Jedro

Določilo 152. člena ZPP ureja način plačila stroškov med postopkom, dokler ne nastopi pogoj iz 163. člena ZPP, ko sodišče odloči o povrnitvi stroškov na določeno zahtevo stranke. Ne gre torej za določilo, ki bi ga sodišče lahko uporabilo ob umiku tožbe, temveč je pri umiku vezano na določilo iz 158. člena ZPP. Če do umika tožbe ne pride zaradi izpolnitve zahtevka nasprotne stranke, je tožeča stranka le-tej dolžna povrniti njene pravdne stroške ne glede na ostale okoliščine, ki so pripeljale do vložitve tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje umik tožbe zoper prvo toženo stranko in v tem obsegu postopek ustavilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna prvi toženi stranki povrniti 629,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do izpolnitve.

Zoper 2. točko izreka sklepa (odločitev o stroških) se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo 158. člen ZPP, moralo pa bi uporabiti 152. člen citiranega zakona, ki določa, da vsaka stranka nosi stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Prva tožena stranka je s tem, ko je izpodbijala oporoko v pravdi, v kateri je bila neuspešna, prisilila tožečo stranko, da je tožbo vložila tudi zoper njo kot potencialno dedinjo. Ker je prva tožena stranka pravdo izgubila in ni bila več dedinja, je tožeča stranka morala umakniti tožbo zoper njo. Sodišče je napačno izračunalo odvetniško nagrado za postopek na prvi stopnji, saj ni upoštevalo, da je odvetniku prenehalo pooblastilo preden se je udeležil naroka za svojo stranko, zato bi moralo odvetniški honorar znižati na faktor 0,8. Pritožba ni utemeljena.

Določilo 152. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katerega se sklicuje pritožnik, določa, da vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi ravnanji. Gre za določbo, ki ureja način plačila stroškov med postopkom, dokler ne nastopi pogoj iz 163. člena ZPP, ko sodišče odloči o povrnitvi stroškov na določeno zahtevo stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 158. člena ZPP o povrnitvi stroškov nasprotni stranki v primeru umika tožbe. Med strankama ni sporno, da do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka tožene stranke, temveč ker ta ni bila več pasivno legitimirana. Ker so določila civilnega procesnega prava kogentne narave, sodišče ni imelo podlage, da bi o pravdnih stroških odločilo v nasprotju s 1. odstavkom 158. člena ZPP. Prva tožena stranka k vložitvi tožbe ni z ničemer prispevala, saj njena ravnanja v zapuščinskem postopku niso v povezavi z zahtevkom v tej pravdi, zato je stroški postopka, ki jih je s svojim ravnanjem povzročil tožnik, ne morejo bremeniti niti po načelu pravičnosti.

Pritožnik tudi nima prav, ko se sklicuje na znižanje stroškov zastopanja za 20 %, ker je odvetniku prve tožene stranke prenehalo pooblastilo. V spisu o tem namreč ni podatkov, prva tožena stranka je po odvetniku sporočila soglasje k umiku tožbe in vložila stroškovnik. Ugovor glede višine odmerjenih stroškov je glede na navedeno neutemeljen, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev je sodišče sprejelo po sodnici posameznici v skladu z določilom 1. odstavka 366.a člena ZPP.