Jedro

V tej zadevi zaradi sklenitve prodajne pogodbe gre za premoženjskopravni spor, predmet tožbenega zahtevka pa je med drugim tudi denarna dajatev (drugi odstavek 382. člena ZPP), vendar je tožeča stranka ni opredelila v absolutnem znesku, marveč le opisno, kot je bilo navedeno v uvodu. Takšno opisno opredeljevanje denarnega zahtevka pa ne zadošča samo ob sebi za ugotovitev VSP, ki mora biti že na prvi pogled razvidna. V bistvu torej ni šlo za zahtevek z denarnim zneskom. Zato je bila potrebna posebna navedba VSP, h kateri je sodišče pozvalo tožečo stranko, vendar ne pred začetkom obravnavanja glavne stvari, ampak šele potem, ko je tožena stranka celo končala svoj odgovor na tožbo. Tožeča stranka je potem navedla VSP 3,000.000,00 SIT in sodišče je to sprejelo kot pravilno. Ravnanje sodišča in tožničina navedba VSP po začetku obravnavanja glavne stvari pomeni, da sta prekludirani obe dejanji, ki torej ne moreta imeti učinka v tem smislu, da bi bila v tej zadevi dovoljena revizija.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka skleniti prodajno pogodbo s tožečo za stanovanje, le-tej pa naložilo, naj plača kupnino zanj, izračunano na podlagi ocenjene vrednosti stanovanja z 286 točkami, upoštevaje vrednost točke na dan 29.9.1994 ter uporabno površino 92,70 m2 in korekcijski faktor 0,966, zmanjšan za popust v višini 30 %, tako ugotovljeno kupnino pa mora plačati v višini 10 % v 60 dneh. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo to sodbo. Tožena stranka je vložila revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje.

Revizija ni dovoljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ureja sistem procesnih dejanj in procesnih subjektov (med katerimi so med drugimi stranki in sodišče), katerih smoter je pripeljati postopek do končne rešitve - odločitve v sporu med strankama. Da bi postopek tekel brez nepotrebnih zastankov, da se torej uresničita načeli ekonomičnosti in koncentracije postopka, določa tudi časovne mejnike, znotraj katerih je mogoče opraviti procesna dejanja. Če ta niso opravljena v teh mejah, določa zakon v številnih primerih, da je pravica, da se opravijo, izgubljena, se pravi, da so ta dejanja prekludirana. To ne velja le za stranki in druge udeležence postopka marveč tudi za sodišče, ki tudi nekaterih dejanj oziroma pooblastil, ki jih ima, ne more več uveljaviti (primerjaj določbe 17., 19., 20. in drugih členov). Takšen primer je tudi pooblastilo sodišča kontrolirati (ne)navedbo vrednosti spornega predmeta (VSP), kadar je od nje odvisno vprašanje stvarne pristojnosti, sestave sodišča in pravice do revizije (tretji odstavek 40. člena ZPP), in potem tudi odločiti o njej. To lahko stori le do konca pripravljalnega naroka, če tega ni, pa na glavni obravnavi le do začetka obravnavanja glavne stvari, se pravi, do trenutka, ko začne tožnik podajati tožbo (prvi odstavek 297. člena ZPP). Po tem časovnem mejniku torej ni več možnosti ne za tožnika, da navede VSP, če so od nje odvisni pristojnost in sestava sodišča ali pravica do revizije, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (drugi odstavek 186. člena ZPP), ne za toženca, da opozori sodišče, da je VSP nepravilno navedena oziroma da sploh ni navedena, in si tako ob ustrezni reakciji sodišča zagotovi pravico do revizije, ter tudi ne za sodišče, da s svojimi pooblastili poseže v ugotovitev oziroma določitev VSP.

V tej zadevi zaradi sklenitve prodajne pogodbe gre za premoženjskopravni spor, predmet tožbenega zahtevka pa je med drugim tudi denarna dajatev (drugi odstavek 382. člena ZPP), vendar je tožeča stranka ni opredelila v absolutnem znesku, marveč le opisno, kot je bilo navedeno v uvodu. Takšno opisno opredeljevanje denarnega zahtevka pa ne zadošča samo ob sebi za ugotovitev VSP, ki mora biti že na prvi pogled razvidna. V bistvu torej ni šlo za zahtevek z denarnim zneskom. Zato je bila potrebna posebna navedba VSP, h kateri je sodišče pozvalo tožečo stranko, vendar ne pred začetkom obravnavanja glavne stvari, ampak šele potem, ko je tožena stranka celo končala svoj odgovor na tožbo. Tožeča stranka je potem navedla VSP 3,000.000,00 SIT in sodišče je to sprejelo kot pravilno. Ravnanje sodišča in tožničina navedba VSP po začetku obravnavanja glavne stvari pomeni, da sta prekludirani obe dejanji, ki torej ne moreta imeti učinka v tem smislu, da bi bila v tej zadevi dovoljena revizija. Vse povedano velja še toliko bolj za VSP 2,456.074,30 SIT, ki jo je navedla tožena stranka v svoji reviziji. Ker je revizija vložena v premoženjskopravnem sporu, v katerem ni veljavno določena VSP, pomeni, da je vložena proti sodbi, proti kateri je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 389. člena ZPP), zaradi česar jo je moralo sodišče zavreči (392. člen ZPP).