. izreka sodbe sodišča prve stopnje, zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Potem ko je bil tožnik s pravnomočno odločbo z dne 8.8.1980 razlaščen njemu do ene tretjine solastne hiše na A. v Ljubljani, ki je predstavljala v naravi oddeljeno stanovanje v tej hiši in ki je bila istega leta porušena, tožnik pa deložiran v nadomestno stanovanje na I. v Ljubljani, in potem ko je tedanja Občina Ljubljana - Center istega leta vložila predlog za določitev odškodnine (ta nepravdni postopek je po vmesnih prekinitvah še vedno odprt), je tožnik s tožbo v tem postopku, vloženo v letu 1992, prvotno zahteval dodelitev "nadomestenga primernega" stanovanja št. 3/I v izmeri 61,70 m2 v objektu na P. in skladiščnega prostora na G. v Ljubljani v izmeri pribl. 90 m2, nato pa leta 1999 v tem delu tožbo umaknil in namesto prvotnega zahtevka terjal plačilo odškodnine v skupnem znesku 138,000.000 SIT s pripadki kot vsote posamično uveljavljanih odškodnin za različne oblike nastale mu premoženjske škode, ki je posledica po njegovem mnenju nezakonito izvedenega razlastitvenega postopka.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov prve tožene stranke v znesku 937.200 SIT in druge tožene stranke v znesku 1,116.500 SIT, ki jih jima je dolžan povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo glede odločitve pod tč. I./1. in I./2. njenega izreka razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem ko je v ostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje, z izdajo katere je postal pravnomočen del sodbe sodišča prve stopnje pod tč. I./3.-10. in pod tč. III. njenega izreka, je tožnik vložil revizijo. V njej se sklicuje na vse zakonsko predvidene revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku kot uveljavljane, ki so po njegovem mnenju podani spričo utemeljenosti na sodišči obeh stopenj naslovljenih številnih očitkov v zvezi z njunim dosedanjim postopanjem in odločanjem o zahtevkih tožnika, podrobno nanizanih v obširnih revizijskih navedbah. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu, v katerem tožnik z njo izpodbija pravnomočno sodbo glede odločitve pod tč. I./4.-8. in glede odločitve o stroških pravdnega postopka pod tč. III. izreka sodbe sodišča prve stopnje, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Obrazložitev sklepa o delnem zavrženju revizije: a) V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če imajo zahtevki tožeče stranke različno dejansko in pravno podlago, se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP določi vrednost spora po vrednosti vsakega posameznega zahtevka - tudi če se uveljavljajo z eno tožbo. V delu, v katerem je bilo o tožbenih zahtevkih že pravnomočno odločeno (tč. I./3.-10. izreka sodbe sodišča prve stopnje), uveljavlja tožnik zahtevke iz osmih naslovov, izmed katerih imajo tisti pod tč. I./3. izreka prvostopenjske sodbe (škoda "zaradi preprečitve uporabe stanovanjskih prostorov A. t. 1"), pod tč. I./9. izreka prvostopenjske sodbe (škoda "zaradi izgube pogojev za redno zaposlitev") in pod tč. I./10. izreka prvostopenjske sodbe (škoda "zaradi raznih obravnav v trajanju več kot 23 let") sicer različno podlago, vendar posamično sleherni izmed pravkar naštetih presega mejni znesek za dovoljenost revizije. Za zahtevke pod tč. I./4.-8. izreka pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje pa to ne velja ne posamično niti v seštevku, nujno upoštevaje seveda določbe 39. člena ZPP, po katerih je za ugotovitev pravice do revizije odločilna le vrednost glavnega zahtevka, medtem ko se obresti in druge postranske terjatve ne upoštevajo; zato je bilo treba revizijo v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom kot nedovoljeno zavreči. b) Tožnik v reviziji izrecno izpodbija tudi pravnomočno odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa. To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP). Dovoljenost revizije zoper sklep pa se presoja po določbah 384. člena ZPP, po katerih lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti del sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V obravnavani zadevi se je postopek med pravdnima strankama končal (razen v delu o za odločanje še odprtih zahtevkov tožnika) s pravnomočno sodbo, v kateri je vsebovan v skladu z določbo prvega odstavka 166. člena ZPP tudi izrek o stroških. Zato je odločitev o povrnitvi stroškov akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu in s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Zato jo je bilo treba tudi v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. Obrazložitev sodbe o zavrnitvi revizije v preostalem delu, v katerem je sicer dovoljena, vendar ni utemeljena: Glede na doslej obrazloženo in glede na sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila prvostopenjska sodba v odločitvi pod tč. I./1. in I./2. njenega izreka razveljavljena in zadeva vrnjena v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje, je predmet meritornega odločanja oziroma preizkusa na revizijski stopnji le še pravnomočna odločitev iz tč. I./3., I./9. in I./10. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

S tem v zvezi je treba spričo obširnosti revizijskih navedb najprej pojasniti, da v nadaljevanju ne bo odgovorjeno na tiste, ki niso pomembne za odločitev (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP) in ki jih ni mogoče uvrstiti med upoštevne revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP - upoštevaje pri tem še omejitev iz 371. člena istega zakona, s katero je v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom dopuščen formalnopravni preizkus izpodbijane sodbe le v mejah v reviziji konkretizirano in obrazloženo navedenih razlogov in s katero je izključen sleherni formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti, kakor upoštevaje tudi omejitev iz določbe tretjega odstavka 370. člena istega zakona, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteva po obrazložitvi sodne odločbe je resda neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije oziroma pravice do kontradiktornega postopka, vendar pa se sodišču v obrazložitvi svojih odločb ni treba opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso relevantne, ali so očitno nesmiselne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic. O stališču sodišča do navedb strank pa je v določenih primerih mogoče sklepati že konkludentno in ni potrebna izrecna opredelitev. Pravkar obrazloženo se nanaša primeroma na tožnikove nerazumljive trditve o nujnosti presoje pravilnosti odločitve o prekinitvi nepravdnega postopka (zaradi določitve odškodnine) v tem pravdnem postopku, o nujnosti rešitve "predhodnega vprašanja" v smeri upravičenosti nekdanje Občine Ljubljana - Center do uvedbe nepravdnega postopka za določitev odškodnine (ki po mnenju tožnika sploh ni razlastitveni upravičenec) v tem pravdnem postopku, o nujnosti presoje tožnikove zahteve z dne 12.3.2003 po izdaji zamudne sodbe, glede tožnikovega (v reviziji ponovljenega) pritožbenega sklicevanja na "hkratno vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17.12.2003, opr. št. N 764/80", in podobno.

Glede pravnomočne odločitve o zavrnitvi tožnikovega zahtevka pod toč. I./3. izreka sodbe sodišča prve stopnje je pomembno, da je tožnik postavil zahtevek za povrnitev škode "zaradi preprečitve uporabe stanovanjskih prostorov na A. od 8.8.1980 do 8.12.1991" prvič šele v vlogi z dne 22.2.1999 in da temelji pravnomočna odločitev v tem delu na materialnopravno pravilnem stališču o utemeljenosti ugovora zastaranja te terjatve za čas do februarja 1994 (ob upoštevanju 5-letnega zastaralnega roka), za čas od marca 1994 dalje pa na ugotovitvi, da tožnik ni dokazal kumulativnega obstoja vseh elementov civilnega delikta, saj bi imel stroške v zvezi z življenjem v katerem koli stanovanju. Tožnik namreč glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ni dokazal, da mu je zaradi neuporabe stanovanja na A. in hkrati sočasne uporabe dodeljenega mu (in že pred marcem 1994 tudi lastniškega) stanovanja na Ilirski 8 nastala kakšna škoda.

Tudi za pravnomočno odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka pod tč. I./9. izreka sodbe sodišča prve stopnje velja, da je materialnopravno pravilna, saj je terjatev za povrnitev škode zaradi izgube pogojev za redno zaposlitev ter plačilo zneska za 141 mesecev pokojninske dobe po izračunu ZPIZ od leta 1980 do zaposlitve 1.10.1991, ki jo je tožnik prvič uveljavljal v vlogi z dne 22.9.1999, prav tako zastarana. Ker tožnik v zvezi s tekom zastaranja v reviziji navaja, da s prekinitvijo postopka (nepravdnega?) prenehajo teči roki, mu je treba odgovoriti, da velja to za roke, določene za procesna dejanja (prvi odstavek 207. člena ZPP), ne pa za materialne roke, med katere spadajo tudi zastaralni roki.

Odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka pod tč. I./10. izreka sodbe sodišča prve stopnje je slednje utemeljilo s stališčem, da ne gre za pravno priznano škodo. Zahtevek iz tega naslova je tožnik opredelil v vlogi z dne 22.2.1999 kot "škodo, nastalo mu zaradi raznih obravnav v trajanju več kot 23 let" in jo denarno ovrednotil v višini 4,485.000 SIT z obrazložitvijo, da je ta znesek vsota stroškov materiala, literature, udeležbe na ogromnem številu obravnav, sestavljanja dopisov, predlogov, pritožb, tožb, stroškov tipkanja listin, stroškov taks in drugo (list. št. 48 spisa). Glede na tako trditveno podlago je stališče sodišča prve stopnje materialnopravno pravilno, saj pomeni sleherna izmed teh oblik zatrjevane "škode" materialni izdatek, ki naj bi tožniku nastal v postopku (sodnem oziroma upravnem) ali zaradi postopka. Ne gre torej za pravno priznano škodo, temveč za stroške postopka (primerjaj z določbo prvega odstavka 151. člena ZPP), o katerih pa se odloča v postopkih, v katerih so nastali - in to kot o akcesorni terjatvi. Sodišče druge stopnje se v razlogih svoje sodbe do stališča sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem zahtevku tožnika sicer ni posebej in izrecno opredeljevalo, vendar za to ni bilo potrebe že spričo pritožbenih navedb tožnika, ki stališču sodišča prve stopnje ni odrekal materialnopravne pravilnosti, temveč je s tem v zvezi v pritožbi zatrjeval, da postopki o odškodnini za razlaščeno stanovanje trajajo že 25 let, da so bili vsi nezakonito vodeni in namenoma predolgi ter da mu zato pripada odškodnina tudi iz tega naslova. S temi pritožbenimi navedbami je tožnik prvotni zahtevek pod tč. I./10. izreka sodbe sodišča prve stopnje oprl na drugačno dejansko in pravno podlago ter mu s tem nedopustno spremenil njegovo istovetnost šele v postopku s pritožbo. Ker sprememba tožbe v postopku na drugi stopnji ni možna (184. člen ZPP), so bile pravkar povzete pritožbene navedbe nepomembne za preizkus pravilnosti odločitve v delu pod tč. I./10. izreka sodbe sodišča prve stopnje in se zato sodišče druge stopnje ni bilo dolžno do njih izrecno in obrazloženo opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zadošča, da jih je vzelo na znanje (da je to storilo, izhaja iz povzetka pritožbenih navedb na 3. strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) in da je na stališče višjega sodišča o neupoštevnosti tega dela pritožbenih navedb mogoče sklepati konkludentno glede na obvezno opravljen preizkus prvostopenjske sodbe s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Predvsem pa je pomembno, da povzetih pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo pod tč. I./10. izreka sodbe sodišča prve stopnje glede na že obrazloženo v nobenem primeru ne bi bilo mogoče šteti za odločilne in s tem kot takšne, da bi izostanek izrecne opredelitve sodišča do njih v razlogih sodbe mogel privesti do kakršnihkoli relevantnih procesnopravnih ali materialnopravnih posledic za stranke v postopku (primerjaj tudi z določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki v pravkar obrazloženi smeri kot revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, na katerega revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, tudi sicer ni bil uveljavljan).

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi, ki bi bili upoštevni kot taki, niso podani, in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba revizijo tožnika v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.